Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Kvinton
Založba: Subkulturni azil
Izid: year
Trajanje: 42:01
Ocena: 4.5/5
Slovenski blues sem namerno dolgo časa zapostavljal, saj sem bil že po parih konsumiranjih slovenskega stihoklepstva zamorjen, razočaran in prenapolnjen z recepturami, sposojenimi onkraj luže, kjer pa tovrstni prijemi zvenijo neprimerljivo prepričljiveje. Kljub temu se očitno kaže zob časa tudi na mojem nekdaj geopolitično izključujočem okusu, v primerjavi z mladimi leti pa se na domačem predvajalniku kičasto pogosto zavrtijo tudi slovenski izdelki, ki pa morajo biti prekleto kakovostni, da jim dam možnost večkratne ponovitve. In del te soldateske so tudi podravski poeti bezničnega bluesa, s folkom prekajenega rocka, prvi stik z nevsakdanjimi kalibri, ki slišijo na ime Kvinton, pa je bil na vsakoletnem prazniku šansonov, ki jih dirigira Vita Mavrič. La Vie En Rose je bil iztočnica, zaradi katere je bil minimalistično oblikovan plošček Razirklinga toliko topleje sprejet in zaradi katerega vam lahko danes dajem iztočnico za potapljanje v tolmune raskave in vsebinsko polne domače besede.
Na prelomu tisočletja so se ptujski nekonformisti podali v lov na srečo z Lovci sreče, Razirklinga pa, navkljub osmim letom dozorevanja in dodelav, predstavlja šele rezultat drugega izleta v studio, kjer so na plan pustili vse svoje tenzije, naslikali na platno slišanega novo paleto pripovedi o bizarnih spregledancih, ki jih v zadimljenih kotih beznic prav zlahka spregledate, poleg družbeno obarvanih socialnih balad pa je v celoti dovolj prostora tudi za kvaliteten gostilniški blues ter poslovenjeno poezijo izpete besede v vsem njenem lepem polnem pomenu. Kvinton so, navkljub imenski asociaciji na pogrošne Kingstone, skupina, v katero sem se sam, priznam, zaljubil na prvi posluh, razlog pa je bil dobra in iskrena glasba. Plošča Razirklinga se začne z bluesovskim standardom z naslovom Mornarjev blues. Ljubezen in pripoved o izgubljeni, rahlo izprani in izrabljeni mesenosti, ki je stopila vstran navajenosti in lakomnem pogrešanju, so tematike, s katero lahko kaljeni stihoklep spleta standardno črtico, nemenjeno vašim ušesom in očem. Kvinton se posla lotijo zadržano in z občutkom za estetiko, pod klobukom raskavega glasa pevca Marjana Boneta pa se skrivajo okusno vstavljene kitare, ki v rokah Marjana Bračka ter Boštjana Korena zapojejo primerno otožno, ne pa tudi srce parajoče osladno in nepotrebno nakladaško. Zraven paše kontrabas Gorana Podgorelca in čisto dovolj trdni bobni Roberta Belšaka, celota pa že v samem štartu zadiha z zadržano sapo samostojnih pljuč, ki ne potrebujejo niti grama dodatne olepšave več. Alternative in punka ni slišati, prav tako ne tudi ostali primordialni uporniški vzori, kljub temu pa je v celoti veliko kakovostnih jajc.
Razirklinga Štef je pripoved o bizarnem liku, v katerem se lahko prepoznajo vsi tisti imetniki hrbtenice, ki so bili rojeni v napačnem času in v napačnem kvadrantu univerzuma, a so ohranili svojo hrbtenico ter dosledno scali proti vetru. Seksi bluesovski standard se torej nadaljuje na najvišji ravni, Kvinton pa pletejo pripoved skupaj tudi s kakovostno godbo, v kateri ne manjkajo niti bluesovske kitarske solaže, ritmično potrkavanje nog in sedaj že popolno nepogrešljiva raskava vokalna patina. Beseda teče kot podmazana, rime pa niso prisiljene, izumetničene ter ne podpirajo predsodka, da besedila v slovenščini že po nuji zvenijo bedno in posiljeno. Kakovostno raven je potrebno ohranjati, tudi s skladbo Led pa raven ne pade! Meglena okolica jesenske, sedaj v zimo okovane Drave je kulisa, v kateri se pripoved o usodnih zablodah, ljubezni in opiti žalosti nadaljuje na sebi razpoznaven in potreben način. Ekspresivnost je sinonim za zvok in besedno bogastvo zasedbe, osrednjetočni všečni izraz navideznega podleganja konvencionalnosti pa je zgolj orodje subtilnega prilagajanja občemu okusu, ki ga Kvinton nezavedno okužijo ter preoblikujejo v smeri pozitive. Orlekovski pridih skladbe Vedno k tebi grem je tako takšen zgolj zaradi dodatka harmonike, ki pa ni oberkrajnersko brezdušna, temveč dodaja piko na i občutenjskemu liricizmu. Kombinacija je na svoj neobičajni način tako naravna, da se ob taktih razgibane zvočne slike zlahka zaziblje v ples tudi še tako trdovraten dvomljivec in nasprotnik vsem domačim radijskim bedarijam.
https://www.youtube.com/watch?v=Ekv3yGlrx2U
Pravljica označuje polovico poti, s tango kitaro in harmoniko pa se nakazuje dodatna razsežnost zasedbe. Nečistoč je dovolj, da se možje zlahka izognejo vsem krivičnim sodbam in predalčkanjem, pod erotiko zvoka in otožnih podob izgubljene ljubezni pa se na podij vtke veliko kapljic veselja, veseljaštva, eskapizma in pobegov od otožnosti, patetike pa v tej srčni mešanici ne boste našli. Kvinton so namreč možje, kaljeni z izkušnjami, šele zatem pa so tu v ospredju tu Kvinton kot tudi glasbeniki. Ti si mi je na tak maskulativni način mehkobni izlivi ranljivosti osamljenega dedca. Noč ima svojo moč, Kvinton pa so njeni ovekovečevalci z občutkom. V melosu se najde malce irske duše, ob primerjanju z vsem domorodnim pa v celoti ne slišim prav dosti povezav s slovenskimi umotvori. In to je dovolj, da se predam zlahka vsakemu taktu in vsakemu verzu ter pozabim na poreklo glasbe. Pomembna je le srčnost in v iskrenem izlivu plošče Razirklinga tega ne manjka. Tudi v bolj živahnem tempu udarne skladbe Taxi ne. Taktno vstavljen faktor poživitve je prav dramilen in izjemno učinkovit, da po krikih kitar, pritrkavanju bobnov ter odmevu harmonik lažje pritrdite dejstvu in osrednji niti glasbene vinjete Samo enkrat se ljubi. Podoba beznice iz obdobja leta 1920 ali pa 1930, težki oblaki dima in madeži vina na mizah, kjer se v valovih vrnejo podobe resnične ljubezni. Kvinton so mojstri novodobnega šansonjerstva, tokrat pa starodobnost in starikavi izraz glasbe ne velja vmeščati v rubriko napak. Po Guslovi podoknici se zadržanim damam utrnejo solze, dedci pa si rečejo lahko le: »Ko bi le sam premogel takšno besedno bogastvo, bi o ljubezni pogosteje izrekal tudi sam …«. In po koncu se dan pozna. Kvinton si za finale postavijo skladbo Slab dan, a tokrat je dan lahko vse prej kot slab, saj se je med obema ušesoma zgodila cela simfonija lepe dobre glasbe, ki beži slehernim etiketiranjem. Kvinton so pač konec namenili mačkastim vstajanjem v dan po tem, ko smo bežali žalosti ter gravitacijsko preobremenjeni vsakdanjosti. Skrbi nas vse obtežujejo ter vlečejo k tlom, a ptujski blueserji na neworleanski način zmorejo stanje negative predrugačiti v še eno zgodbo več, po kateri si lahko le povsem upravičeno napolnijo kupice in nazdravijo še eni uspešno izpeljani etapi.
Kvinton res niso najlepši in najbolj fotogenični predstavniki naše odrske soldateske, a premorejo karakter, patino in sočnost, ki jo s strani domačih glasbenikov tako prekleto pogrešam. To je bil razlog, da sem domačim umotvorom tako vztrajno bežal, pa odslej ne bom več, obljubim! Razirklinga je nedvomno zelo polna, uspešna in vsebinsko bogata druga etapa, za katero si Kvinton zaslužijo zlato medaljo. Kljub asociacijam na stare mačke preteklosti, ki se sedaj lahko smehljajo le še izza okvirov zbledelih okvirov črnobelih fotografij, je plošček vreden večkratnega poslušanja ter predajanja šepetu morda prvič slišanega srca. Če ste doslej namerno preglaševali trpki fandango vaših misli in ste bolečino udušili v hrupu postindustrijskega hitenja, vam Kvinton dajejo tokrat možnost izbire in ta izhod v sili je vreden sleherne minute vašega časa. Za konec bi si sposodil besede stanovskega kolega, s katerim soglašam: Razirklinga je lahko vse – žgoča, žgečkljivam veseljaška, a ne veselična, kljub otožnosti pa so Kvinton milje daleč od patetike. To, dragi moji, pa je dobra iztočnica za prihodnost, kateri bom v diskografskem smislu vsaj sam rad prisluhnil!
Zasedba
Goran Podgorelec – kontrabas
Robert Belšak – bobni
Igor Mešič – kitara
Marjan Bone – harmonika, vokal
Dejan Bračko – akustična kitara, violina
Boštjan Koren – kitara, tamburica
Gostujoči glasbeniki:
Tina Muraus – violina na skladbi #9, #8 in #6
Jernej Senegačnik – trobenta na skladbi #10
Produkcija
Sebastijan Duh
Seznam skladb
- Mornarjev blues
- Razirklinga Štef
- Led
- Vedno k tebi grem
- Pravljica
- Ti si mi
- Taxi
- Samo enkrat se ljubi
- Guslova podoknica
- Slab dan
