Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gilmour, David
Založba: Columbia Records
Izid: year
Trajanje: 51:17
Ocena: 3/5
Devet let je bilo potrebno čakati, da se je legendarni Pink Floyd kitarist/pevec David Gilmour odločil izdati naslednika plošče »On an Island« (2006), vendar bi bilo mogoče boljše, če bi s tovrstno odločitvijo počakal še nekaj časa, kajti končni rezultat ni pretirano navdušujoč. Novico, da eden izmed najbolj cenjenih progresivnorockovskih glasbenikov pripravlja nov solo album z naslovom »Rattle That Lock«, so nemudoma povzeli tudi največji trendovski (ne nujno glasbeni) mediji, seveda tudi slovenski, saj je David, poleg Marka Knopflerja in Erica Claptona, običajno eden izmed treh legendarnih britanskih rock kitaristov, kateremu občasno namenijo nekaj vrstic pozornosti in je (še posebno na stara leta) sprejemljiv tudi za povprečno slovensko družino med nedeljskim srebanjem juhe z jetrnimi knedli, poslušanjem podmiznega pasjega laježa in opazovanja prasketajočega kamina.
David si je v zadnjih desetih letih med maso ustvaril renome prijaznega, neškodljivega glasbenega dedka, ki je s svojimi preprostimi glasbenimi sporočili in prijetnimi ambientalnimi planjavami ravno prav zahteven za večino ušes, da se ga lahko brez ‘škodljivih posledic’ posluša tudi pri raznih popoldanskih ročnih opravilih. V prejšnjih dveh letih je bil resda zaposlen s snemanjem poslednjega Pink Floyd studijskega albuma »The Endless River« (2014), vendar se občasno zdi kar nekoliko nenavadno, da je možakar, ki ima za seboj že več kot pet desetletij glasbenega udejstvovanja, izdal šele svoj četrti (studijski) solo album.
Medtem, ko je »On an Island«, kljub pretežno ‘tihožitnemu’ ambientu, vseboval še nekaj nekdanje Pink Floyd ambientalne magije, se je slednja na »Rattle That Lock« skoraj popolnoma porazgubila. Še največ je vsebujejo posamezne kitarske solaže, ki ob uporabi različnih efektov ostajajo Davidovo najmočnejše ‘orožje’. »Rattle That Lock« je po strukturi večine del bližje pop rocku kot progresivnemu rocku, kar pomeni, da na njem prevladujejo lahkotni ritmi in preprosti aranžmaji z občasnimi solističnimi podvigi. Vseeno je na njem le malo refrenov, ki za seboj pustijo oprijemljiv pečat.
Davidov vokal je v zadnjih nekaj letih izgubil kar nekaj nekdanje emocionalne globine in ekspresije, zato na »Rattle That Lock« pogostokrat zveni utrujeno in zaspano, kot da bi ga nekdo ravnokar nasilno prebudil iz dolgega zimskega dremeža. Njegovi pretežno imenitni glasbeni sodelavci, katerih vnovič ni malo, so sicer svoje poslanstvo s tehničnega vidika opravili več kot dostojno, vendar kaj, ko levji delež simfoničnih aranžmajev izpade generično, tako da večino del pred povprečnostjo ne morejo rešiti niti Davidove kitarske solaže, ki so še vedno izborne in, kot že omenjeno, glavna »Rattle That Lock« privlačnost.
Inštrumental »5 A.M.« predstavlja ambientalno nadvse prijetno, vendar obenem precej predvidljivo otvoritev albuma z Davidovo reprezentativno, melanholično kitarsko solažo ter eteričnimi valovanji sintetizatorskih tekstur. Naslovni, poprockovski dosežek, ki je izšel tudi kot single in kjer pridejo do poštenega izraza tudi spremljevalne vokalne harmonije, je eden izmed redkih nekoliko bollj živahnih trenutkov na sicer precej ‘uspavanemu’ albumu, pa še to samo zaradi solidnega refrena. Sila povprečni »Faces Of Stone«, ki na trenutke spominja na kakšno manj navdahnjeno delo legendarne skupine Camel (kar je skorajda kompliment), vsebuje približno enako količino zanimivih in dolgočasnih trenutkov.
»A Boat Lies Waiting« vsebuje obetaven začetek, dokler se, prek generičnega klavirskega stopnjevanja in večglasij, ne prelevi v precej monotono balado, skorajda otroško uspavanko, ki ne zapusti nobenega globljega vtisa. »Dancing Right In Front Of Me« je eden sila redkih, malo bolj živahnih trenutkov na albumu, kjer se prek krepke, bluesy kitarske fraze in solaže občuti nekaj pretekle ambientalne magije, čeprav je Davidova pevska predstava vnovič pod pričakovanji in kljub kratkim dramatičnim trenutkom ne povzroči vznemirjenja. »In Any Tongue« je eden redkih bleščečih »Rattle That Lock« trenutkov, saj vsebuje razgibane simfonične aranžmaje in dovolj ganljivo pevsko predstavo, da se poslušalec, še posebno med melanholično kitarsko solažo, lahko za trenutek spomni Davidovih največjih uspehov. Solidni inštrumental »Beauty« je zgrajen okrog presunljivega zvoka Davidove kitarske solaže.
Kabaretni eksperiment »The Girl In The Yellow Dress«, ki med drugim vsebuje kornet v režiji legendarnega Roberta Wyatta (ex-Soft Machine, Matching Mole), je velik mimostrel v prazno in nekaj najbolj dolgočasnega kar je David ustvaril v svoji dosedanji karieri, zato mu ni potrebno nameniti več besed kot si zasluži. Na »Today« se utrujeni David spet nekoliko ‘prebudi’ z nekaterimi živahnimi kitarskimi pasažami in spodobnimi vokalnimi harmonijami, medtem ko je zaključni inštrumental »And Then…« še ena ‘uspavanka’ z dolgometražno kitarsko solažo, ki se zaključi s prasketanjem dedkovega kamina.
»Rattle That Lock« je nazoren dokaz, da je Gilmourja dokončno, tudi v glasbenem oziru, dohitela spoštljiva starost, ki seva skozi večino tega precej zaspanega in monotonega albuma z redkimi resnično navdahnjenimi trenutki. Večina privržencev, zlasti tistih, ki poslušajo samo Pink Floyd in Davidovo solo kariero, mu bo verjetno pogledala skozi prste in mu pela nezaslužene slavospeve, toda resnica je žal drugačna in morda bi bilo modro, če bi legendarni kitarist, ki je v svoji karieri že zdavnaj povedal vse, kar je imel za povedati in dosegel vse, kar se da doseči, razmislil o studijski upokojitvi. Današnji veterani progresivnega rocka se ponavadi ločijo na tri kategorije: a. glasbenike, ki so še vedno, kljub bližajočemu se ali prekoračenemu sedemdesetemu letu starosti, porok kreativnosti, konsistentnosti in domiselnosti (npr. Peter Hammill in pokojni Daevid Allen) b. glasbenike, ki so se na stara leta vrnili ‘v plenice’ ter se utapljajo v nostalgiji ter recikliranju preteklih uspehov (npr. Ian Anderson) ter c. glasbenike, ki so že dolgo tega porabili vse dobre ideje, a še vedno ne razmišljajo o (studijski) upokojitvi. Gospod Gilmour spada v slednjo kategorijo.
Zasedba
David Gilmour – kitara, glavni vokal, klaviature, klavir, bas kitara
Michael Boumendil – originalni SNCF zvočni vzorec
Jon Carin – električni klavir
David Crosby – spremljevalni vokal
Danny Cummings – tolkala
Steve DiStanislao – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Roger Eno – klavir
Martin France – bobni
Gabriel Gilmour – klavir
Jools Holland – klavir
Damon Iddins – klaviature
Rado Klose – kitara
Chris Laurence – dvojni bas
The Liberty Choir – spremljevalni vokal
Phil Manzanera – klaviature, akustična kitara
Louise Marshall – spremljevalni vokal
Graham Nash – spremljevalni vokal
Andy Newmark – bobni
Eira Owen – francoski rog
John Parricelli – kitara
Mica Paris – spremljevalni vokal
Guy Pratt – bas kitara
Zibgniew Preisner – orkestracija
Mike Rowe – električni klavir
Polly Samson – spremljevalni vokal
Yaron Stavi – bas kitara, dvojni bas, spremljevalni vokal
Colin Stetson – saksofon
Richard Wright – glasovni vzorec
Robert Wyatt – kornet
Produkcija
David Gilmour in Phil Manzanera
Seznam skladb
1. 5 A.M. (3:07)
2. Rattle That Lock (4:57)
3. Faces of Stone (5:34)
4. A Boat Lies Waiting (4:36)
5. Dancing Right In Front of Me (6:13)
6. In Any Tongue (6:48)
7. Beauty (4:30)
8. The Girl in the Yellow Dress (5:27)
9. Today (5:57)
10. And Then… (4:32)
