Izvajalec: Halford
Založba: Metal-Is Records
Izid: year
Trajanje: 48:37
Ocena: 4.5/5
Povratku Judas Priest pevca Roba Halforda med žive s prvim pravim samostojnim studijskim prvencem imenovanim “Ressurection”, je botrovala v času njegovega nastajanja kot tudi izdaje, sila ugodna klima na pan metalskem prizorišču planeta Zemlja. Zlasti Stara Evropa je v drugi polovici devetdesetih odkrila pozabljene kvalitete izpostavljanja melodične dovršenosti v metalu. Bum, ki je za desetletje spravil v podtalje dotlej popularni thrash metal, v znamenju zatona zlatega obdobja Metallica-e, se je imenoval power metal. Skupine, opogumljene z Nuclear Blast Records izbranci HammerFall na čelu, so dobili izredna krila za revitalizem klasičnih starošolskih prvin heavy metala in polno legendarnih skupin zlasti v Nemčiji, kot tudi v ZDA, se je vrnilo s “come back” albumi, ki so pomenila hkrati lahko tudi odlične stvaritve. Na pohodu so bile torej mlade skupine, ki so tudi cenile melodične čiste in eksplozivne vokale in si postavljale za vzornike v petju pevce klasičnih skupin kot so Dio, Iron Maiden, Judas Priest, Queensryche…. Na pohodu je bilo torej pravo pomladansko oživljanje nekdanje tradicije.
Tako je našel nov zagon za svoje prebujenje tudi Rob Halford, ki v devetdesetih letih, potem ko je zapustil Judas Priest ob koncu Painkiller turneje, s svojim delovanjem znotraj projektov Fight in Two, ni zapustil omembe vrednega pečata.
Nadaljnja faktorja, ki sta Roba kar klicala, da se loti česa takšnega kot je album “Ressurection”, sta razočaranje Judas Priest fanov nad albumom “Jugulator” (1997) in vztrajanje Judas Priest v začrtani glasbeni usmeritvi s pevcem Ripperjem Owensom. Ne le, da so oboževalci, po desetih letih odkar je izšel “Painkiler” (1990) na vsak način hoteli Halofrda nazaj k Judas Priestom, pač pa so hoteli zavestno ali podzavestno album, ki bi lahko vsaj približno ujel edinstvenost in neponovljivost enega največjih metal albumov vseh časov “Painkiller” (1990). “Jugulator” je bil namreč vse prej kot to in Judas Priest so z izdajo tega albuma svojega Jokerja že zapravili. Na vrsti za odgovor je bil torej Rob Halford.
Opogumljeni Halford je zbral okrog sebe izredno ekipo glasbenikov. V studiu mu je celo pomagal, ne le v produkciji, pač pa tudi v skladanju materiala, Bruce Dickinsonov kitarist Roy Z, skladbo Twist pa je za album spisal celo Bob Halligan jr., znan po svojih dveh Judas Priest klasičnih doprinosih (Take These ) Chains in Some Heads Are Gonna Roll. Pri pisanju skladb je MetalGod-u pomagal tudi priznani producent Bob Marlette, znan po sodelovanju z Black Sabbath in Alice Cooperjem. Pisana druščina mojstrov torej.
Rob Halford je na tem albumu iztisnil najboljše kar ga je naredilo nesmrtnega pri Judas Priest in to učinkovito skombiniral z agresivnejšo noto rokovanja prvin heavy metala, ki mu ni bilo tuje iz časov Fight! Rezultat tega je odličen album, ki lahko v marsičem predstavlja kontinuiteto izgubljene idilične Priest zgodbe od albuma “Painkiller” dalje, čeprav to ni bil nikdar njegov namen. Nadomešča namreč veliko večino tistega, kar Judas Priest niso uspeli in hoteli osmisliti z albumom “Jugulator”. Torej je nekakšna rana na obliž klasičnim Judas Priest nostalgikom, razočaranih nad rezultati “Jugulator”.
Album “Resurrection” označuje izredna dinamika strupene kotalečega bobnanja bivšega Riot bobnarja Bobbyja Jarzombka. Živo in topovsko detonira v produkciji vsak njegov udarec. Kontrastno se obojestransko veže nanj masivna riffovska zavesa, ki je odlično skombinirana z melodičnimi prehodi in soliranjem. Halford je na tem albumu našel pravšnjo uravnilovko med agresivnim rifanjem in melodičnostjo, ki jo je prinesel iz Judas Priest. “Resurrection” je torej odrezav, neposreden, agresiven, a hkrati melodičen album z tradicionalnimi himničnimi napevi, ki izvirajo iz zlate šole Judas Priest.
Otvoritvena Resurrection v trenutku posrka vase z zmagovito formulo prej opisanega načina zlaganja. Vse vajeti pa drži v rokah izpostavljena figura Halfordovega vokala. Ta kombinira dramatično srednje do nižje intonirano petje z znamenitimi upepeljujočimi “screami”, ki ga postavljajo na posebno mesto v heavy metal glasbo.
Otvoritev albuma torej uspešno lovi Painkiller energijo. V riffih, v načinu soliranja, kot v bistvu vsega in glavni atrakciji – strupenem Halfordovem vreščanju, ki kot konica britvice reže skozi zračni eter. Po kotaljenju, ki ne pojenja niti v nadaljevanju z Made In Hell, se stvari kanček umirijo s temačno Locked And Loaded, za prvi poudarjeni drama moment albuma, pa je krivo Halfordovo srednje intonirano petje prepoznavne barve glasu. Praktično v istem tempu sledi nadaljevanje z Night Fall, ki se odpre na podobno vižo kot klasični uvod Priest klasike Sentinel, ogenj v hladni esenci skladbe, pa vzplamti v refrenu z melodičnimi uho parajočimi “halfordeskami”.
Vzdušje na albumu presunljivo zasuče izstopajoča skladba le tega. Gre za odlično balado Silent Screams pogubno dramatične esence, ki oriše z lahkoto pred očmi Judas Priest klasiko Prisoner Of Your Eyes in v izvedbeno komponističnem smislu niti za kanček po kvaliteti ne zaostaja za njo. Pospešeni srednji del, ki je vključen vanjo v nadaljevanju, zbližuje skladbo v končnem seštevku po formi s Priest klasiko Beyond The Realms Of Death. Album ne preneha navduševati v nadaljevanju, ko se pojavi tipični primer skladbe (The One You Love To Hate), kjer je imel neizpodbitno prste vmes Roy Z, ki je soavtor večine najznamenitejših solo skladb Iron Maiden pevca Brucea Dickinsona. Na to opozori sama otvoritev s tipično Maiden tercetno harmonijo, zmagovite točke pa odnese v njej duet Brucea Dickinsona z Robom Halfordom s posrečeno funkcijo medsebojnega samoojačevanja. Album pridobi na vratolomni hitrosti s še eno zapeljivo klasično zasnovano heavy metal skladbo Cyber World.
Po Cyber World, pa nivo kakovosti preostanka albuma nekoliko upade. Prva manj posrečena zadeva je refren skladbe Slow Down, ki nekako zamori sicer silno spodbuden začetni riff. Twist je po pričakovanju največji slogovni odmik albuma. Zgrajen je tipično Halliganovsko in “mehkejša” melodična zasnovanost, bi lahko v drugih časih rodila še eno “Defenders Of The Faith” klasiko, ne skriva pa tudi potenciala hard rock hita (seveda v rokah klasičnega hard rock benda). Kot njegov predhodnik, tudi ta skladba nadaljuje v razelektrevanju začetne navitosti albuma. Tudi Into Temptation je v mnogočem “izgubljena Defenders Of The Faith” klasika, seveda sproducirana žlahtno živo z višjo mero ujetega tragičnega vzdušja. Manj zanimiva reč albuma je vsekakor tudi Drive, medtem ko je zaključna Savior po zasnovanosti rekapitulacija skladbe Resurrection, torej njegov drugi del.
“Resurrection” je torej album, ki se ne more 100% pohvaliti s kvalitativno konsistenco in kakovostno enakovrednostjo skladb. A so si skladbe po osnovnih motivih obenem jasno raznolike, kar ohranja izredno dinamiko, ki jo poseduje. Faktor, ki prispeva k temu, da zanimivost albuma kot je “Resurrection” skozi minutažo ne popušča, je pester nabor piscev vsega materiala, ki se jim je v oblikovanju osnovnih idej posrečilo spraviti na en in isti album 12. izpiljenih heavy metal skladb.
Suma sumarum, gre torej za album, ki zadrži upravičenost vzdevka “Painkiller II.” le v toliko, kolikor uspeva potolažiti razočaranje nad “Jugulator”. Po slogovni plati, kot energetski, se mu dejansko na “Resurrection” približa le uvodna naslovna skladba, sicer pa Halford črpa navdih iz časovno starejšega obdobja svojega Judas Priest sobivanja in ga umetelno križa s strupom in agresijo modnih razgledov metalske produkcijske obrti, kar postavlja “Resurrection” v končnem seštevku med albume posebne vrste. To je album, ki je vrnil Roba Halforda med žive. Po njegovi izdaji, se je možakar odpravil na svetovno turnejo v prid njegovi promociji, ki je bila zelo uspešna. Resurrection je primer albuma, ki so ga ob osnovni Halfordovi želji, katalizirale predvsem želje drugih, da ne rečem, kar večinske metalske mase v drugi polovici devetdesetih. Zelo pomemben dejavnik pri vsem tem so predstavljali odlični glasbeniki in producenti, ki so nudili Robu oporo tako v studiu, kot tudi v sami promociji albuma. “Resurrection” je Halfordov album, ki se lahko edini po kvaliteti postavlja ob bok Judas Priest klasikam.
Zasedba
Rob Halford – vokal
Patrick Lachman – kitara
Mike Chlasciak – kitara
Ray Riendeau – bas kitara
Bobby Jarzombek – bobni
Produkcija
Roy Z
Seznam skladb
1. Resurection
2. Made in Hell
3. Locked And Loaded
4. Night Fall
5. Silent Screams
6. The One you Love to Hate
7. Cyberworld
8. Slow Down
9. Twist
10. Temptation
11. Drive
12. Saviour
