Izvajalec: Lovano, Joe
Založba: EMI Records
Izid: year
Joe Lovano velja za enega najboljših saksofonistov devetdesetih let in sodeč po temu kaj lahko slišimo na albumu Symphonica, je temu podatku težko ugovarjati. Morda je Lovano res dovršen saksofonist, vendar ali je tudi dovolj dober skladatelj? Verjetno je za tisto zvrst, ki jo ustvarja (gre za precej tradicionalen jazz), dovolj kvaliteten, čeprav je včasih pri jazzu, ki tako zelo temelji na improvizaciji, težko govoriti o skladanju.
Lovanov stil bi lahko najbolje opisali kot bop jazz, a na tem albumu zaradi orkestralnih aranžmajev vse skupaj izpade nekoliko drugače. Dirigent Michael Abene je opravil res dobro delo pri aranžmajih, saj ti včasih sploh ne zvenijo jazzovsko, temveč skoraj bolj primerni za kakšne simfonije in od tod verjetno tudi ime za album. Seveda so dostikrat v ospredju jazzovska pihala (podobno kot pri našem Big Bandu), a med bolj nežnimi deli tudi godala pridejo precej do izraza.
Lovano je seveda zvezda na albumu, saj z nenehnimi improvizacijami prepriča, da je izjemen glasbenik. Ne prepriča pa, ko gre za same skladbe, saj glasba zveni prežvečena, kot da bi bil gospod obtičal v času (kakšnih 50 let). Glasba se spreminja, jazz še posebej in mislim, da je za jazz pomembno, da se stvari vedno razvijajo in da je nek napredek. Očitno pa je trenutno po svetu nek trend, da se glasbeniki spet vračajo k bolj tradicionalnim slogom, kjer se ravno ne da več odkrivat Amerike. A očitno ljudje še vedno raje poslušajo preizkušeno in varno glasbo kot da bi poskusili kaj novega. In ravno to je adut Lovana. Igra zelo zanesljiv in varen jazz, ki nobenega ne bo prestrašil, tradicionaliste pa bo nemara celo navdušil.
Pri EMI imajo očitno politiko izdajati čimbolj varne, “ziheraške” jazz albume, kar glede na upad prodaje albumov niti ni tako nenavadno. Joe Lovano ima vendarle nekoliko več smisla za avanturizem kot EMI-jeva prejšnja jazz izdaja – Patricia Barber. In zame osebno je jazz vedno temeljil ravno na tem avanturizmu, odkrivanju nečesa novega, drugačno glasbeno izražanje. Joe Lovano ima nekaj tega, vendar bistveno premalo, da bi album lahko bil vrhunski. Preprosto je preveč zakoreninjen v strogem tradicionalnem jazzu in navkljub lepim, občasno simfoničnim, orkestralnim aranžmajem, je album Symphonica zame le še eden album več, ki bo po tej recenziji verjetno ostal pozabljen. Tradicionalnim jazz ljubiteljem bo nedvomno všeč, sam si bom pa raje privoščil drugo Symphonico, namreč tisto japonske skupine Ruins, ki je veliko bolj zabavna, nora in eksperimentalna.
Album še ni na prodaj, saj izide šele septembra.
Zasedba
Joe Lovano – saksofoni
WDR orkester – dirigent Michael Abene
Produkcija
Lucas M. Schmid
Seznam skladb
1. Emperor Jones
2. Eternal Joy
3. Duke Ellington’s Sound of Love
4. Alexander the Great
5. His Dreams
6. The Dawn of Time
7. I’m All for You
