Izvajalec: Ousey, Chris
Založba: Escape Music
Izid: year
Trajanje: 46:06
Ocena: 4.5/5
Letošnje leto je bilo res plodno kar se tiče vrhunskih izdaj na polju melodičnega rocka. Samostojni studijski prvenec bivšega Virgina Wolf, The Distance pevca Chrisa Ouseya, ki ga je zaznamovalo zlasti njegovo delovanje znotraj britanske melodične rock zasedbe Heartland, je nov odličen studijski izdelek, ki ne preneha navduševati v izpiljenosti in bombastiki izbranih vodilnih melodij in izjemnem partnerstvu, ki je spremljalo njegov nastanek.
Ekipa, ki sodeluje ob Ouseyju na albumu je namreč mogočna. To si izdelan vokal Chrisa Ouseya več, kot zasluži. Ritem linija dveh prekaljenih lijsakov, ki sta videla in doživela vse na rock sceni, kar se doživeti sploh da, basist Neil Murray (Whitesnake, Gary Moore), pa bobnar Gregg Bissonette (Ringo Star, Joe Satriani, David Lee Roth,…) v kombinaciji z izrednima aranžerjema in multiinstrumentalistoma Britancem Mikeom Slamerjem (The Streets, The Seventh Key, Steelhouse Lane, Slamer) in neustavljivim švedskim garačem Tommyjem Deanderjem (med kopico skupin in projektov izpostavimo le Alice Cooperja)! Situacija, ko lahko prepričan, da ne more iti prav nič narobe in po zlu.
To izjemno partnerstvo je dalo 12. dlakocepsko izpiljenih skladb melodičnega rocka, med katerimi, pa niti ena skladba ne zna in ne zmore dolgočasiti. Ključ do uspeha je svojevrstna kemija, ki se je pletla med ustvarjanjem aranžmajev na relacijah Ousey – Denander in Ousey – Slamer.
Kar dviguje ta album nad nivo povprečja kopice izdaj v melodičnem rocku je njegova izjemna produkcija. Poleg dejstva, da je niz 12. skladb zaznamovan z izjemno prožnostjo in razgibanostjo same interpretacije, kot tudi aranžiranja, kolikor lahko o tem sploh govorimo znotraj ozke šablonske omejenosti žanra, je uspelo Slamerju spraviti skupaj odločno skonstrastiran zvočni pejsaž, ki ga kar razganja od hrkatne živosti in jasnine gradnikov v legi polnega zvočnega ravnovesja. V centralni legi izpostavljen karizmatičen grleno žametasti in nezamenljivo pečatni vokal Chrisa Ouseya, je tako osrednja figura albuma in njegov pogonski motor. Ritemska naveza Murray Bisonette je dosegla fantastično kompaktnost v “drive-u” albuma, obenem pa navdušuje iskrivo oblikovanje prehodnih delov Bisonette-a, ki si je tako dal polnega duška (kolikor bobnanju žanr melodičnega rocka pač dopušča) in s tem slikovito nadgradil razvoj albuma ter dvignil njegovo dinamično pretočnost na še višji nivo.
Album poseduje tudi bolj navite kitare, kot bi jih pričakovali od “otoške” produkcije, vendar pa je za Slamerja znano, da se v zvoku kitarskih riffov niti pri The Seventh Key ni mnogo zadrževal. Masivni zvočni zid kitarskega riffanja je podprt z živahno kompatibilnim prelivom aranžmajev za klaviature, kar posedujeta tako Slamer, kot Denander v mezincu. Vendar jima je to pot uspelo vse skupaj toliko bolj posrečeno. Ouseyev vokal je v refrenih in predrefrenih izdatno podprt z vokalnimi harmonijami, kar hvaležno zgošča zvočno sliko in jo razgalja v sami dimenzioniranosti. V srednje dele se prikradejo jedrnato opasane solaže, ki so dodaten element, ki dodaja pomemben kamenček v mozaiku slikovitih prelivov razpoloženjskih stanj tega visoko bombastičlnega albuma prave melodine rock briljance. Težko je izpostaviti vrhunce, saj so skladbe izpiljene do maksimuma v detajliranju. Če želite vrhunec, ki zbliža album “AORovski čistokrvnosti”, je to skladba Don’t Wanna Dance. Nezgrešljiv aranžma Denanderja z vrhuncem v visoko spevnem in vibrantno učinkujočem refrenu! Tudi mirnejši deli, kot je denimo balada A Natural Law na koncu albuma, dihajo polno v živosti. Zvok je zloščen, a ravno prav, saj še vedno polno ujame občutek barvito živega dihanja zvočne topline, ki ne preneha fascinirati poslušalca.
Na tem albumu stoji vse na pravem mestu. Za Ouseya lahko rečemo, da je njegov vokalni domet polno kapitaliziran. Kot interpret ni še nikdar v karieri do tega albuma deloval tako zrelo, doživeto in prepričljivo. Njegov vokal zori kot staro dobro vino. Tako v prožnosti izdelano širokega vokalnega ranga, kot strastnem oživljanju čustev skozi jemanje verzov.
Po vsej verjetnosti celo najboljši album Ouseyeve celokupne glasbene kariere. Vštervši oba klasična Virginia Wolf albuma, kot tudi odlični Heartland album “Move On” (2005). “Rhyme And Reason” sodi tako v izbor ožjega kroga najbolj kvalitetnih izdaj na polju meloidčnega rocka/AORa za leto 2011. Preverjeno!
Zasedba
Chris Ousey – vokal
Mike Slamer – kitara, klaviature
Tommy Denander – kitara, klaviature
Neil Murray – bas kitara
Gregg Bisonette – bobni
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Kristoffer Lagerström – spremljevalni vokal
Billy Trudel – spremljevalni vokal
Produkcija
Mike Slamer
Seznam skladb
1. Mother Of Invention
2. Motivation
3. To Break A Heart
4. Bleeding Heart
5. A Chemical High
6. Give Me Shelter
7. The Reason Why
8. Any Other Day
9. Don’t Wanna Dance
10. Watch This Space
11. By Any Other Name
12. A Natural Law
