Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: O2 Arena / Dublin / Irska
Datum koncerta: 30.07.2010
Število obiskovalcev: 12
Cena karte: 60,00€ / 65,00€
V pričakovanju na petnajsti studijski album, so “heavy metal generali”, začeli s svetovno tunejo malo prej. Maiden manira, ki nas nekako vrača v poletne čase “Give Me Ed’ Till I’m Dead” turneje in leto 2003. Maiden terapija zadnjega destletja torej! In vendar zakaj bi o tem sploh razglabljali? Ko so Maiden prvič v karieri obiskali Ljubljano, davnega dne 19.08.1984, je njihov takrat aktualni album “Powerslave” uradno izšel dva tedna kasneje. Očitno terapija, ki je Maiden stalnica. Prvi del turneje (pred izidom plošče) vedno rad postreže tudi s povsem svežo setlisto. Tokrat so se odločili, da bodo oboževalce razvajali z epskimi mojstrovinami zadnjih treh albumov.
Prvo dejanje evropske turneje poimenovane po prihajajočem albumu “The Final Frontier 2010 World Tour”, se je začelo na Irskem. O2 Arena (kraj zločina) je hvalevredna dvorana. Namenska dvorana, kakršne ne srečaš ravno za vsakim vogalom, je bila obnovljena pred nekaj leti nalašč za tovrstne spektakle.
Po več kot treh desetletjih delovanja se je fenomena Iron Maiden in njihovih koncertov oprijelo dejstvo, da predskupine pač niso več pomembne. Če sem še bolj natančen, smo vsi fani Iron Maiden v zvezi s tem prestali pravo večletno dresuro (še pomnite Lauren Harris draga tovarišija?). Glede na znana dejstva šokantne izgube Ronnie James Dia, po katerm rock in metal svet nikdar več ne bosta enaka, je bila napoved nastopa Heaven & Hell pravzaprav prava mala utopija. Namesto njih pa so na oder vskočili tako predstavniki N.W.O.B.H.M. gibanja Sweet Savage iz Belfasta. Severno Ircem nikoli ni uspel odmevnejši prodor na HM sceni. Biti ogrevalni band pred Thin Lizzy, Ozzy Osbourne, Wishbone Ash, Motörhead, je bil pravzaprav njihov končni domet kariere. To je v osemdesetih letih, ko so bili najbolj aktivni, bolj ali manj tudi vse, po čemur se jih lahko spominjamo. Trio, ki je oživil svoj opus v slogu kompaktno solidne r’n’r predstave v stilu zgodnjih Motorhead je navdušil predvsem severnoirski del občinstva.
Zvezde večera nas niso pustile dolgo čakati, ko je petnajst pred deveto zvečer zapel CD predvajalnik “Doctor, doctor please ….” Hja, že dobro znani U.F.O. inspirativ oziroma točka, ki ne dovoljuje nikakršnega odlašanja več. In pustolovščina z Iron Maiden se je pričela.
Takoj je bilo jasno, da je band zelo dobo razpoložen in spočit. Deset dni oddiha med ameriško in evropsko turnejo je gospodom, ki že počasi sivijo, gotovo dobro del. Udarili so kot na legendarni “Brave New World” turneji leta 2000. Oder je bil tematsko opremljen v stilu prihajajoče plošče “The Final Frontier”. Vso sceno so opremili še z dodatnimi svetlobnimi efekti, da si imel občutek, kot da bi se dejansko znašel nekje na palubi vesoljskega plovila, dolgo potem, ko je nekdo zavpil “code red” in dolgo potem, ko sta se udarila dva svetova sredi med galaktične bitke.
Oder je narejen v dvignjenem polkrogu, zato je zgledalo vse skupaj mnogokrat, kot da bi Bruce “lebdel” nad Nickovo glavo in njegovimi bobni, kot “pričvrščeno” hodil po odrskih tleh. Težko mu je bilo slediti. Prvič se je ustavil po že rahlo zguljeni “Wrathchild”. Ob najavi El Dorada je omenil, da bi utegnil biti kdo presenečen nad prihajajočo zbirko pesmic. Baje je precej drugačna. Osebno mislim, da ni strahu. Fantje še nikoli niso zgrešili. Prvi vrhunec je vsekakor prišel z izvenserijsko “Dance Of Death” za katero sem upal, da je ne bodo zamenjali s “Paschendale”. Takrat je bilo že nenormalno vroče in mokro v ospredju. Organizator je poskrbel za zaloge s hladno vodo, s katero so hladili najbolj prevrete glave v prvih vrstah pred odrom. Takšna omika bi se končno lahko oprijela tudi za to namenjene službe, ki skrbijo za koncertna red in disciplino na sončni strani Alp. Seveda je prišel čas tudi za “Blood Brothers”. Spokojni trenutek za vse navzoče, ki je bil posvečen družinskemu poklonu Ronnie James Diu. Redni del nastopa so Steve Harris in kompanija zaključili s starim prijateljem, ki se je po tridesetih letih celo naučil igrati kitaro. Govorimo seveda Eddiju. Na tem delu turneje je ta trenutek tudi edino (in vselej obvezno) pojavljanje te fascinantne maskote na odru. Eddie je tokrat resnično v svoji novi podobi presegel vse meje Da je na pol gnil, smo že navajeni. Da se je zredil, človek tudi še nekako prenese, nasploh če vzame v ozir pojavo Paula Di’Anna za leto 2010. No, da pa bi novi Eddie med svojim desantom na oder rad nadomestil enega od Maiden kitaristov, pa je že v nebo vpijoči prekršek, za katerega še do danes niso odkrili barve kartona trajne izključitve iz standarndega “Maiden zabaviščnega poligona”.
Dodatek pa je postregel z železnimi klasikami. Pred zadnjo “Running Free” je Bruce poskrbel za val negodovanja med irsko publiko. Drznil se je pojaviti s čelado britanskega policista, kar je bilo za ponosne Irce kaplja čez rob. Kot pravi manipulator množic, se jim je Bruce znal tudi takoj odkupiti. Organizator je namreč poskrbel za to, da je sekstet pred očmi nakurjenega ljudstva, pred izvedbo Running Free, množici nazdravil s šestimi točenimi pivi pristnega irskega porekla. Guinness znamke namreč. Najbolj ga je bil vesel Janick, ki se ob pogledu na sveži zalogaj penečega likvorja, prav nič ni obotavljal nad njegovo eksekucijo. Pogledal je ostale kompanjone, češ: “Ni panike fantje, Running Free je pa ja simpl za odigrat”. Verjetno za irskega fana ni lepše kot videti kompletne Iron Maiden nazdravljati s popularnim irskim pivom.
Kaj povedati za konec. Gospodje se ne dajo. To dokazujejo z vsako naslednjo turnejo. Dave med vsemi devicami kaže sicer še v največji meri učinke EMŠO številke medtem, ko se zdijo ostali, posebej Steve, ohranjeni, kot iz formalina. O brezhibni tehnični izvedbi materiala na odru ni niti potrebno posebej izgubljati besed. Iron Maiden so skupina, ki nikoli ni ničesar prepuščala naključjem. Tu so izkušnje, kilometrina, širno znanje in neprebojna sila klene samozavesti, ki te težko kdaj vrže iz tira. Vse to je garant visoke kvalitete, ki opravičuje prav vse, kar zaobjame v letu 2010 magična besedna zveza Iron Maiden. Svoj prispevek in piko na “i” pa je dodala tudi sama O2 Arena, s svojimi odličnim akustičnimi karakteristikami. in seveda eni in edini! Neomajno predani “Up the Irons” oboževalci skupine.
avtor reportaže: Alen Horvat
besedilo uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Alen Horvat
Setlista
1. The Wicker Man 2. Ghost Of The Navigator 3. Wrathchild 4. El Dorado 5. Dance Of Death 6. The Reincarnation Of Benjamin Breeg 7. These Colours Don’t Run 8. Blood Brothers 9. Wildest Dreams 10. No More Lies 11. Brave New World 12. Fear Of The Dark 13. Iron Maiden —dodatek— 14. The Number of the Beast 15. Hallowed Be Thy Name 16. Running Free
Galerija slik
