Izvajalec: Mystery Jets
Založba: Rough Trade Records
Izid: year
Trajanje: 52:00
Ocena: 3.5/5
Angleški indie rockerji, ekscentriki Mystery Jets so doma iz jugozahodnega Londona, natančneje iz boemske četrti Eel Pie Island (gre za otoček sredi Temze). Ta je znana predvsem po nekdanji največji hipi komuni v Angliji in po lokaciji znamenitega Eel Pie hotela, kjer so svoje prve koncerte v šestdesetih odigrale skupine in glasbeniki kot so The Beatles, The Rolling Stones, The Who, Pink Floyd, The Yardbirds, Davie Bowie… Mystery Jets so uradno nastali okoli leta 2004, čeprav se kontinuiteta druženja pri obeh glavnih protaganistih skupine, pevcu Blaine Harrisonu in kitaristu Williamu Reesu, vleče že iz osnovne šole. Skupina je na začetku svojega delovanja pritegnila pozornost zaradi treh stvari. Prva je bila ta, da je pevec Blaine invalid (ima bolezen imenovano Spina Bifida, kar v njegovem primeru pomeni delno paralizo mišic na nogah), druga pa, da v skupini igra(l) še njegov oče Henry Harrison. To dvoje je medsebojno povezano, saj je oče vedno igral nekakšnega Blainovega zaščitnika, kar je glede na njegovo bolezen razumljivo. Po prvem albumu se je Henry umaknil v ozadje in mladeničem (poleg pevca Harrisona in kitarista Reesa, sta skupino sestavljala še bobnar Kapil Trivedi in basist Kai Fish) prepustil popolno svobodo pri oblikovanju skupine in glasbe. Tretja stvar pa so bili gverila koncerti (po vzoru The Libertinsov), ki so jih nenapovedano igrali po celem Londonu, največkrat na matičnem Eel Pie Islandu.
»Radlands« je četrti dolgometražni album skupine. Divji, razigran, progresiven prvenec »Making Dens« bi lahko opisali tudi kot svojevrstno odo njihovi največji inspiraciji, Sydu Barrettu (ki je imel poleg poznejših Pink Floydov, Hendrixa, Bowieja in Frippa tudi največji vpliv na skupino). Drugi album »Twenty One« jih je izstrelil v »mainstream« orbito. Mešanica sladkih melodij in nalezljivih besedil je rodila široko sprejete in kritiško pohvaljene pesmi Two Doors Down, Young Love, Flakes in Half In Love With Elizabeth. V tem obdobju so se uveljavili tudi, kot odlični koncertni glasbeniki, ki so svoje nastope vedno začinili z ekstravagantno podobo na odru. Tretji album, seksualni »Serotonin« je njihov kritiško najbolje sprejeti album, medtem ko pri širšem občinstvu ni ponovil uspeha predhodnika. Glasbeno bi ga najbolje opredelili kot zasanjan elektro-art-pop-rock.
Zvočno podobo skupine bi lahko povzeli, kot fuzijo naslednjih štiri lastnosti: melanholije, psihadelike, nalezljive melodičnosti in krhkega, a angelskega glasu frontmana Harrisona.
”Četrti album bo narejen daleč stran od doma…” je ponavljal Blaine Harrison po koncu turneje albuma Serotonin. Kitarist William je v prvem in za enkrat edinem intervjuju po izdaji albuma »Radlands« razkril, da je odločitev za delanje in snemanje albuma izven Londona povezana s pomanjkanjem inspiracije, ki jim jo je le ta nudil. Mystery Jets so že od nekdaj londonski bend, vse tri svoje prejšnje albume so naredili in posneli doma, zato ni ta prenasičenost z Londonom nič posebnega. Inspiracijo so s pomočjo Mallickovega filma Badlands našli na drugi strani luže, ob reki Colorado v Teksasu. Naselili so se v leseni hiši ob reki, čez dan pisali pesmi, ponoči pa snemali ali se zabavali. Ime albuma izhaja kot skovanka iz besed Badlands (Mallickov film) in Redlands (Ketih Richardsova angleška posest, kjer so Rolling Stonesi doživeli znamenito racijo zaradi posedovanja drog), kar si lahko razlagamo kot povezovalni most med angleškim kitarskim bendom, ki vandra po pokrajini reke Colorado. Tudi svoj teksaški studio so poimenovali Radlands. Harrison pravi, da so želeli posneti album, ki bo zvenel podobno, kot zgleda Mallickov film Badlands.
Medtem, ko se celotna angleška »mainstream« glasbena srenja napaja z ritmi dubstepa in ostale elektronike, se Mystery Jets odločijo narediti ”svojo verzijo” country albuma. Album je resda zaznamovan z vplivi countryja, americane, folka, bluesa, westerna, ampak v sebi še vedno zadržuje neko pristno ”mysteryjetsovsko” substanco ter se v veliki meri približa zadnjim izdelkom ”bratskih” bendov iz Anglije: The Maccabees in Foals ter celo Bombay Bicycle Clubu. Radlands je zagotovo njihova najzrelejša stvaritev, pa tudi najtemačnejša. Je veliko bolj introspektivna in osebna kot Serotonin in pomeni pravi odklon od drugih albumov. Prisotna sta predvsem eksistencialni in religiozni aspekt. Žanrsko bi album težko enoznačno opredelili; ima tako elemente desert rocka, v sebi nosi izročila avtohtonih ameriških glasbenih žanrov, kot tudi neko angleško melanholično sredico. Gre za skupinin prvi konceptualni album, ki pripoveduje zgodbo po Ameriki vandrajočega glasbenika Emmersona Lonestara, hrepenečega po ljubezni in tarnajočega nad prejšnjimi neuspešnimi zvezami. Ta fiktivni lik, Emmerson Lonestar je nekdo, v katerega so lahko člani Mystery Jets projektirali lastne izkušnje. Celotni album temelji na realnih osebnih zgodbah.
Ob kolikor toliko uspešnemu prvemu albumu, se po navadi za pregovorno prelomnega (tako v smislu eksistence benda, kot tudi na zasedbeni in glasbeni ravni) izkaže drugi album, ki potrdi oz. zavrne trditev o muhah enodnevnicah. Čez to so Mystery Jets že šli in dokazali svojo kakovost, jim je pa zato četrti album prinesel poleg eksperimentalnejšega glasbenega zasuka tudi spremembo v zasedbi. Pravi mali šok so doživeli člani skupine, ko jim je mesec dni pred izidom samega albuma, karizmatični basist Kai Fish sporočil, da zapušča skupino. Fish je že lansko jesen z izdajo solo albuma Life In Monochrome nakazal, da ni pri stvari, kar se tiče matične skupine. Za potrebe turneje so tako povečali skupino za dva nova člana, basista Petra Cochrana in pedal steel kitarista Kierana Morrisona.
Album odpre naslovna skladba ‘Radlands’, v katero nas uvede nežna, prašna, melanholična linija basa in kitare, ki s svojimi visokimi repetitivnimi toni vzbuja podoben občutek vnebovzetja kot začetek Spanish Sahare od Foalsov. Že sama začetna zapomljiva in duhovita verza to pomenljivo obrneta na glavo: ”I’ve heard there’s a place where we go to die / It’s a terribly overrated horse-shit shaped hole in the sky”. Skladba z vsako sekundo stopnjujejo napetost, ki jo še pospešujejo eksplodirajoči emocionalni akordi. Pri refrenu zavoljo nepozabne steel pedal kitare skladba še pospeši svoj tempo in nas zapeljo v pravo ekstazo navdušenja. Čudoviti verzi se vrstijo drug za drugim (npr: We both know nothing is quite as it seems…/The future gets shorter the longer we wait). Konec je katarzičen in osvobajajoč. Skladba je v resnici prava preslikava oz. popolna asociacija na Mallickov film Badlands. Gre za fantazijsko zgodbo o paru, ki beži pred policijo. Govori o nebesih, peklu in smrtnosti. V sebi nosi neko vitalistično izročilo, živi dokler lahko. Živi, da ne bo prej konec tvojega življenja. Skladba je zelo springsteenovska, ne bi se je pa sramoval niti kakšen Tom Petty. Druga skladba iz albuma se imenuje ‘You Had Me At Hello’. Definirata jo izrazit zvok basa, ki se odlično vzpostavi v dialogu do akustične kitare in topla kitarska distorzija med refrenom. Srce parajoča in duhovna polna pesem, v kateri je najbolj izrazit naslednji čudovit verz: ”I want you to love me as if you’ve got no principles”. Skladba deluje kot nekakšen hommage skupini The Eagles, zelo blizu pa je glasbeno tudi Fleetwood macom in Neil Youngu. Naslednja skladba, ‘Someone Purer’ nastopa kot zaenkrat edini singel iz plate. Zanimivo je tudi to, da so posneli dva videospota, enega za angleško-evropsko tržišče in drugega za ameriško. Gre vsekakor za eno najboljših Mystery Jets skladb. Harrison pravi, da pesem govori o videnju lepega v stvareh in o tem, da si moramo upati. Začetek je počasen in depresiven, a se ravno tako kot pri skladbi Radlands napeto odpira in odpira. Kitaristu Reesu uspe stopnjevati pesem z magičnim tremolo riffom, ki se ga nebi sramoval niti U2-jev znameniti The Edge. Skladba se ukvarja z vprašanjem smisla življenja ter z našim notranjim bojem. Spopadanje s samim sabo, z lastno čistostjo, z drugim v sebi. Kruto soočanje z nami samimi. Ko si otrok, si še čist grehov; zato se tudi s spomini nenehno vračajo nazaj. Rešitev je v upanju, v pozitivi – navkljub napakam ter grehom je potrebno iti naprej; refren deluje kot nov začetek, kot impulz spremembe: ”So deliver me from sin / give me rock and roll”. Spominja na nekatere pesmi skupine Arcade Fire. Prve tri skladbe tvorijo odlično triado. Od tu dalje skladbe niso več tako prepričljive, nam pa vsekakor odpirajo neko novo ”americana” razsežnost Mystery Jetsov, ki jo do sedaj nismo bili navajeni.
Četrta skladba se imenuje ‘The Ballad Of Emmerson Lonestar’. Gre za pesem, ki nam opiše glavnega protagonista albuma. Krasi jo odlična prstna tehnika, slide kitara in čudovite harmonije. Folk in country influence so tu zelo očitne. Od novejših glasbenikov je v njej čutiti Bon Iver-ski prizvok, medtem ko od starejših spominja na nekatera dela Johna Mellancampa. Pod to pesmijo bi lahko bili prav gotovo podpisani tudi člani skupine Mumford & Sons. Skladba ‘Greatest Hits’ bo prav gotovo postala največji hit o največjih hitih. Malo je podobnih meta glasbenih hitov. S to pesmijo Mystery Jets dokažejo, da še vedno znajo napisati pop uspešnico. Vsekakor Two Doors Down tega albuma. Gre za duhovito, lahkotno, poletno ”sha-la-la” uspešnico, ki pa ima kar nekaj fascinantnih verzov, kot npr. naslednje: ”No way your having ‘This Nation’s Saving Grace’ you only listen to it when / Your pissed / But when you sober up it’s always “Why the fuck are you still listening to / Mark E. Smith?” Pesem sicer govori o paru, ki si ob koncu ljubezenske zveze razdeli še zbirko njima ljubih albumov: ”You can keep ‘No Need to Argue’ and I’ll keep ‘The Aeroplane Over the Sea”. Skladba je zelo referenčna in v njej zasledimo albume ali pesmi naslednjih skupin: ABC, Talking Heads, Lemonheads, Roxy Music, Show Of Hands, The Cranberries, Neutral Milk Hotel, Belle & Sebastian, The Kinks, The Minutemen, Paul McCartney & Wings in The Fall. A ima eno (lepotno) napako. Deluje na trenutke kot D-verzija skladbe Stuck In The Middle With You od skupine Stealers Wheel, ki je delovali v sredini sedemdesetih let. Šesta pesem ‘The Hale Bop’ deluje kot nekakšen hibrid med glasbo Bee Geesov, Scissor Sisters in kanadskih posebnežev Of Montreal: svetel country funk, pomešan s prvinami disca. Tako zelo čudna kombinacija, da se še po petnajstem poslušanju ne morem odločiti, ali je dobra ali ne. Zanimiva je vsekakor. Je pa za izpostaviti fascinanten Harrisonov »falsetto«. ‘The Nothing’ se poda v raziskovanje neznanega in si postavlja vprašanja o nas samih ter o tem ali so sploh mogoči odgovori na to, saj smo tudi sami sebi skrivnost. Začetek se prične v nekakšni elektro Gorillaz maniri, vendar se že po dobrih desetih sekundah prelije v zasanjano (deluje kot uspavanka) in eterično balado. Emocionalen, močan falsetto refren (”bring me back as something beautiful”) te lahko spravi v jok.
Za pridih šestdesetih na albumu poskrbi osma skladba, ‘Take Me Where The Roses Grow’ . Duetu med kitaristom Reesom in edino gostjo na albumu, Sophie-Rose Harper, manjka še nekaj več, nekaj emocionalnega žmohta, da bi bila skladba vrhunska. Tudi prelepa linija slide kitare, sladki glasovi in ljubezensko besedilo (”Take me where the roses grow / To the place where no one knows.”) včasih niso dovolj. ‘Sister Everett’ je oda evangeličanki, ki jo je Rees srečal na letalu (ta ga je sicer želela spreobrniti v vernika). Hammond orgle in pedal steel kitara poskrbita za tradicionalen country-folk vibe, medtem ko izrazit boben konstantno pesem stopnjuje in se zdi, da bo skladba vsak hip eksplodirala, a ji sledi še boljše: himnični iztek z gospel pevkami. Pesem malo spominja na Honky Tonk Women od Rolling Stonesov. Himnični konec se neopazno prelije v naslednjo, predzadnjo pesem na albumu, urbano ‘Lost in Austin’. Po mojem osebnem mnenju je to najboljše delo na albumu in močno preseže tudi odlične prve tri skladbe. Briljantno. Dolga je kar šest minut in pol. Govori o zlomu zaradi drog sredi Teksasa. Je epsko strukturirana – vsebuje v sebi tako težke hard rock riffe, kot tudi mirnejše, a hipnotične odseke. Je prava power balada. Harrisonov glas variira od običajno krhkega, ranljivega do naravnost grobega in božansko mogočnega. Konec te skladbe je podoben kot pri ‘Radlands’, spravi te namreč v pravo ekstazo poskakovanja in poplesavanja. Album zaključi akustična, žalujoča tožba ‘Luminescence’ (“You still swim around the canals of my head like cocaine / and yes, it feels good, but not half as it would if you’d stayed.”). Prav lahko si jo zamislimo, kot pesem za taborni ogenj. Deluje pomirjujoče in nas vleče zopet nazaj na začetek albuma.
Mystery Jets si z albumom »Radlands« najverjetneje končno odpirajo tudi vrata v ameriko. Svojo zvočno krajino so še razširili; ‘americana’ eksperiment je v veliki meri uspel. Vseeno pa temu albumu manjka kompaktnosti in celovitosti kot smo jo zasledili pri njenem predhodniku, “Serotoninu”, pa čeprav gre za prvo njihovo konceptualno ploščo. Izdelek ni na prvo žogo, kot je bila sedaj že malodane ponarodela Twenty One. Glede na progresivnost je vsekakor najbližje njihovemu kaotičnemu prvencu “Making Dens”. Kdor je pogledal Mallickov film Badlands, bo zagotovo slišal njune skupne povezave. Celotna estetika, tipografija naslovnice, vse se zelo očitno opira na ta kultni film iz sedemdesetih, pa ne samo to: celotna plata kar bruha asociacije na ameriško (pop-) kulturo šestdesetih in sedemdesetih; včasih ima človek celo občutek, kot da se punk ni nikoli zgodil. Pa to niti ni nič hudega. Album stoji in deluje. Letošnje poletje njihovega nastopa na kakšnem izmed bližnjih festivalov ni za izpustiti.
Zasedba
Blaine Harrison – vokal, akustična kitara, električna kitara
William Rees – električne kitare, klaviature
Kai Fish – bas, klaviature
Kapil Trivedi – bobni, tolkala
Produkcija
Dan Carey & Mystery Jets
Seznam skladb
1. Radlands
2. You Had Me at Hello
3. Someone Purer
4. The Ballad of Emmerson Lonestar
5. Greatest Hits
6. The Hale Bop
7. The Nothing
8. Take Me Where the Roses Grow
9. Sister Everett
10. Lost in Austin
11. Luminescense
