Izvajalec: Feedback
Založba: Samozaložba
Izid: year
Ocena: 3.8/5
Potem, ko so Feedback kar nekaj časa čakali preden so izdali svoj prvi studijski album, so nas zdaj začeli torpedirati z vsaj po enim albumom vsako leto. Tako je proti koncu leta 2009 luč sveta zagledal že njihov tretji izdelek pro mehanika. Glasbeno vodilo se od albuma Od blizu ni pretirano spremenilo. Feedack še vedno prisegajo na izročilo klasičnega jazz rocka s pridihi bluesa, kot smo ga lahko slišali približno štirideset let nazaj. Tokrat se poigrajo še z določenimi prvinami hard rocka, kot vedno pa se v ozadju sluti tudi spogledovanje s progresivnimi smernicami. Skratka, zanašajo se na stare čare, česar smo od njih bili že vajeni, vendar pa se poraja vprašanje, če jim je tudi tokrat uspelo ves album obdržati na podobnem kompozicijskem nivoju kot na predhodnikih.
Že samo ime albuma sugerira na še bolj profesionalen pristop in še bolj kompakten izdelek, na koncu pa se izkaže ravno obratno. Feedack je zasedba, ki se ne pusti motiti raznovrstnim vplivom in stopa po jasno začrtani artistični poti. To so si nekako zadali že vse od začetka. Vendar pa jih ravno to drži nazaj. Dokler so bile skladbe bolj dodelano, še to ni predstavljalo ovire, a z večjim osredotočanjem na prosto igranje se opazijo tudi luknje, oziroma pomanjkljivosti, v njihovih ambicijah, ki so skoraj preveč preproste. Nenehno imam občutek, da imajo v ognju še veliko več želez kot smo jih do sedaj videli.
Po eni strani bi Feedback lahko pohvalili, ker se držijo svoje artistične vizije, a po drugi strani se ni pametno stvari oklepati kot pijanec plota. V treh izdanih albumih je v zvočnem smislu le minimalno število sprememb, stilsko pa je tudi vse po starem. Njihovi trudi so še vedno hvale vredni, še posebej ker na slovenskem prostoru krvavo primanjkuje tovrstnih skupin, a lahko bi nekoliko začinili in obogatili svojo ponudbo. Zaželjeno bi bilo več sprememb ritma znotraj samih pesmi, kompozicije same pa so tudi preveč ohlapno in “psihadelične”.
Njihov zvok je ne glede na vse idealen za glasbene sladokusce. Pihajo na dušo nostalgikom, vse pa dopolnijo z godbo, ki je na trenutke frenetična, včasih pa tudi bolj meditativna. Glasba je vedno topla in te, medtem ko sediš ob prasketajočem ognju v kaminu, zavije kot mehka odeja. V tem pogledu nedvomno gre za dostojnega naslednika obeh prejšnjih albumov, ki pa morda res nista bila tako do obisti prenasičena s kitarsko bravura.
Pro mehanika je ponovno izvrstno odigran album, s kopico žlahtnih in toplih zvokov, ki ti do vrha napolnijo glavo. Tudi tokrat veliko sloni na ramenih kitarista Mateja Magajneja in klaviaturista Miloša Lebana, ki se izmenjujeta v vlogah solistov, glavna zvezda pa kot vedno s svojim neobičajnim pristopom do igranja in skoraj transcendentalnim navdihom izpade Magajne, ki včasih s solažami res pretirava. Mož se ima sicer res na kaj opirati in očitno ima v zasedbi proste roke, a za dobrobit glasbe bi morda včasih res bilo dobro zategniti uzde in ne pustiti kitari, da preveč podivja. To je preprosto tovrstna glasba, kjer si moraš dati duška, a tudi pri tem je treba včasih upoštevati načelo “manj je več”. Veliko več delikatnosti med svojimi zvezdniškimi trenutki pokaže Leban, ki z žlahtnim zvokom električnega klavirja in orgel vedno ostane zbran in uvideven do celotne slike kompozicije. Ritem linija spet deluje kot nekakšen povezovalen člen, a s prehudimi kitarskimi eksplozijami se vidi tudi njen kratek doseg.
Feedback ostajajo zvesti svojemu izročilo. Še vedno so globoko zasidrani v šestdesetih in sedemdestih, njihovo glasbo pa prežema smisel za melodičnost in improvizacijska naravnanost. Kljub temu da so v preteklosti imeli več nagnjenosti za bolj disciplinirano godbo, pa se tokrat bolj predajajo svoji ljubezni do solaž (še posebej kar se kitare tiče). S tem ni nič narobe. Osebno mi ustreza nekoliko bolj dodelan pristop in improvizacije raje vidim na koncertih, prepričan pa sem, da bo mnogo ljudi s tem izdelkom še bolj zadovoljno kot s prejšnjimi, saj je tehtnica tokrat prevagala na drugo stran in nekaterim to ustreza.
Zasedba
Matej Magajne – kitara
Miloš Leban – orgle, Rhodes
Andrej Maver – bobni
Andrej Klavžar – bas kitara
Produkcija
Feedback
Seznam skladb
1. Srečanje – 03:07
2. Kolovratenje – 03:41
3. Novi vinodolsky – 04:13
4. Snežne meduze – 03:58
5. Sok zemlje – 04:08
6. Reci klaža! Klaža. – 08:51
7. Laboratorij – 02:28
8. Zob časa – 07:49
