Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Kino
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 55:51
Ocena: 4/5
Angleški neoprogresivci Kino so po dobro sprejetem prvencu »Picture« (2005), kateremu je istega leta sledil kompilacijski album »Cutting Room Floor«, končali z delovanjem saj je bilo tedaj vse skupaj zamišljeno kot kratkotrajen projekt in ne kot skupina ‘na dolgi rok’. Člani Kino so namreč glasbeni mojstri iz uveljavljenih in spoštovanih skupin, ki so se prvič dobili skupaj zgolj za enkratno sodelovanje, zato je bilo res popolno presenčenje, ko so se leta 2017 vnovič zbrali skupaj ter posneli svoj drugi studijski album z naslovom »Radio Voltaire«.
Zasedba je na »Radio Voltaire« ostala večinoma ista, se pravi John Mitchell (Arena, It Bites, Lonely Robot, The Urbane, Frost*, ex-Blind Ego) na kitari in glavnem vokalu, Pete Trewavas (Marillion, Transatlantic, Edison’s Children) na basu in John Beck (It Bites) na klaviaturah, medtem ko je Chrisa Maitlanda (ex-Porcupine Tree, ex-Blackfield, Guilt Machine) in njegovega kratotrajnega naslednika Boba Daltona (It Bites) na bobnih zamenjal Craig Blundell (Steven Wilson, ex-Pendragon, Frost*). Slednji je poleg Marca Minnemanna dandanes eden najbolj iskanih bobnarjev v svetu progresivnega rocka.
»Radio Voltaire« je v primerjavi s prvencem še bolj razgiban dosežek in bo všeč večini ljubiteljev melodično usmerjenega neoprogresivnega rocka stare britanske šole ter predvsem ljubiteljev It Bites ter Lonely Robot saj je Mitchell s svojim kitarskim in vokalnim prispevkom brez dvoma ‘osrednji lik’ tega albuma. Njegove kitarske mojstrovine so v razmerju z ostalimi inštrumenti v ospredju, medtem ko znova zelo dobro izkorišča svojo glasovno sorodnost s Petrom Gabrielom (ex-Genesis) kar se jasno odraža že na uvodni, naslovni skladbi. S tem vnovič potrjuje svoj status enega izmed trenutno boljših glasbenikov, ki lahko hkrati izvrstno pojejo in mojstrsko igrajo kitaro in nič čudnega, da ga je nekdanji Jethro Tull kitarist Martin Barre pred nekaj leti povabil v svoj solo band, kjer je eden najbolj iskanih pevcev/kitaristov našega časa na turneji opravljal pevske naloge.
Vsi tisti, ki že težko čakajo na novi It Bites album bodo z »Radio Voltaire« torej dobili vsaj nekaj zadoščenja, čeprav je glasba in atmosfera večine Kino kompozicij občutno bolj mračna, nostalgična in melanholična v primerjavi s prej omenjenimi progpop veseljaki. To, da Mitchell aktivno spremlja glasbene novitete in da teži k čim bolj modernem zvoku se jasno sliši na skladbah kot je dramatični »The Dead Club«, ki vsebuje tudi nekaj alternativnorockovsih in progmetalskih prijemov. Stvaritve kot je »Idlewild« poleg Mitchellovih otožnih kitarskih solaž in še bolj otožžnega petja zaznamuje izredna artistična globina, medtem ko Beck redno prehaja med klavirsko usmerjenimi simfoničnimi aranžmaji in bolj karakterističnimi sintetizatorskimi neoprog prijemi. »I Don’t Know Why« je lušten primerek t.i. prog popa z refrenom, ki bi imel v nekih drugih časih in kei drugi dimenziji gotovo hit potencial. Na »Radio Voltaire« ni šibkih trenutkov, gre za nadvse konsistenten izdelek, šele proti zaključku albuma začne nekoliko škripati, ko se začuti, da je počasi začelo zmanjkovati zanimivih idej in se začne vse skupaj malo preveč vlečti.
»Radio Voltaire« predstavlja zmagovito vrnitev Kino na neoprogrockovsko sceno in v primerjavi s prvencem predstavlja pomemben korak naprej, čeprav kakšnih posebno inovativnih prijemov, pričakovano, ne ponuja. Ne glede na to gre za enega izmed boljših progrockovskih albumov v letu 2018, ki bo zaradi dostopnosti in melodičnosti pritegnil tudi marsikaterega novega privrženca, ki sicer ne sodi med običajne ljubitelje eksperimentalne glasbe. Na sleherni skladbi se ob odlični produkciji čuti, da so vrhunski glasbeniki razvili izvrstno medsebojno kemijo zato bi bilo res škoda, če bi na naslednji Kino album spet morali čakati dvanajst let in to kljub temu, da so Mitchell in tovarišija maksimalno zasedeni s številnimi drugimi glasbenimi projekti.
Zasedba
John Mitchell – kitara, vokal
Pete Trewavas – bas kitara, spremljevalni vokal
John Beck – klaviature
Craig Blundell – bobni
Produkcija
John Mitchell
Seznam skladb
1. Radio Voltaire
2. The Dead Club
3. Idlewild
4. I Don’t Know Why
5. I Won’t Break So Easily Any More
6. Temple Tudor
7. Out of Time
8. Warmth of the Sun
9. Grey Shapes on Concrete Fields
10. Keep the Faith
11. The Silent Fighter Pilot
