Izvajalec: Taylor, Melvin
Založba: Evidence Music Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
V spremnem besedilu ploščka je Dave Rubin, urednik revije Guitar One, zapisal: “Če bi blues policija pisala kazni za prehitro igranje, bi imel Melvin Taylor pred sovoznikovim sedežem svojega avtomobila poln predal lističev z globami.” Taylor, danes tehnično gotovo najbolje podkovani blues kitarist in edini pravi naslednik Steviea Raya Vaughana, je predstavnik nove generacije te zvrsti. Njegov slog je svež in energičen, njegove solaže pa male improvizacijske umetnine, ki z nadvse nekonvencionalno izbiro not v veliki meri presegajo šablono klasične pentatonike. Kitaristi bi temu eksperimentiranju rekli “playing outside the box” (pri čemer je “box” seveda vzorec pettonske lestvice na določenem delu vratu). Prav zaradi tega so stari mojstri njegovo nenavadno mešanico čikaškega bluesa in Bensonovega jazza, začinjenega z zvrhano mero vratolomnosti, pogosto kritizirali, a pri tem pozabljali, da je blues, prav tako kot rock, živ in da se mora nenehno spreminjati.
“Rendezvous”, šesti Melvinov album, je zelo razgibana zbirka priredb, ki posega na področje jazza, rocka, funka in seveda bluesa ter s svojo eklektično zmesjo ustvari nadvse zanimivo občutje. Jazzovskemu instrumentalu Comin’ Home Baby, kjer se Melvinu pridruži Mato Nanji, kitarist indijanske skupine Indigenous, sledi klasika Help the poor, ki sta jo popularizirala BB King in Robben Ford. Po naslovni skladbi, v kateri nas pomiri prijetno prepletanje vokala in hammonda Luckya Petersona, ter predelavi klasike I’m the man down here, kjer Lucky poprime tudi za kitaro in z Melvinom izmenja nekaj frenetičnih lickov, pridemo do vrhunca albuma. Tega zaznamuje poklon legendi delta bluesa in očetu boogiea Johnu Lee Hookerju, ki je preminul leto dni pred izidom “Rendezvousa” in je v svoji dolgi glasbeni karieri posnel čez sto albumov, dosežek, ki se ga ne bi sramoval niti sam Zappa. Najprej umirjeni Chill Out, nato pa fantastični The Healer, ki ga je Hook posnel v duetu s Carlosom Santano leta 89′ in dosegel svoj največji uspeh. Sledijo Help me Sonnya Boya Williamsona, Five Women Princea, kar se zdi nekoliko nenavadna izbira za blues kompilacijo, in pa melanholični Blue Jean Blues ZZ Topov, v katerem Melvin v molovskem ključu objokuje izgubljen par zguljenih hlač. Na instrumentalu Eclipse zveni Taylor prav tako kot Benson v zlatih letih, pri zadnji skladbi Black Queen, ki jo je iz akustičnega Stillsovega bluesa predelal v energični stomp, pa je njegov vokal že povsem podoben Vaughanovem.
Taylor, ki smo ga nedavno imeli priložnost videti tudi v naših logih, se je torej odločil nadaljevati delo Steviea Raya in reformirati eno najznamenitejših ameriških institucij – blues. Zadal si je nadvse težko nalogo, saj gre za relativno konzervativno zvrst glasbe, ki še danes temelji na zvoku iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega tisočletja ter imenih kot so Howlin’ Wolf, Muddy Waters in Little Walter. “Kako za vraga naj igram nekaj, kar je bilo v modi pred osemdesetimi leti, o čemer ne vem popolnoma nič”, je dejal v enem od intervjujev. Hendrix in Vaughan sta prinesla nova orodja in blues je začel pogledovati proti novim obzorjem. Lahko bi rekli, da je glasba (če seveda govorimo o umetniškem izrazu, ločenemu od pop obrti, za katero so značilni povsem drugi kriteriji) živ organizem in znano je, da se v zgodovino vpišejo tisti, ki se upajo upreti ustaljenim normam. In Taylor je gotovo eden od upornikov.
Ena redkih zadev, ki bi jih Melvinu lahko očitali, je prepogosto poseganje po priredbah, kar je značilno tudi za njegove prejšnje albume, in to, da je pri njihovi izbiri nadvse predvidljiv. Glasbenik njegovega kova bi se moral opirati predvsem na svojo liriko, saj je brez tega kakršnakoli revolucija nemogoča. Z albumom “Rendezvous With The Blues” je sicer nakazal nove smernice, a se pri poslušanju vseeno ne moremo znebiti občutka, da so izbrane pesmi le nekakšna podlaga in odskočna deska za njegove solistične izlete, ki so, roko na srce rdeča nit vseh njegovih stvaritev. To samo po sebi sicer ni slabo, oteževalna okoliščina je le v tem, da se omenjeni ekskurzi navdihujejo zgolj v preteklosti in v glasbi, ki se jo je, kot je sam dejal, namenil preseči. A pustimo času čas. Taylor se še ni srečal z Abrahamom, kar pomeni, da je za blues mojstra še v rosnih letih. Če bo dočakal častitljivo starost Hooka, si od njega lahko obetamo še marsikaj.
Zasedba
Melvin Taylor – vokal, kitara
Lucky Peterson – Hammond B-3, kitara
Mato Nanji – kitara
Dave Smith – bas
Steve Potts – bobni
Produkcija
John Snyder & Jerry Gordon
Seznam skladb
1. Comin’ Home Baby
2. Help The Poor
3. Rendezvous With The Blues
4. I’m The Man Down There
5. Tribute To John Lee Hooker/Chill Out/The Healer
6. Help Me
7. Five Women
8. Blue Jean Blues
9. Eclipse
10. Black Queen
