Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Renaissance
Založba: Island Records
Izid: year
Trajanje: 39:24
Ocena: 4/5
Legendarni britanski progresivno rockerski pionirji Renaissance dandanes pogostokrat ostajajo prezrti, kadar se našteva najbolj pomembne in vplivne progresivno rockovske skupine vseh časov, kar je do neke mere gotovo krivično. V glasbeno povest so se na prvem mestu zapisali predvsem kot najuspešnejša (in za številne glasbene gurmane tudi najboljša) progresivno rockovska skupina z ženskim glavnim vokalom. Nenehne menjave članov banda, ki so jih spremljale skozi celotno kariero so precej okrnile njihov komercialni domet, čeprav so se z zimzeleni kot so bili »Carpet To The Sun«, »Ashes Are Burning«, »Mother Russia« in svojim največjim hitom »Northern Lights« za vse večne čase zapisali med najbolj vznemirljive in kvalitetne predstavnike simfoničnega progresivnega rocka sedemdesetih.
Njihov istoimenski prvenec je posnela zasedba, ki je skupaj zdržala manj kot dve leti in nato doživela popoln remont. Originalni Renaissance so bili proizvod kitarista/pevca Keitha Relfa in bobnarja Jima McCartya, dveh nekdanjih članov legendarnih blues/psihadeličnih rockerjev The Yardbirds. Relf in McCarty sta si svojo novo skupino zamišljala kot glasbeni kolektiv, ki bi skupaj združeval elemente klasike, folka in rocka, se pravi slogovne mešanice, ki je nekako ostala ključni del Renaissance zvočne izrazoslovja skozi njihovo celotno kariero. Pri tej nameri so se jima pridružili še basist Louis Cennamo, igralec klavirja/čembalist John Hawken ter Relfova sestra Jane, katera je nastopala v vlogi dodatne vokalistke. Pred prihodom legendarne pevke Annie Haslam leta 1971, ki je Renaissance pomagala uveljaviti njihov prepoznavni zvok, je ženski vokal, kljub nesporni kvaliteti, tako igral vlogo nekakšne ‘druge violine’.
Tisto kar je Renaissance že na njihovem istoimenskem prvencu iz leta 1969, ki je bil boljši od debutov marsikaterih bolj znanih in priljubljenih prog rockovskih veljakov, potisnilo med ključne simfonično prog rockovske inovatorje je bilo uspešno združevanje klasicističnih, pogostokrat baročno obarvanih aranžmajev na Hawkenovem klavirju in Relfovih folk rockovsko obarvanih kitarskih variacij. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so bili The Yardbirds znani po tem, da so v svojih vrstah gostili najbolj nadarjene kitariste svoje dobe. Relf je bil v svoji karieri s prej omenjeno legendarno skupino sicer ‘zgolj’ glavni pevec, igralec orglic in občasni akustični kitarist.
V svoji kratki glasbeni karieri, ki se je leta 1976, pri komajda 33-ih letih, tragično končala zaradi smrti pri igranju nepravilno elektrificirane električne kitare, ni uspel dobiti prave priložnosti, da bi se kot kitarist še dodatno razvil in morebiti dosegel tehnično raven slovitih nekdanjih The Yardbirds sotrpinov na čelu z Ericom Claptonom, Jeffom Beckom in Jimmyem Pageom. Rock povest ga bo tako pomnila predvsem kot imenitnega pevca. K dodatni artistični globini originalnega Renaissance zvočnega izrazoslovja so namreč pomembno vlogo odigrale prelestne pevske harmonije in prijetna vokalna kontrastnost med bratom in sestro Relf. Slednja se je s svojim altom na »Renaissance« izkazala celo za spoznanje prepričljivejše od brata in nekako je škoda, da kot sijajna pevka v nadaljevanju kariere ni dosegla večje prepoznavnosti.
Uvodni, več kot 11-minutni simfonično prog rockovski ep »Kings And Queens«« Renaissance že v prvem trenutku predstavi kot izjemno ambiciozen kolektiv, ki je bil poln mladostniškega elana in želje po dokazovanju. Dramatični in kompleksni klavirski aranžmaji ter raztreseni bobnarski takti utrejo pot Keithovemu melodičnemu vokalu, kateri razcvet doživi v epskem refrenu. Mogočne spremljevalne vokalne harmonije ves čas poglabljajo eterično in skrivnostno atmosfero, katera je v idealnem sozvočju s trubadurskim besedilom o napol-mitoloških, napol-resničnih kraljih in kraljicah. Kompleksni časovni prehodi in številne inštrumentalne variacije so lep dokaz tega, da so Renassiance istočasno prisegali na melodične napeve in z improvizacijami prežeto eksperimentalno nepredvidljivost.
Z elementi psihadelike prepredeni »Innocence« se odpre z nenavadno, jazzovsko obarvano improvizacijo, na kar člani banda s pomočjo klavirja in kitare povsem nepričakovano oblikujejo izjemno lepo aranžirano osrednjo melodijo. Hawkenov baročno obarvani klavirski klasicizem je ob navezi z Relfovimi pastoralno začinjenimi kitarskimi frazami ključen pri ustvarjanju pravcate starožitniške britanske atmosfere znotraj katere ves čas visi nekakšna avra skrivnostnosti, medtem ko je ritmični dvojec McCarty-Cennamo več kot očitno prisegal na jazzovsko glasbeno šolo.
Na prelestni baladi »Island«, ki je v skrajšani različici izšla tudi kot single, se lahko občuduje izjemni vokalni talent Jane Relf, kateri je okrašen s čudovitimi orkestralnimi aranžmaji in epskimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami. Navkljub temu, da so Renaissance v svoji bogati karieri ustvarili cel kup odličnih, pastoralno obarvanih balad, »Island« ostaja eden njihovih najboljših dosežkov sploh. Hawkenova baročna klavirska solaža poskrbi za zanimivo popestritev ritmično kar se da razgibanega vmesnega inštrumentalnega dogajanja. Jane ohrani glavno vokalno žezlo tudi na melodramatičnem »Wanderer«, kateri vsebuje številne nepredvidljive ritmične variacije ter skorajda plesne trubadurske aranžmaje, katerih se ne bi sramovali niti na dvoru angleškega kralja Henrika VIII. Njeno petje je tokrat še boljše in glavni vir romantične epike s katero Renaissance sicer skozi celoten album prav nič ne skoparijo.
Visoko kompleksni »Bullet« je naslednji izmed dveh daljših simfonično prog rockovskih epov na albumu in še en lep dokaz, da so bili originalni Renassiance tehnično visoko profiliran band, saj na njem mrgoli jazzovskih improvizacij. Keithov teatralno obarvan vokal je podkrepljen z duhovitimi spremljevalnimi vokalizacijami, medtem ko eksotično obarvana tolkala delajo dobro družbo raztresenim klavirskim aranžmajem. Keithove variacije na orglicah znotraj kompleksnega zvočnega kolaža vnesejo tudi sapico bluesa. Drugi del te eksperimentalne kompozicije je na račun psihadelično-jazzovskih improvizacij celo nekoliko srhljiv in kaotičen, kar je bila pri skorajda vselej optimistično razpoloženih in ‘svetlih’ Renassiance sicer precejšnja redkost. Na nekaterih CD verzijah »Renassiance« se kot bonus skladbi nahajata skrajšana, single verzija zimzelena »Island« ter klasicistična romantična balada »The Sea«, kjer na glavnem vokalu ob pomoči mogočnih spremljevalnih vokalnih harmonij vnovič zablesti Jane Relf.
Renaissance so z istoimenskim prvencem, ki je bil presenetljivo kvaliteten dokument uspešnega združevanja epske senzibilnosti, artistične inovativnosti in dobre tehnične podkovanosti, dokazali, da so se lahko že ob svojih zgodnjih korakih povsem enakovredno kosali z najboljšimi progresivno rockovskimi skupinami svojega časa. Nekaj začetniške naivnosti, predvsem kar se tiče precej enoznačnih besedil, sicer ni manjkalo, a to je bilo za tako mlad in idealistične kolektiv nekaj povsem normalnega. Za končno zanimivost pa naj se omeni še to, da je bil »Renaissance« do leta 1978 njihov edini album, ki se je uspel že takoj po izidu uvrstiti na britansko glasbeno lestvico popularnosti, kar nazorno priča, kako zelo priljubljeni so bili skozi večino kariere pri domačih kritikih.
Zasedba
Keith Relf – vokal, kitara, orglice
Jim McCarty – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
John Hawken – klavir, čembalo
Louis Cennamo – bas kitara
Jane Relf – vokal, tolkala
Produkcija
Paul Samwell-Smith
Seznam skladb
1. Kings and Queens (10:56)
2. Innocence (7:07)
3. Island (5:58)
4. Wanderer (4:02)
5. Bullet (11:21)
Galerija slik
