Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Running Wild
Založba: SPV Records
Izid: year
Trajanje: 60:04
Ocena: 3/5
Tri leta po uradni upokojitvi imena Running Wild, se je veliki vodja Rolf Kasparek vrnil s solidnim albumom »Shadowmaker« (2012), ki je izkazoval, da išče Rock ‘N’ Rolf na vse pretege prave vzvode, da bi vsaj deloma oživil magijo preteklih zlatih časov Running Wild, ki se in to je tudi po »Resilient« jasno kot beli dan, ne povrnejo nikoli več. Že sama zvočnost preteklega izdelka je bila povod za veselje, po tistem nebodigatreba eksperimentu ali naravnost povedano popolnem artističnem polomu z albumom »Rogues En Vogue« (2005).
»Resilient« je nadaljevanje poti, ki jo je zastavil »Shadwomaker«. Je trši in točkovno celo kanček hitrejši album od predhodnika. Čeprav nakazuje že uvodna skladba Soldiers Of Fortunes željo po vzbujanju magije preteklih Running Wild del prve polovice devetdesetih, pa že takoj za njo naslovna skladba in Adventures Highway potrdita, da je preprosto danes Rolf Kasparek drugačna osebnost v smislu pristopanja h kompozicijam, kot je bil v osemdesetih in devetdesetih. V obeh teh skladbah prihaja do izraza Rolfovo udejstvovanje v hard rocku bližjih projektih Toxic Taste ali/in Giant X. Vseeno nasledita tisti občutek davno preteklih časov dni malo kasneje deloma skladbi The Drift in Crystal Gold. Občutkov uporniškega kljubovanja, jeze in ognjevitosti, pa ni moč primerjati s preteklimi deli devetdesetih. »Resilient« je teh občutij namreč dodobra oskubljen. Preprosto zavoljo dejstva, da magije preteklih dni Rolf ne more več prebuditi. Kot aranžer funkcionira v novi dobi drugače, prav tako pa nikakor ne želi sestaviti skupine, ki bi igrala novo nastali material kasneje tudi v studiu. Vse namreč naredi sam, poleg pa vpokliče najbolj nujne pomagače, kar je v tem primeru kitarist Peter Jordan, da mu odigrajo tisto, kar pač sam ne zmore, ne zna, ali noče odigrati. Tudi »velikopotezna« Bloody Island, ki velja kot 10. minutni ep, za najbolj ambiciozno Rolfovo delo novega albuma, nosi mestoma prijetne trenutke klasično podedovanega Running Wild »milozvočja«, vsekakor pa ni niti za hip blizu epom tipa Treasure Island, ali Genesis, ustvarjenih v klasičnih časih delovanja te skupine.
Rock ‘N’ Rolf uporablja tudi tokrat svojo, ničkolikokrat dodobra preverjeno. šablono aranžiranja skladb, celo kopiranja in lepljenja kitarskih fraz. Zato tudi »Resilient« trpi zaadi ujetosti v past monotonije, avto-repeticije, kar pa ni več nobena novost po Running Wild izdelkih izdanih za albumom »Victory« (1999). Produkcijsko ostaja »Resilient« še ena Rolfova polomija nove dobe. Ustvarjena po Rolfovem D.I.Y. principu. Če se ozrete na masivno in zgoščeno produkcijo albumov »Black Hand Inn« ali »Masquerade«, zatem pa vržete »na raženj« mehanorecepcije denimo novo skladbo The Drift, ki vaj kanček spominja na riffe starih dni, boste dobesedno osupnili, kako opazno slabši produkcijo poseduje album »Resilient«. Stanjšano v zvočnih plasteh posameznih gradnikov zvočne slike. Jasno je, da so vse linije teh gradnikov posnete posebej in potem naknadno lepljene skupaj. Zato album ne deluje živo. Primanjkuje mu prave ognjevitosti in dinamike. To je osnovna hiba albuma, veliko krivdo za to pa nosi Rolfova trmoglavost, ki ne dopušča, da posname novi Running Wild material v albumu cela skupina. Je pa nekaj s čimer se lahko Rock ‘N’ Rolf odkrito pohvali. Napredoval je v programiranju bobnarskih linij. Očitnmo so programi v novi dobi že tako napredovali, da prinaša recimo obdelava bobnarskih linij v programu “Q-base” v zvočni kvaliteti izdelka, dostojno nadomestilo pravega bobnanja. A vprašanje, če se Rolfu splača s tem hvaliti.
Run Riot, Fireheart, Down to the Wire so skladbe, ki ne zapustijo domala ničesar. Ničesar otipljivega. Nič takšnega, kar bi dalo utemeljen povod zaključka, da je album »Resilient« vreden in dostojen vsega nasledstva zapuščene zlatih časov osemdesetih in devetdesetih te skupine. Naštete skladbe so torej popolni časovni mašilci novega albuma. Ob tem ostane le tolažba, da je »Resilient« najboljši izdelek Running Wiild od časov izdaje »The Brootherhood« (2002), kar pa znova ni merodajno.
“Resilient” je album, ki po obetavnem začetku s skladbo Soldiers Of Fortune, počasi ugaša v energiji in vodeni proti koncu. Ni slab album. Le produkcijsko je povsem zastarel. Obenem občasno moti tudi Rolfov skrhani vokal, ki postaja z leti vse bolj tenak in težko lovi najvišje lege. Njegova »nosljavost«, ki je sicer zaščitni znak Running Wild alubmov, pa postaja v podpovprečni interpretaciji izrazito moteča zlasti v refrenskem napevu naslovne skladbe. Vokalno je Rolf še dodatno izgubil energetski naboj in sočnost! Preprosto ne zna evč zapakirati vokala v produkcijskem oziru, tako kot je treba. Vselej je veljalo, da Rolf ni dober pevec, a je to dejstvo vselej produkcijsko uspešno saniral , s svojo prepoznavno vokalno gravuro, ki je Running Wild skladbam pač od vselej pisana na kožo. Skratka. Album, ki nosi velik potencial, pa je ostal pri finalnem piljenju le polovično dodelan. A o vsem tem odloča en sam človek, ki vodi krmilo Running Wild. Njegove odločitve v zadnjih 15 letih pa so jasne in se ne bodo več spremenile. Zato je smotrno gledati danes na Running Wild, kot na povsem drugačno »skupino« (raje rečem kar »enojec brez krmarja«), kot v osemdesetih in devetdesetih letih. Skupino, ki le še po imenu in Rolfovem vokalnem nosljanju spominja, na veličino nekdanjih dni. In tudi »Resilient«, navkljub nekaj poizkusov »mimikrije«, žal od tega ne odstopa.
Še o cvetkah “Resilient” naslovnice. Odvzameš z nje maskoto Adriana in logotip skupine, pa dobiš mojstrski približek naslovnic “Love Over Gold” (Dire Straits) in/ali “Ride the Lightning” (Metallica).
Zasedba
Rock ‘N’ Rolf – vokal, kitara, bas kitara
Peter Jordan – kitara
Produkcija
Rock ‘N’ Rolf
Seznam skladb
1. Soldiers Of Fortune
2. Resilient
3. Adventure Highway
4. The Drift
5. Desert Rose
6. Fireheart
7. Run Riot
8. Down To The Wire
9. Crystal Gold
10. Bloody Island
11. Payola & Shenanigans (dodatna skladba)
12. Premonition (dodatna skladba)
