Robben Ford: Pure

0 80

Založba: earMUSIC
Datum izida: 27. 8. 2021
Produkcija: Robben Ford & Casey Wasner
Dolžina albuma: 39.37 min
Zvrst: Jazz / Blues / Jazz-Rock Fusion
Ocena: 9.0/10


Robben Ford je glasbenik, ki ne potrebuje predstavitve. Globalno gledano, sodi v ligo peščice najbolj pomembnih kitaristov, ki so s svojim likom in delom zapustili ali še zapuščajo konkreten pečat, in to ne le na tistem kar posnamejo in izdajo, pač pa so konkretno vplivali tudi na sam razvoj tehnike igranja kitare. No, tudi Robben Ford je izdal letos novi studijski album. Po 24. letih odkar je izšel album »Tiger Walk« (1997), prvi vse-instrumentalni album. V dolžino izmeri manj kot 40. minut, vendar je glasbena substanca preko roba nabita z raznolikimi informacijami, ki v sozvočju s pričakovanji nad tem kar bo prinesel novi album, ohranjajo pozicijo Forda na prav posebnem glasbenem pediestalu sodobnih jazzovskih kitaristov sveta.

Največji magnet in privlačnost v poslušanju kitarske igre Robbena Forda, je njegova čutna pretanjenost same kitarske govorice. Iskanje in poudarjanje mnogoterih barvnih nians. Med niansami. Filigransko oziroma perfekcionistično  ‘cepljenje dlak’ v nizanju ubranih tonov, ki dosegajo neverjeten izplen barvitost in senzitivne raznolikosti. Ko dva tona v zaporedju nista zaigrana z enako intenziteto in senzitivnostjo. To se v karakterju ekspresije nenehno preliva in spreminja.  Kup fines, detajlov, ki se prelivajo in dopolnjujejo v naravi složnega dialoga Robbenove kitarske igre, ostajajo tudi na albumu »Pure« nepopisan list papirja, ki gradi unikum glasbenega dosjeja tega fascinantnega glasbenika. Ford torej na novem albumu znova mojstrsko križari med vsebinami jazza, rocka in bluesa, pri čemer dostavlja tudi nekaj glasbenih avantur, ki jih še ni preizkušal v svoji dolgoživi karieri. Tokrat se je namreč navdihoval tudi nad indijansko glasbo.

Devet točk, z naslovnim preludijem vred ter (nič manj) naslovnim instrumentalom (proti koncu albuma), okrog katerega se vrti zgodba albuma. Ford je tokrat prvič v karieri pristopil na način, da je večino skladb odigral najprej na kitari. Pripravil ogrodja. Fiksna ogrodja. Potem je poklical glasbenike, da so ti prispevali vsak svoj del. Ford je želel tokrat več kontrole nad ritmiko, želel je točnost. Tako basistom, ne bobnarjem ni dopustil nobenega samopašnega ‘vijuganja’. Na klasičen način, se pravi kot bend v studiu, so na novem albumu posnete le tri pesmi: Blues For Lonnie Johnson, Go in If You Want Me To. V teh je posebej zaznaven tudi dialog pihal. Zvočno sliko aranžiranja teh skladb je Robben Ford podkrepil s pihali, saksofonistoma Billu Evansu in Jeffu Coffinu, pa namenil tudi nekaj prostora, da zasijeta s svojimi solističnimi vragolijami. Pihala so sicer modro ‘priložena’ h kitarskemu fraziranju, ali pa fraziranje kontrastno (izmenično) dopolnjujejo. Ko je zvok kitarske spremljave v fraziranju masten in čokat, je vložek pihal (saksofonov) lahko postavljen tudi v harmonije, s čimer postaja zvočna krajina še bolj polna oziroma izkoriščena.

Kot je znano poseduje Ford doma izjemno zbirko kitar. Tokrat je aktiviral v studiu nekaj tistih, ki jih je doslej pri snemanju redko uporabljal. Med takšne sodi npr. Gibson ES 355 letnik 1964 v skladbi Balafon. Tudi tokrat je možakar odigral v skladbah po več kitarskih linij, delov, sekcij, kontrasti zvočne globine, ki jih pri tem dosega, pa so znova neznansko zapeljivi. Zlasti, ko nanese debata na manipuliranje z učinkom ‘reverba’. Predvsem so ti mali, jedrnati, a strogo premišljeni in odmerjeni ‘sočno okusni triki’ iskrivega minimalizma dodajanja kitarskih okraskov v motivne strukture, s strani starega lisjaka dobrodošli v točkah, kot sta bluesovski coprniji White Rock Beer … 8 Cents in prej omenjena Blues For Lonnie Johnson. Tu preseneča koliko dodatnega razgibanja je mogoče doseči z jezikom kitarske igre v skladbah, ki sta formatirana v osnovi v precej predvidljivem formatu dvanajstih kitarskih prečk. Zlasti velja to za blues valcer Blues For Lonnie Johnson, kjer učinkuje Fordovo ‘krivenčenje’ tonov (mož uporablja tehniko kombiniranega igranja s prsti in trzalico) še posebej intenzivno in strastno.

»Pure« je silno razgiban izdelek. Na njem najdemo tudi nekaj posebej raziskujočih, do mere tudi ezoteričnih točk, kjer briljira kitaristova nepretencioznost ter prefinjen, ponotranjen občutek za kreacijo intenzivnih razpoloženjskih prelivov med motivi. Sem zagotovo sodi točka Balafon, pa na albumu najbolj muzikalna skladba, to je lahkoten jazzovski inštrumental Milam Palmo, z oddaljenim pišem kalipsa, medtem ko je vrhunec tokratnih Fordovih izpovednih podvigov osredotočen v izvedbi naslovne skladbe. Ta je navdahnjena nad poslušanjem indijanske glasbe. V njej je prisotna tabla, ki daje skladbi ‘tribalen’ predznak, Ford pa igra svojo jazzovsko igro in ne skuša imitirati tradicionalne glasbe ameriških staroselcev, pri čemer položi vse improvizacije v igranju ‘na prvo žogo’ (‘in one take’), brez dodatnih nasnemavanj in ‘štukanj’, ter olepšav. Rezultat je enkrat več na moč poseben in eklektičen. Posebej dražljiv jazz-funkovski moment beleži skladba Go, medtem ko v posebej skrivnostni A Dragon’s Tail  kraljuje stasita raba ‘reverba’. Sklepna If You Want Me To, deluje po slogu, kot bi jo napisal Ford v sodelovanju s kakšnim Claptonom sredi osemdesetih, saj išče stik z radijskimi valovi. Le da so vokali zamenjani z ekspresijo kitarske igre.

Robben Ford z novim albumom ne prinaša glasbene revolucije. Vendar pa ostaja z njim kar se da imeniten. Kot je vselej bil. Ostaja edinstven in kot tak v krogih glasbenih razvajencev in gurmanov sodobne jazzovske finomehanike, še naprej na moč zaželen. »Pure« je še en manifest perfekcionizma s strani čuječnega purizma in iskrenih refleksij glasbenikove nenehno navdahnjene, do stimulusov visoko prožne in čuteče notranjosti, ki v ekspresijah transformacije idejnega razkošja, ne preneha razveseljevati.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Pure (Prelude)
2. White Rock Beer…8 Cents
3. Balafon
4. Milam Palmo
5. Go
6. Blues For Lonnie Johnson
7. A Dragon’s Tail
8. Pure
9. If You Want Me To

Zasedba:
Robben Ford – kitara, vse klaviature razen na skladbi št. 3
Bill Evans – saksofon na skladbah 2, 5 in 6
Jeff Coffin – saksofon na skladbah 2, 5 in 6
Russell Ferrante – Wurlizer na skladbi št. 3
Jimmy Malis – oud na skladbi št. 9
Steve Mackey – bas kitara na skladbi št. 4
Anton Nesbitt – bas kitara na skladbah št. 5 in 9
Brian Allen – bas kitara na skladbah št. 3 in 7, solaža na akustičnem basu na skladbi št. 9
Dave Row – bas kitara na skladbah št. 2 in 6
Patrick Ford – bobni na skladbi št. 2
Keith Carlock – bobni na skladbi št. 3
Casey Wasner – bobni na skladbi št. 4
Nate Smith – bobni na skladbi št. 5 in 6
Toss Panos – bobni na skladbah 7 in 8
Shannon Forest – bobni skladbi št. 9, bobni pod kitarsko solažo na skladbi št. 7
Wes Little – tolkala na skladbi št. 4
Satam Rangotra – tabla na skladbi št. 9


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki