Izvajalec: Moonstone Project
Založba: Blistering Records
Izid: year
Trajanje: 52.08
Ocena: 3/5
Najnovejša Moonstone Project ekspedicija, tokrat pomenljivo imenovana Rebel On The Run, še dodatno utrjuje Matta Filippinija v vlogi fanatičnega častilca zapuščine ožjega kroga Deep Purple familije (tiste glasbene seveda). Italijanski kitarski vrač je letos še enkrat več stisnil zobe, recimo temu stric je smelo izkoristil veze in poznanstva, ter skupaj s pokrom velecenjenih glasbenih osebkov spesnil dokaj okusno mineštro muzikalnih akrobacij, polno vintažno dišečih rifov, ritmično razgibanih tematik in hammond prebliskov, ki se bodo hitro znašli na menijih ljubiteljev stare rokovske šole.
Vseeno, previdnost tule vsekakor ni odveč. Rebel On The Run je soliden izdelek, navdušiti zna predvsem tiste nevajene Mattovih eksperimentov. Vsem ostalim, ki smo gospodiča že imeli priložnost slišati ali nemara celo videti v živo, pa album poraja celo vrsto dvomov. Zvok alarmnih zvoncev tule gotovo nebi bil odveč, saj Matt Filippini na vsakem koraku kaže znake ustvarjalne stagnacije. Seveda album pričakovano ostaja zvest nostalgičnemu oziranju v smeri 70tih let. V čem je torej problem? Rebel On The Run ne ponuja ničesar pretresljivo novega, kaj šele navdušujočega, pravzaprav sveže aranžirani venček Filippinijevih cvetk previdno nadaljuje s puhanjem po ustvarjalnih kolesnicah preteklih Moonstone avantur! Album že ob površnem poslušanj kaj kmalu pogumno servira vse bistvene izrazne komponente, ki večinoma nesramežljivo vlečejo vzporednice z zvokom Deep Purple Mk3 ere. Rebel On The Run je prežet z aromami, kičem in energijo 70tih let, kar samo po sebi seveda niti ni problematično, moteč je predvsem manjko inventivnosti, ki neutrudno muči s povprečno reciklažo že slišanih težko rokovskih prijemov. Da ne bo pomote, talent Filippinijeve falange je nesporen, vseeno pa smo ob pomanjkanju koordinacije in smisla za kovanje močnejših vsebin primorani na žvečenje sicer obetajočih rifov, ki pa žalostno prevečkrat končajo v nemilosti nadvse povprečne eksekucije. Mattove ideje, čeprav obetavne, posledično le redko dozorijo do ravni navdušujočega, in to kljub dejstvu, da je stric po stari navadi v kolesje Moonstone projekta uspel vprežti kopico eminentnih glasbenih imen. Poleg House Of Lords slavčka Jamesa Christiansna, nas s svojo prisotnostjo tokrat razveseljujejo eminence rock godbe Clive Bunker, Ken Hensley, Ian Paice in Glenn Hughes. Idejni doprinos slednjega je očiten na Closer Than You Think, ki bi izpadla povsem Hughesovsko tudi brez serviranja pretiranega glasovnega pačenja. In ko smo že pri pojavi Glenna Hughesa, častilcem gospodove solistične poti se ne bo težko vživeti v Moonster Booster, ki z izjemo odlično odtegnjenega Jamesovega vokala, predvsem v refrenu močno potegne na kakega od motivov “Voice of Rock” kalibra.
Navdušenja nad “mavrično-vijoličastimi” barvnimi odtenki na Rebel On The Run nikoli resnično ne zmanjka. Ko s Hey Mama Mattu le uspe poviti enega omembe vrednih presežkov albuma, na čelu katerega koraka humoren rifovski uvod tipične Ritchie Blackmore šole, ostaja dolg kitarski legendi očiten. Podobna recikliranja že tolikokrat slišanih vzorcev lahko seveda hitro postanejo skrajno moteča, na kar nas denimo opomni dolgotrajen in s tem toliko bolj dolgočasen sprehod skozi Cosmic Blues. Filippiniju (ne)želeni preboj iz sivine povprečja vendarle uspe, tokrat na krilih žara in energičnosti odlične naslovne skladbe Rebel On The Run. Dobro zapečena orgija ognjevite kitarske igre in žmohtne hammond podlage, grajena na razgibani ritmični platformi, nosi strašljivo zvokovno podobo, katere organskost je čisto nasprotje večine albuma.
Čeprav od Moonstone Project konjenice niti ni bilo za pričakovati kakih radikalnih glasbenih manevriranj, še manj nekih sprehajanj po neraziskanih teritorijih, postaja z Rebel On The Run vnos sveže ustvarjalne substance pravzaprav prioritetna naloga Matta Filippinija. Opustitev vloge zasilnega Deep Purple nadomestka je nujna, vsak v kolikor želi Matt v prihodnje nadaljevati s konkretnim razvijanjem lastnih izraznih načinov. Rebel On The Run nazorno slika moč nostalgije, hlape katere boste tokrat s težkim srcem vdihovali tudi tisti najbolj zapriseženi med starogardisti. Za razliko od Filippinija, za katerega se zdi, da kaj več od oživljanja ikonografije in fetišev davne preteklosti zaenkrat očitno sploh ne potrebuje.
Zasedba
Matt Filippini: kitara
James Christian: vokal
Alessandro Del Vecchio: klaviature
Nik Mazzuconi: bas
Francesco Jovino: bobni
Alex Mori: bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Glenn Hughes: vokal, bas
Ken Hensley: klaviature
Ian Paice: bobni
Clive Bunker: bobni
Produkcija
Matt Filippini
Seznam skladb
1. Sinner, Sinner
2. Moonster Booster
3. Cosmic Blues
4. From Another Time
5. Rebel On The Run
6. Closer Than You Think
7. Hey Mama
8. Shooting Star
9. Madman
10. Halfway To Heaven
