Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden Am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 10.08.2008
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 28,00€
Richie Kotzen! Genialni glasbenik, ki se je zapisal v elito najbolj cenjenih svetovnih kitaristov potem, ko se je pridružil razvpitim glamerjem Poison ter bil del Mr. Big postave, mora biti več kot očitno močno zaljubljen v Vrbo na Koroškem, točneje izgubljeno blues oazo, ki sliši na ime Bluesiana Rock Cafe. Richie Kotzen je duša bluesa. Njegov opus samostojnega izvajalca je neizmerno bogat. V tem opusu je Richie tudi daleč najmočnejši. Ta opus je namreč on sam. Richie-a smo imeli čast gledati kar trikrat od konca oktobra 2007 pa do tretje dekade julija 2008 in povem vam, da je težko srečati bolj iskrenega in pristnega glasbenika, kadar mu postavljaš ob bok njegove “sodobnike” začenši pri Paulu Gilbertu in končavši nekje pri Georgeu Lynchu. Divja leta, ki jih je posvetil glam rock bratcem, mu niso sfižile možganskih kodrov in možakar je danes poosebitev tistega, čemur naj bi sledil sleherni glasbeni umetnik. Svojemu srcu. Karizmatičen mož deluje do deklet še danes demonsko privlačen in za to ne potrebuje narcisoidnega blišča in razni lepotnih premazov in drugih “protez”. Zadošča le energija živeti samega sebe, ki jo sije Richie od znotraj navzven.
Postajam mar pretirano sentimentalen? Naj dodam več “faktografstva”, da bo mešanica besed namenjenih temu čtivu ustreznejša. No kolega Daniel se je vseeno zmotil v prejšnji reportaži iz julijskega koncerta Kotzena v Bluesiani (RockLine reportaža TUKAJ), ko je napovedal, da ne manjka več veliko, ko bo Blueisana do avgusta postala Kotzenov veliki mavzolej. Njegovih kipcev v Bluesiani namreč ni bilo zaenkrat še nikjer videti.
Z Richiejem je nastopal tudi italijanski kantavtor Paolo Pallante, ki je odprl nocojšnji večer v Bluesiani. Ta je v dobre pol ure kolikor jih je štel njegov nastop, ki se je pričel natanko ob 21.30, predstavljal zanimivo zmes mediteranskega “azzuro” melosa v katerega je vgrajeval elemente jazz glasbe velikokrat pa se je glasbeno tako pričarana izkušnja zibala na lahkotnih latino ritmih. Poba, ki se je leno zviral na barskem stolu, v naročju s pol akustično lepotico, je bodrila zlasti navdušena četica obiskovalcev iz Italije, ki je bila tako opazna v Bluesiani, da je Paolo kmalu pozabil ogovarjati prisotne v “vsem razumljivemu” angleškemu jeziku ter prešel na čisto Italijanščino.
Na Richieja niti ni bilo potrebno dolgo čakati. Skoraj sva trčila drug ob drugega, ko sem vstopil skozi vhod mimo šanka, njemu pa se je mudilo v obratni smeri proti toaletnim prostorom. “Hello Richie” ga pozdravim. “Hi there”, se je omikano odzval vselej prijetni in za pogovor dostopni kitarist. In potem? Iz toaletnih prostorov naravnost na oder. Kaj bi Richie brez nas? In kaj bi mi brez njega? Tako vedrega obraza ga namreč ne pomnim. Na glavo si je poveznil trak, ki ga je podedoval še iz časov svojih porednih sleaze rock dni in pričel zabavati ljudstvo s skladbo Rust, medtem ko mu je z desne ventilator pošiljal blagi vetrič in se poigraval z njegovimi dolgimi kodri. Naj povem, da je bil na odru le Richie sam s svojo akustično Yamaha kitaro. Repertoar je bil rahlo podrejen aktualni studijski izdaji “Go Faster”, čeprav s je Richie dotaknil tudi drugih albumov svoje kariere. Tokrat sta njegov strastni vokal in soul akrobatizem prišla še do dodatnega manevrskega prostora za izražanje in s posebno intenziteto omamljala zlasti dobro zastopani del ženskega dela občinstva, ki je vzdihovalo pod odrom od prve do zadnje minute.
Nekatere skladbe so se doslej med ljudstvom že več kot odlično prijele. Zlasti to velja za Change, High, Faith in Go Faster. Skladbe v zadnjem delu koncerta, ki jih je publika s petjem več kot odlično obvladovala. Richie je vidno užival, ko je naletel na tako buren odziv, nasploh pa mu je obraz kar sam lezel v nasmeh, med opazovanjem ljubiteljev glasbe, ki obvladujejo njegov repertoar. Sicer raje pasivni Richie, je to pot sam podžigal ljudi, naj pojejo z njim in med Go Faster se je med njim in ljudstvom pretakal poseben energetski fluks, ki je pozival k intenzivnemu jamm cepetanju prav vseh. Predvsem je bil presenečen, ko je dvoranico zajel aplavz, ki se je širil od prvih vrst ob prvih taktih odlične “Into The Black” (2006) skladbe Doin’ What The Devil’s Says To Do in pospremil dejanje z: “Oh, well. You know that song.” V drugem delu koncerta je družbo na odru delal Richieju kolega na orglicah in skladbe I Would, What I Lost in Go Faster, so še dodatno zrasle skozi magnificirani blues naboj. Strast pomešana z erotiko, hrepenenjem in bolečino. Richie je pripeljal koncert do svojega konca praktično v miže in se skozi uro in pol povsem odklopil.
Mož je v prvem dodatku seveda postregel s skladbo Shine in sedaj že obvezno zahtevano Poison klasiko Stand, kjer je skoraj cela Blueisana tolkla z nogami ob tla in se predajala glasbenim užitkom. Ljudje Richieja nikakor niso izpustili stran. Potem, ko se je po obveznem dodatku poslovil, je prikorakal nazaj na oder in odigral pesem, ki jo je napovedal z “I was inspired by Bob Seger…”, imenovano Night Moves, torej enega večjih hitov Boba Segerja, ki se je zavihtel na glasbene lestvice še v sedemdesetih in ga je Richie seveda odigral z jezikom svojega glasbenega značaja.
Kotzen, heroj Bluesiane, je tudi to pot brez posebnih naporov prepričal, da je vrhunska glasbena atrakcija. Njegove skladbe so lahko osvojljive, posedujejo prepričljiv blues sentiment in tisto pravo soul vražo Richiejevega izrednega občutka za vokalno akrobacijo, kar Richie kot komponist in izvajalec še dodatno okrepi z izrednim prirojenim občutkom za vnos melodije visoke združljivosti s temelji bluesa. Vse skupaj je dosegel z vedrino in pristnostjo, ki je danes vse bolj redka kvaliteta in zato toliko bolj iskana. Akustični večer z Richiejem Kotzenom je popolno druga izkušnja, kot priklop na vir elektrike. Rokovanje z naravnim, to je “organskim” zvokom in njegova spontana krivenčenja, brez protetike efektov, v izrazu tega odličnega glasbenika preprosto ne zmore in ne zna zatajiti. To je bil poseben večer, ki ga je Richie sklenil z ganjeno zahvalo publiki, ko je dejal, da je zanj velika čast, ker lahko igra za tako fantastično publiko, ki ga je prišla spodbujat v Bluesiano. Suma sumarum, pa se lahko nekoliko hudomušno, če ne ljubosumno, za konec obdregnem ob pomemben Kotzenov zaščitni znak, ki ga seveda uspešno trži in kar je izkusila še posebej intenzivno ena izmed oboževalk, ki je prišla Richieja bodriti celo iz Hrvaške Crikvenice (blizu Rijeke): “Tudi modre učke naredijo svoje, kajne dekleta?” Riči ga pač piči!
Set lista Richie Kotzen, Bluesiana Rock Cafe, Velden Am Woerthersee (Avstrija), 11.08.2008:
1. Rust
2. Stoned
3. Where Did Our Love Go
4. Lose Again
5. What Is
8. Don’t Ask
9. Fire & Ice
10. Don’t Wanna Lie
11. Doin’ What The Devil’s Says To Do
12. Remember
13. I Would
14. What I Lost
15. Change
16. High
17. Faith
18. Go Faster
—dodatek I.—
19. Shine
20. Stand
—dodatek II.—
21. Night Moves
Galerija slik
