Izvajalec: Last Embrace, The
Založba: Longfellow Deeds Records
Izid: year
Trajanje: 62:07
Ocena: 4/5
The Last Embrace so prog rockovska skupina iz Francije, ki je leta 2006 izdala studijski prvenec z naslovom “Inside”. Ob poslušanju njihovega prvenca se mi je zapisalo:
“V bodoče bo koristno ohranjati začrtani kontrast občasnih pobegov sofistikacije zvoka, ki je podan na “Inside”, obenem pa nujno doseči večjo izpostavljenost vodilnih motivov, ki naj bi se čvrsto oklenili poslušalcu za uho ter tako prinesli izrazno koherenco skupine ter posledično še bolj korekten glasbeni izdelek. Torej s ščepcem manj eksperimenta ter po drugi plati več neposredne rock in metal udarnosti. “Inside” kljub nekaterim že preverjenim glasbenim formam opozarja, da se The Last Embrace lahko razvijejo v skupino z jasno poudarjeno avtorsko prepoznavnostjo.”
In zanimivo. Na novem albumu dobimo skoraj 20. minut več materiala, kot na prvencu. In vendar je občutek tak, kot da bi skupina prebrala najprej gornji odstavek, potem pa se odpravila komponirat novi album. Že takoj otvoritvena skladba Complete City postreže s silno posrečeno kompaktnostjo. Gre za nalezljivo in melodično dovršeno kombinacijo kitice ter refrena, ki poseduje tudi zahtevani preskok v gradientu atmosfere iz kitice na refren. Osnova je naviti, v dometu The Last Embrace že kar metalsko ojačani kitarski riff, tekoče ritmično ogrodje in preko tega položen silno dopadljiv ženski vokal, ki plasira občutek deviškosti, v barvi neizmerne privlačnosti in kar je najbolj pomembno, visoke kompatibilnosti z instrumentalno platformo pesmi. Mimo vsega se “pretkano” vpnejo Hammond klaviature, ki nas opomnijo, da ostajamo v dometu progresivnega rocka.
Že Impending Down potrdi to občutje. Nenadno se album spreopbrne v kombinacijo naravno zvenečih zvočnih kolažev, ki še naprej nadvse uspešno in dopadljivo objemajo, spremljajo in usmerjajo gibanje ženskega vokala. Tu opozorijo Francozi na eno največjih kvalitet. Zaznavanje med kitaro in klavirjem je naravnost optimalno, ko se prelivajo linije obeh instrumentov med seboj. Istočasno solaže niso pretenciozne, razvlečene ali ne hlepijo po eksperimentalnem učinku. Motivsko sicer razgibana skladba ohranja obenem rdečo nit in kompaktnost.
To je tudi občutek, ki ga zadrži album v celoti skozi nadaljevanje. Vsekakor so z nami trenutki večje rabe svoboščin glasbenega navdiha, kar pooseblja razvoj skladbe Into Vortex, ki skozi nedolžno napletanje, sedaj lahko rečemo že kar značilnega The Last Embrace glasbenega kombiniranja, narašča v “crescendo” distorzirane riffovske spremljave To dodatno okrepijo tudi z rabo skalovitih Hammond akordnih vložkov, skladba pa dosega v amtosferičnem smislu več kot smelo dinamiko skozi tako ustvarjena različna razpoloženjska stanja.
The Last Embrace so materialu, ki so ga vključili na novi album posvetili veliko več pozornosti, ko so ga kalupili v končno formo svojih novih kompozicij. Tako jim je uspelo izpostaviti vodilne motive precej bolj jasno, kot to velja za material na studijskem prvencu. Tudi trenutki večje motivske razrahljanosti (zlasti v daljših skladbah) ne razbijajo občutka kompaktnosti. Zasedba je tudi uspela nanizati zbir skladb, ki so med seboj raznolike. Tako recimo vpnejo med progresivno skovane trenutke, tudi baladno umirjene (Gravitiy, Alone), ki razelektrijo prej skreirano vzdušje napetosti in ga ponesejo v povsem novo sfero. Prav tako se skupina poslužuje kratkih instrumentalnih preludijev (Saffon’s Theatre, Playground), s katerimi jasno ločuje med seboj zahtevnejše, daljše skladbe albuma.
Trenutki, ki ne skrivajo jazzovske podkovanosti instrumentalistov, so odlično skalibrirani in vpeti v kompaktnost in se, bodisi v vsem prilagajajo vodilnim vokalnim linijam, ali pa so previdno in pod aksiomom popolne združljivosti vtaknjeni v ogrodje vodilnih glasbenih fraz. Plod tega je ustvarjanje razgibanega progresivno rockovskega albuma, ki ohranja visoko poslušljivost skozi svoje glasbeno utelešenje. Hkrati s tem pa The Last Embrace prvikrat v karieri jasno kažejo prve obraze jasne glasbene profilacije, s katero še dodatno učvrščujejo glasbeno prepoznavnost oziroma avtentično platformo. Obenem skupina z “Aerial” opozarja tudi na to, da je še bolj zrela, bogatejša za nova spoznanja in izkušnje in da je v studiu pristopila s še bolj jasno vizijo in fokusom, ko je snemala novi album. The Last Embrace so tako kapitalizrali svoj veliki glasbeni talent, ki so ga predstavili s prvencem “Inside”! Z “Aerial” so uspešno zakorakali na nov, višji kakovostni nivo lastne evolucije glasbenega artizma. The Last Embrace niso glasbena revolucija. So pa sveža in navdahnjena glasbena enota, ki ohranja značilno kombinacijo mehko zapeljive kombinatorike svobodnega improviziranja in motivske kompaktnosti. Vso reč pa drži skupaj odličen ženski vokal, skozi katerega se duša in bit skupine v polnosti razkrije. Reč je na moč priporočljiva vsem, ki imate radi francoski pristop v progresivnem rocku.
Zasedba
Sandy – vokal
Coco – klaviature
Olivier – kitara
Laurent – kitara
Anthony – bas kitara
Alexis – bobni
Produkcija
The Last Embrace & Benjamin Joubert
Seznam skladb
1. Complete City
2. Impending Dawn
3. Among Them
4. Into the Vortex
5. Gravity
6. Aerial
7. Whirltime
8. Alone
9. Saffron’s Theatre
10. Nomad Wave
11. Playground
12. Serotonine
13. Precious Pond
