Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Mediolanum / Milano / Italija
Datum koncerta: 02.04.2011
Število obiskovalcev: 13
Ekipa Rocklinea je imela v Milanu svojevrstno priložnost, da prisostvuje koncertu legendarnega Rogerja Watersa, glasbenika, ki se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino rocka kot pevec, basist ter pisec besedil progresivno rockovskih gigantov Pink Floyd. Roger se je med največje svojega posla uvrstil predvsem z monumentalno progresivno rockovsko opero “The Wall”, dvojnim konceptualnim albumom o samo-izolaciji s katerim je kot samostojen glasbenik in kot član Pink Floyd dosegel vrhunec kariere, saj je z njim ustvaril enega izmed tistih albumov, ki so za vekomaj premaknili mejnike sodobne popularne in eksperimentalne glasbe.
“The Wall” je bil v vseh pogledih najbolj ambiciozen projekt v povesti Pink Floyd ter eden poslednjih progresivno rockovskih albumov za katere se še lahko reče, da so bili dejansko progresivni v smislu glasbenih inovacij z daljnosežnim vplivom na prihodnje generacije glasbenikov. Vrhovni vodja celotnega “The Wall” projekta je bil prav genialni, a obenem tudi muhasti basist, pevec in pisec besedil, ki je v zadnjih treh desetletjih tudi goreč socialni aktivist. To je tudi glavni vzrok, da nobenega poznavalca njegove glasbene poti ni presenetilo, ko je oznanil, da bo samostojna koncertna turneja v letu 2011, ki bo po njegovih napovedih zelo verjetno tudi Watersova zadnja sploh, v celoti posvečena izvajanju “The Wall”, vključno z ikonografijo, ki je odlikovala istoimenski film iz leta 1982, kar pomeni, da gre za enega najbolj ambicioznih koncertnih projektov zadnjih nekaj let.
Dvorana Mediolanum Forum sredi Assagia, enega izmed številnih predmestij Milana, se je kar šibila od števila zvestih pristašev, ki so nestrpno čakali, kdaj bo Roger s spremljevalci prikorakal na oder ter med seboj in njimi začel graditi zid. Prvi zidaki so bili že položeni ob obeh robovih odra in ko se je zaslišal zvok bombnikov ter znana melodija z ‘gramofona’ je bil znak za eksplozivni začetek z “Outside the Wall”. Roger je na oder prikoral oblečen v dolg suknjič, ki je spominjal na gestapovsko uniformo, kar je še poudaril trak s simbolom prekrižanih kladiv, katerega je nosil čez desno roko, medtem, ko so mu družbo delali ‘podaniki’, ki so strumno nosili zastave njegove namišljene partije Črvi.
Mojster cinizma se je izkazal z odličnim uvodnim vokalnim vložkom s katerim je položil prve zidake te napol avtobiografske drame iz težkega življenjskega obdobja, katerega je na srečo že zdavnaj prerasel, kar je kasneje med nastopom tudi sam omenil. Vmes so se na okroglem platnu in na obronkih zidu pod njim nenehno spreminjale zanimive, a hkrati tudi pretresljive video projekcije, ki so preko različnih animacij, fotografij, pozivov ter gesel opozarjale na stranpoti naše bolne civilizacije in vseh njenih ‘postranskih’ žrtev.
Kdor pozna Rogerjev, recimo temu socialistični, pogled na svet gotovo ni bil presenečen nad količino v nebo vpijočih opozoril, ki so se v prvem delu koncerta sprehajale po zidu ter simbolično ponazarjale posamezne zidake v zidu, katerega moderna civilizacija samouničevalno gradi okoli sebe. Gospod Waters je za to turnejo vnovič zbral zavidljivo četo spremljevalnih glasbenikov med katerimi so najbolj izstopali prekaljeni mački kot sta kitarista David Kilminster in Snowy White (ex-Thin Lizzy) ter klaviaturista Jon Carin in Rogerjev sin Harry Waters. Večino pomembnejših kitarskih solaž je pokrival Kilminster, ki je zelo dobro opravil svojo nalogo, vsaj kar se tiče vložene prefinjenosti, čeprav so seveda marsikateri v dvorani, ki so pozabili, da se ne nahajajo na koncertu Pink Floyd, pogrešali ‘original’.
Hrumenje bombnikov je prekinil “The Thin Ice” s svojo nežno klavirsko melodijo, kjer je večina izmed nas najbolj pogrešala petje Rogerjevega nekdanjega Pink Floyd soborca Davida Gilmourja, saj namestnik nikakor ni dosegel emocionalne globine njegovega glasu. Med “Another Brick In The Wall, Part. 1” smo uživali predvsem v subtilni kitarski solaži, medtem ko se je na “The Happiest Days Of Our Lives” začelo stopnjevanje dramatičnosti s srhljivim zvokom helikopterja in učiteljevim vreščanjem, ki je dodobra razgrelo napeto atmosfero. Slednji se je v obliki orjaške, groteskne lutke naposled pojavil na odru ter začel ‘plesati’ v trenutku, ko je nastopil najbolj znameniti trenutek celotnega koncerta ter obenem najbolj znana stvaritev s celotnega albuma, katero pozna vsakdo, ki zadnjih trideset let ni prebil pod ledom – znameniti uporniški antem “Another Brick In The Wall, Part. 2”. Pri tem seveda ni manjkal otroški pevski zbor, ki je odlično opravil svoje poslanstvo, medtem ko je s prsti obtožujoče kazal na učiteljevo lutko. Zaključek so pošteno zabelili s pomočjo jokajoče Kilminsterjeve kitarska solaže, katera je bila v ozadju pospremljena z donečim zvokom orgel v režiji Harrya Watersa. Ob svojem izidu je bila to izvrstna in inovativna stvaritev, a njeno pretirano predvajanje po radiu je krivo, da marsikateri privrženec Rogerja Watersa in Pink Floyd meni, da je precenjena v primerjavi z njihovimi manj znanimi skladateljskimi mojstrovinami. Za vse tiste, ki smo jo prvič slišali v živo pa je bila to nedvomno neka prav posebna izkušnja.
Po vsej tej uporniški dramatiki se je razgreto vzdušje v dvorani nekoliko umirilo z “Mother”, kjer je Roger uspešno poveljeval nežni akustični melodiji ter priredil pričakovano vokalno teatralnost, a smo nekateri vnovič pogrešali Gilmourjev vokalni prispevek. Posesivna mater je bila v ozadju zelo dobro ponazorjena v obliki orjaške kreature z nebogljenim malčkom sredi naročja in zelo dobro utelešala Velikega brata ali še bolje, Veliko mater. Vse lutke in animacije iz filma “The Wall” so bile seveda avtentične stvaritve legendarnega umetnika Geralda Scarfeja. Ambientalnemu “Goodbye Blue Sky”, ki je v tem večeru zvenel še prav posebno pretresljivo je sledila “Empty Spaces”, predpriprava na eksplozivni “Young Lust”, brez dvoma najbolj trdo rockovsko stvaritev celotnega večera, med izvajanjem katere je tudi prek različnih erotičnih projekcij do izraza vnovič prišel znani izraz ‘ženska-kača’. To je odlično ponazarjala tudi orjaška lutka nezveste žene, ki je še najbolj spominjala na zeleno bogomolko.
Roger je zelo dobro odigral tudi svoj ‘živčni zlom’ med “One Of My Turns”, ko je sčasoma povzdignil vokal v katerem sta se nenehno mešali jeza na bivšo ženo in samopomilovanje. Na “Don’t Leave Me Now”, smo vnovič uživali ob krhki klavirski melodiji in presunljivi slide kitari, medtem ko je tretji del “Another Brick In The Wall” po zaslugi razkačenega Rogerjevega petja tudi v živo izpadel kot najbolj agresiven izmed vseh treh delov. Prva polovica koncerta se je zaključila s poslovilnim “Goodbye Cruel World”, med katerim je bil zid dokončno postavljen, tako da je bil band na koncu popolnoma skrit pred publiko. Ta je morala na naslednji del nastopa počakati približno dvajset minut, kolikor je trajal odmor.
Drugo polovico koncertnega nastopa je zaznamovala pojava lutke orjaškega letečega prašiča, nepogrešljivega dela Pink Floyd ikonografije, kateri je med občinstvom zbujal nemalo pozornosti. Med “Hey You”, eno izmed najbolj pretresljivih kompozicij na albumu, kjer je presunila ledeno hladna melodija na akustični kitari ob Rogerjevem čustveno izpraznjenem petje je bila zasedba še vedno popolnoma skrita za zidom, tako da se je občutek tesnobnosti razširil po celotni dvorani.
Na “Is There Anybody Out There?” smo uživali ob melanholični solaži na akustični kitari, na kar se je pri “Nobody Home” Roger vendarle pojavil sredi zidakov, udobno posajen na kavču ter ob ikonografiji, ki je predstavljala njegovo hotelsko sobo. Tenkočutno melodijo na klavirju in cinično Rogerjevo petje je slikovito opisalo Pinkovo osamljeno življenje znotraj mentalnega zidu. “Vera” je tudi v živo predstavljala enega izmed Rogerjevih ciničnih vrhuncev, saj gre za skladbo, katera je bila navdahnjena po Veri Lynn, britanski pevki iz časov 2. svetovne vojne. Slednja je pela popularno skladbo “We’ll Meet Again” v kateri je obljubljala srečanje svojcev po koncu vojne, česar Roger zaradi očetove smrtni ni nikoli doživel. Watersovo tožeče petje je spremljevalna zasedba nadgradila s presunljivimi orkestralnimi aranžmaji. “Bring The Boys Back Home” s svojimi značilnimi pompozno-militarističnih zvoki, ki dajejo vtis vojaške koračnice, je bila vnovična priložnost, da je Roger poudaril nesmiselnost vojn ter publiki sporočil, da vojne ali poklicne kariere nikoli ne bi smele odtujevati družin.
Zatem je nastopil še eden izmed vrhuncev koncerta in s tem celotnega “The Wall” – fenomenalni ep “Comfortably Numb”, kjer je Kilminster vsaj približno nadomestil Gilmourja z dvema presunljivima solažama, ki vedno znova izpadeta kot pravcati kitarski razodetji ob katerih gredo mravljinci kot za šalo svojo pot po telesu. Pinkovo vlogo je v refrenih odpel Gilmourjev imitator, medtem ko je doktorjev vokalni delež prispeval kar se da cinični Waters. Med prehodom v ambientalno svetlejšo, skorajda dvigujočo sekcijo, podkrepljeno z mogočnimi orkestralnimi zavesami in prijetno melodijo na akustični kitari, je vzdušje v dvorani doseglo vrhunec in zid se je nenadoma obarval v mavričnih barvah. “The Show Must Go On” je poskrbel za svečano atmosfero, ki se je kmalu prelevila v “In The Flesh”, kjer je sredi eksplozivnih izbruhov orgel na sceno vnovič prišla neonacistična ikonografija Rogerjeve namišljene partije. Slednji je med “Run Like Hell” vnovič prikorakal na oder našemljen v opravo fašističnega diktatorja, družbo pa so mu delali tudi ostali člani zasedbe, ki so bili prav tako oblečeni v uniforme ‘Črvov’ ter nosilci zastav. Gospod Waters si ni mogel kaj, da se ne bi popolnoma vživel v vlogo velikega diktatorja, zato je nekajkrat z navdušenjem ‘ustrelil’ proti publiki z umetnim modelom avtomatske puške.
Med “Waiting For The Worms” je uporabil tudi megafon prek katerega je še stopnjeval hujskaško vzdušje ob spremljavi militantnega ritma. Na projekciji so se medtem črvi že dokončno ovili okoli zidu Pinkovih/Rogerjevih možganov. “Stop” je bil uvod v veliki, teatralni finale, “The Trial”, kjer so Scarfejeve groteskne animacije prišle še do posebnega izraza. Roger je odlično odigral vlogo prevzetnega sodnika ter preostalih likov iz Pinkove/svoje preteklosti kot so učitelj, mati in bivša žena. Na koncu pa smo le doživeli dramatično zrušitev zidu z “Outside The Wall”, ki je predstavljal veličasten in zmagoslaven trenutek, ko se je Roger s spremljevalni glasbeniki, katere ni pozabil predstaviti, prišel priklonit publiki in odigral še poslovilno zadušnico.
Roger nas je navdušili z vrhunsko odrsko predstavitvijo svojega magnum opusa ter uspešno posredoval temeljno sporočilo “The Wall”, ki bi se lahko še najbolje glasilo, da se z notranjimi ali zunanjimi zidovi (obojih je tudi po padcu Berlinskega zidu še vedno preveč po svetu) ne da rešiti problemov, temveč samo v medsebojnem sodelovanju in povezovanju. Seveda pa smo v koncertu najbolj uživali vsi tisti, ki smo se ves čas zavedali, da vendarle ne prisostvujemo nastopu Pink Floyd in tako lažje odmislili odsotnost Rogerjevega ‘najboljšega prijatelja’.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1.In the Flesh? 2.The Thin Ice 3.Another Brick in the Wall Part 1 4.The Happiest Days of Our Lives 5.Another Brick in the Wall Part 2 6.Mother 7.Goodbye Blue Sky 8.Empty Spaces 9.What Shall We Do Now? 10.Young Lust 11.One of My Turns 12.Don’t Leave Me Now 13.Another Brick in the Wall Part 3 14.The Last Few Bricks 15.Goodbye Cruel World —premor— 16.Hey You 17.Is There Anybody Out There? 18.Nobody Home 19.Vera 20.Bring the Boys Back Home 21.Comfortably Numb 22.The Show Must Go On 23.In the Flesh 24.Run Like Hell 25.Waiting for the Worms 26.Stop 27.The Trial 28.Outside the Wall
Galerija slik
