Kraj: Hanns Martin Schleyer Halle / Stuttgart / Nemčija
Datum koncerta: 08.11.2008
Število obiskovalcev: 12000
Cena karte: 48,40€ (stojišče)
Potem, ko smo se le sestavili skupaj, po burni noči v druženja in pohajkovanja z Uriah Heep v Burghausen-u, na Nemško – Avstrijski meji, po krepčilnem zajtrku in užitju pristnega ruralnega okolja skrajnega juga dežele Bavarske, je bil čas, da pretegnemo ude in se podamo proti severozahodu Nemčije in deželi Baden-Württemberg ter njenem glavnem mestu Stuttgart, Mercedesovemu mestu torej. Na vrsti je bil ogled koncerta legendarnih pionirjev carstva rock glasbe Deep Purple. Pred enormni stadionsko – muzejsko – dvoranski kompleks, ki ga tvorijo stadion nogometnega kluba VfB Stuttgart imenovan Gottlieb-Daimler Stadion, muzej Mercedes-Benz, Carl Benz Center, Hanns Martin Schleyer Halle in Porsche Arena parkiramo nekje okrog 15.00 ure. Popoldne preživimo ob polnih krožnikih, polnih čašah žitnega piva pred TV ekrani, kjer spremljamo direktne reportaže z nogometnih prizorišč nemške lige. Idealni pozno popoldansko sprostitveni ambient zrelega moškega torej.
Ura je 19.00. Pred dvorano Martin Schleyer Halle dobesedno vre. Disciplinirani državljani Nemčije so pridno polnili zares ogromno dvorano, s skupno kapaciteto 15.500 stojišč in sedišč.
GOTTHARD: 20.00 – 21.00
Natanko ob 20.00 uri zavijeta dvorano tema ter uvodna melodija, ki je naznanila koncert predskupine, ki spremlja na letošnji jesenski turneji Deep Purple. To so švicarski hard rockerji Gotthard, odlični izbira in prvovrstna hard rock atrakcija! Danes zlasti na tleh srednje Evrope izjemno cenjena zasedba, ki se brez dvoma nahaja na vrhuncu svojih moči. To potrjujejo fantje zlasti z rednimi izdajami vrhunsko izpiljenih hard rock albumov, katere Gotthard vsako leto tudi skrbno predstavljajo na svojih obširnih evropskih turnejah. Možje, ki so svoje headlinerske turneje v prid podpori aktualnega studijskega albuma “Domino Effect” (2007) že prevalili, so to pot dobili izjemno priložnost, da se predstavljajo pred nabito polnim avditorijem posameznih nemških dvoran. Če bi jim namignil še pred nekaj leti, da bodo nekoč odpirali koncertne večere pred samimi Deep Purple, bi me nedvomno razglasili za popolnega norca.
Gotthard slovijo po izredno energičnih nastopih, nabitih z visoko voltažo, ki jo na odru podpihujeta zlasti pevec Steve Lee in kitarist Leo Leoni. Prvi je izreden odrski igralec, s slikovito karizmo koketnih pogledov in figur ter ubijalskega hard rock vokala, drugi pa neukročeni kitarski sekač, ki je sposoben vozljati svoje solaže v najbolj nemogočih pozah ter ob tem ne zgrešiti nobenega tona. Leta garanja, da bi opozorili nase, so se očitno pričela visoko obrestovati in Gotthard so bili sprejeti zlasti v prednjih vrstah z bučnimi aplavzi in gromkim sodelovanjem publike, v kateri ni manjkalo tudi mnogo pravovernih Gotthard fenov. Njihov hard rock je visoko nalezljiv in v kolikor se znajdeš na njihovem koncertu kot popoln laik, je težko verjetno, da se med koncertom ne spremeniš v novega oboževalca skupine. Možje so neutrudni garači in že od lanskega poletja vseskozi bogato promovirajo svoj novi album “Domino Effect” (2007). Set liste niso kaj mnogo spremenili, če jo primerjamo npr. s tisto, ki so jo predstavili lanskega oktobra v Sloveniji bližnjem Grazu. Pravzaprav so jo le skrčili na dolžino ene ure ter vanjo vrnili novejši skladbi Said & Done (“Lipservice”, 2005) ter The Oscar Goes To… (“Domino Effect”, 2007).
Po pričakovanjih so Gotthard narekovali od prve sekunde nepopustljiv tempo, ki je kot ogenj zajel prostor dvorane. Možje, ki so iz set liste črtali vse priredbe, katere navadno igrajo na svojih nastopih, so pomešali med novejše skladbe zadnjih dveh albumov, ki so tvorili glavnino nastopa, tudi standardne klasike, ki ne smejo manjkati na njihovih koncertih, kot so rocker nalezljivega pridiha erotike Sister Moon (album “G”), nagajivo Mountain Mama bombastičnega riffa (album “Dial Hard”), ki jo je napovedal Leo skozi efekt prašičjega kruleža “Are you ready for the Mountain Mama?”, nadalje Let It Be (album “G”), The Top Of The World (album “Human Zoo”),. Med The Call je Leo uporabljal Gibson kitaro z dvema vratovoma. Leo in Steve sta si med koncertom privoščila krajši skeč, ki ni nič novega kar se koncertov Gotthard tiče. Reč se je vrtela znova okrog napihljive kitare, na katero je Leo učil Stevea igranja kitare. Falling, odlična studijska pol balada z novega albuma, je na koncertih pretvorjena v pravo balado, kjer ostane na odru le Steve, družbo pa mu je dela klaviaturist Nicolo Fragile, ki je prispeval tudi spremljevalni vokal, ki pa je zanimivo, v tem primeru deloval celo nekoliko nadležno, saj je močan, visoko melodičen in na konicah verzov raskavi Steveov vokal, vse kar takšna skladba, nasploh če je balada, potrebuje. Steve je v vrhunski formi, njegovo petje je prepričljivo, eksplozivno in polno avtoritativne dikcije, ki jo možakar krona z izredno samozavestjo odrskega gibanja in teatra.
Gotthard so svojo odličnost začinili z vrhunskim zaključkom skladb visoko spevnih refrenov The Oscar Goes To…, Lift U Up, v kateri so z lahkoto spravili k petju množico, ki je ostala visoko na nogah tudi v zaključku z antemično Anytime Anywhere. V dobri uri so pokazali vso svojo imenitnost. Servirali so prvovrstni hard rock šus, ki ga je hvaležno nemško občinstvo nagradilo z gromkimi ovacijami. Možje so odigrali nastop brez kiksa, ponudili pa so brezhiben zvok, kar je sicer pri predskupinah prava redkost. Gotthard potrjujejo pojem velike kvalitete, ki ga je treba nujno okusiti med prvo novo headlinersko turnejo in tako ostajajo v današnjem času pomemben akter ohranjanja izročila okostenele hard rock šole.
GOTTHARD – set lista:
1. Master Of Illusion
2. Gone To Far
3. Top Of The World
4. The Call
5. Mountain Mama
6. All We Are
7. Sister Moon
8. Falling
9. Let It Be
10. Said & Done
11. The Oscar Goes To…
12. Lift U Up
13. Anytime Anywhere
Natanko ob pol deseti uri se prikažejo v na pol zatemnjenem odru dobro znane silhuete. Stroboskopi se usmerjio na bobne, Ian Paice strese iz sebe vhodne rollinge v pesem Pictures Of Home in dvorana je nared za rajanje.
Prostoren oder, odlična odrska osvetlitev barvito razgibane igre reflektorjev ter hrupni pozdravi občinstva zagotovo niso za Deep Purple tudi v letu 2008 nekaj novega. Možje so na odru standardni. Roger Glover s piratsko ruto poveznjeno na glavi, katere verjetno ne sname, niti ko se odpravi spat, z dolgo odmerjenimi koraki stopica po odru vihteč svojo Vigier bas kitaro, kitarist Steve Morse z zapestnicami in ogrlicami indijanskih “emblemov”, v okrancljani vijola majici, kot se za biti “Purple” spodobi v značilni mižeči pozi med rafaljiranji kitarskih solaž, v ozadju na desni za povsem novim Hammondom “skriti” Don Airey, levo od njega “mali” Ian (Paice) z lasmi zvozljanimi v čop in seveda ikona brez primere “veliki” Ian (Gillan), kot vselej že nekaj zadnjih let, v svoji “dobro jutro, mi prineseš kavo prosim” uniformi, ki jo sestavljata navadna bela T-shirt majica v kombinaciji oguljenih kavbojk in bosih stopal.
Možje so znova rahlo spremenili set listo, ki sicer ohranja zrelostno preverjeni repertoar, zgrajen iz velike večine njihovih zimzelenih klasik. Vanjo so znova vrnili odlična post seventies bonbončka Knockin’ At Your Back Door (“Perfect Strangers”, 1983) ter še posebej z bogato melodijo prežeto, melanholično žuborečo Sometimes I Feel Like Screaming (“Purpendicular”, 1996), kjer se k Gillanovi vokalni predstavi v refrenu pridružujeta z dodatnimi vokali tudi Roger in Steve. Pravi cuker presenečenja, pa je predstavljal instrumental Wring That Neck (“The Book Of Taliesyn”, 1968), seveda v skrajšani različici, glede na zlato dobo nepozabnih navzkrižnih ognjev na relaciji Lord – Blackmore, ki jih žal nikdar ne bomo več doživeli, ki jo je nasledila še skladba The Battle Rages On “usodno pogubne” atmosfere, sloneča na kompaktnem riffu in podložena s sunkovitim in posebej izpostavljenim udrihanjem Iana Paiceja. “Paicey” je bil na odru tega večera posebno topovsko navit, bobni pa so v zvoku delovali razgibano, dinamično in eksplozivno, ki pa ni več razpoložen, da bi v repertoar vključeval daljše bobnarske solo vložke. Za te vložke sta standardno poskrbela Morse in Airey. Zlasti Aireyeva točka zapusti z inteligentno virtuoznostjo vselej enkraten pečat poslušalcu. Hipnotični efekt te odpelje daleč stran in kar težko se strezniš, da se je točka nenadno prelila v svečani uvod Hammond orgel skladbe Perfect Strangers. Od tu pa do konca je koncert atmosferično preskočil na višji nivo, kajti Purple so od tu nizali same klasike. Drugo za drugo, z glavnino usmerjeno na preigravanje “Machine Head” (1972) materiala. Tako so si fantje privoščili duhovit prehodni “most” ritmične improvizacije in gradnje novega razpoloženja med Space Truckin’ in Highway Star, ki sta dvignila celo dvorano na noge. Vrhunec je seveda zaključna SMoke On The Water. Pred pričetkom se oder zatemni za vsega nekaj trenutkov. Morse “odpiči” monstruozni Blackmorjev riff kar v temi, ko se reflektorji le prižgejo, Glover pa se na odru le za to skladbo prikaže z legendarnim Rickenbecker basom, ki ga uporablja le za to pesem in s katerim je igral to skladbo na famoznih koncertih Machine Head turneje v prvi polovici sedemdesetih in katere zvok je ujet tudi na legendarni koncertni klasiki “Made in Japan” (1972).
Uvodna melodija dodatka pripada “zafrkanciji” dialoga med Aireyem in Morseom, ko Aierey na neki točki nenadoma obrne osnovni motiv, ki ga ob značilnem ritmu publika prepozna kot Lazy. Preko Hush pridejo Purple do zaključne točke, katere uvod pripada Gloverju, celotna dvorana pa še enkrat eksplodira v eno, ko se Purple lotijo Black Night.
Gillan je standarden v svoji komunikaciji. Na odru se nenehno norčuje iz samega sebe, ko se namerno opoteka in zaletava v kompanjone na odru, ali odigra, kot da ne zna postaviti mikrofona nazaj na stojalo, ker ga ne najde, ali pa ga išče, potem, ko si ga vstavi v žep. Mnogokrat, kot del svojega obveznega štosiranja, s svojimi očki izbuljenega pogleda namerno prebode občinstvo prvih vrst, itd… Ponavljam se da Gillanov vokal ni tako svež, kot nekdaj, vendar pa mož odvinkari repertoar povsem suvereno in na nivoju, ki je povsem zadosten velikemu pedigreju Deep Purple klasik. Nekajkrat si je sicer točkovno privoščil (z improviziranji v verzih predrefrenov) požiranje “melodij”, kar lahko štejemo za namerno varčevanje razpoložljive energije in pljučne kapacitete, to pa nikakor ni izpadlo nadležno ali moteče. Gillan je za svoja leta izredno vitek možakar, pravzaprav deluje suhljat kot pajek.
Deep Purple ostajajo pokončni. Dve uri repertoarja, ki je praktično v celoti ponarodel, enkratni zvočni pogoji, enkratna publika, ogromna oder ter dvorana, so definitivno botrovali odličnemu počutju Deep Purple. Dejansko se je čutila neka magija, ki je zlasti preplavljala prostor, ko so se možakarji lotevali svojih največjih klasik v drugem delu koncerta ter dodatku. Tradicionalno zvesta in predana publika, ki je vzela ogled tega dogodka kot neko obvezo in čast da se lahko druži z legendami in uživa enkratno Purple energijo, je bila definitivno jeziček na tehtnici, ki ta koncert povzdiguje na posebno mesto. Koncert, ki ti izpolni pričakovanja in več. Te absolutno izpolni z neko pozitivno energijo, ki je stkana v most med skupino in publiko, katera se nevidno pretaka med njima. In to se ne dogaja vedno. Očitno se je v Stuttgartu združilo vse v pravo sliko. Čas, prostor, ljudje, razpoloženje skupine. V takšni formi, kot so jo fantje prikazali na tem koncertu, bomo Deep Purple klasike lahko uživali še lep sveženj let.
Ta nastop je pokazal, da so Deep Purple koncerti, ne glede na virtuoznost in vragolije, ki si jih danes že povsem rutinirano privoščijo ob izvedbi zimzelenega repertoarja, najmočnejši v “indoor” dvoranah ter da se skupino absolutno nad vsem, splača obiskati na koncertnih nastopih tovrstnih dvoran v Nemčiji. Dvomestna številka na karti poleg znaka “€”, se ob prvem pogledu ne bere ravno žepu prijazno, a ko odbije zadnji takt Black Night veš, da te prav nihče ni povlekel za nos. Se vidimo znova v Muenchnu, 15.11.2008!
DEEP PURPLE – set lista:
1. Pictures Of Home
2. Things I Never Said
3. Into The Fire
4. Strange Kind Of Woman
5. Rapture Of The Deep
6. Wrong Man
7. Contact Lost
8. Well Dressed Guitar
9. Knockin’ At Your Back Door
10. Sometimes I Feel Like Screaming
11. Wring That Neck
12. Battle Rages On
13. Solo Airey
14. Perfect Strangers
15. Space Truckin’
16. Highway Star
17. Smoke On The Water
—dodatek—
18. Lazy
19. Hush
20. Black Night
Galerija slik
