Ross The Boss: Born Of Fire

0 91

“Stari prdec se ne da in v tem česar se loteva na neverjetno navdahnjenem “Born Of Fire”, je znova peklensko dober in pravzaprav neulovljiv (sploh ko govorimo o njegovi generacijski edinstvenosti).”

Založba: AFM Records
Datum izida: 06.03.2020
Produkcija: Ross The Boss
Dolžina albuma: 45.30 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0 / 10


Naj me vrag! Mar pristaja Thor? Za las. Blizu je bilo. To je namreč “jebeni” Ross The Boss. Ni kaj. Ross Friedman. Če komu teče metal po ožilju iz katerega bi lahko dobili genski zapis za stvaritev najhujše verzije Terminatorja, potem to nedvomno velja za Rossa, čigar krvničke so gotovo kaljene in kromirane. Brez Rossa bi bilo ime Manowar (globalno gledano) gotovo brezpredmetno. Ostalo je zgodovina,

Skupina Ross The Boss je nastala leta 2006, izdala do leta 2010 hitro dva albuma, potem pa je Ross začel sodelovati z Death Dealer. Obenem je aktiven s punkerji The Dictators, skupino, ki je začela z delovanjem v prvi polovici sedemdesetih. No in vendar se je znova našel čas, da se posveti Ross The Boss, ki jih je obnovil v povsem novi postavi, s katero je izdal leta 2018 še tretji album “By Blood Sworn”, tega pa je v letošnjem marcu nasledil še novi, to je aktualni “Born Of Fire”.

Za četrti album je Ross ob sebi zadržal izjemnega vriskača Marca Lopesa ter nič manj izjemnega virtuoza ter v vseh letih več, kot odlično “shojenega” basista Mikea Leponda (Symphony X), medtem ko je za novi album zaupal bobnarski stolček Death Dealer tovarišu Steveu Bologneseu. S Friedmanom na krovu in za poveljniškim krmilom torej zmagovita kombinacija štirih izvrstnih glasbenikov, ki je z “By Blood Sworn” dostavila več kot soliden izdelek, le tega pa tako dve leti kasneje skorajda zasenčuje “Born Of Fire” oziroma, ga na veliko veselje, celo prekaša. Nadejali smo se padca kreativne svežine, a rezultat je prav nasproten. “Born Of Fire” je v pravoverju pravzaprav skoraj popoln metalski album. In Manowar? V mimobežnih sapicah da, s čimer ravno prav (namerno) draži in opominja (žal zlasti) na klavrno podobo današnjih Manowar. Ko dozira bend ornamente bombastike, so tu takšne asociacije, čeprav je oddelano vse z neverjetno ihto in adrenalinsko naglico ter izplenom energije, o čemer lahko Manowar po letih brez Bossa v ekipi (Triumph of the Steel je svetla izjema), zgolj sanjajo. Obenem pa Lopes občasno draži fene “naoljenih Konanov” tudi z vokalno barvo, saj lahko deluje, kot “Adams na steroidih”.

Na novem albumu si neizprosne klofute “metal to the bone” karakterja sledijo druga za drugo. Zahtevna kost za glodanje predstavlja opis, kako zvezni vsa reč. V prvi vrsti kot pravoverno kovanje, ki prihaja iz genialne tovarne fraz, kar od nekdaj pooseblja kitarski fenomen Rossa The Bossa in daje albumu svojevrstno karizmo. Kot kitarist ni Friedman prav nič posebnega, je pa odličen songwritter. Njegova igra seva neverjetno domiselnosti, iskrivost, pronicljivost, nad vsem pa srčnost in brezkompromisno eksekucijo. Friedman poseduje izjemen občutek. Tako za optimalni ekspoze postavitve vodilne fraze (aranžiranje), da ta na moč zgrabi, nadalje seva kitarist pretanjen občutek za okraševanje fraz s harmonijami, ko je treba dodati točkam več epskosti (Maiden Of Shadows), obenem pa dozira mojster prav vse mid-eight pasaže z izvrstnimi solažami. Glasbeno se čuti vplive Judas Priest (Shotgun Evolution), vsekakor pa je tu prisotna vibracija stare šole ameriškega (speed metala) vštevši npr. mdr. Helstar, Liege Lord, zgodnje Savatage. Tudi surovosti je dovolj, kar odraža tisto punkersko prvino, ki ji je Friedman od nekdaj naklonjen, zato je produkcija močno našobljena, mastna, nezloščena, na trenutke posega celo po izredno všečni groove estetiki. Fight The Fight koketira s prvinami zgodnjega thrasha in punka oziroma “primitivizma” kakšnih zgodnjih Overkill.

“Born of Fire” deluje znatno bolj navdahnjeno, brezkompromisno in odločneje, od predhodnika. Deluje zlovešče. deluje znatno bolj agresivno, deluje izrazito temačno in docela pogubno. Brca v čelo blesavo po briljantni recepturi stare šole metala, ki ji globlje skoraj ne moreš seči. Seveda ameriške branže. Posebna zgodba albuma je vokalist Marc Lopes (Ross ga je povlekel k sebi iz Meliah Rage), ki je naravnost od hudiča in lahko s svojim neukročenim vpitjem izbeza iz pekla tudi samega peklenščka, da ta obupan in skesan prestopi v zbor Gregorijancev. Kot že omenjeni grleni “Adams na steroidih”, križan z vehemenco ekstremno visokih vriskov najboljših dni Roba Halforda (preverite samo njegovo predstavo v skrajno bestialni in verjetno najbolj podivjani skladbi albuma I Am The Sword, kjer ob pridevniku “savage”, v hipu zbledijo današnji Manowar ali/in Virgin Steele). Mračna epska koračnica The Blackest Heart, se odpira, kot nekaj hudo starega, kar se je izgubilo (pa naposled našlo) med npr. starimi Iced Earth demo posnetki, obenem pa vseskozi energetsko izziva nekdanje Rosseve tovariše “čaščenja kamenodobne konfekcije in maziljenja”, ob čemer je človeku hkrati takoj jasno zakaj se album, kot je “Hail to Engand”, nikoli več ne more ponoviti. Smrtonosno žrelo pogube je odprto in željno krvi.

Album, ki se šibi od metalske prvinskosti, izvirnosti in v rezultatu tovrstne primordialno okostenele forme izhaja v takšni retoriki, kot absolutni zmagovalec. Komadov je dvanajst, glasbe pa ravno prav (45 minut). Vsi so obilno nazobčani z rušilno estetiko prodorno ošiljene in kot britev ostre rifaže, ki občuje z ognjem neutrudnega nažiganja garnizona kalašnikovk. Ljubitelji stare šole bodo album častili. Obenem bo zavoljo odlične ”v zobe brcajoče” produkcije, točkovne thashmetalske “umazanije”, dovolj blizu mlajši generaciji metalcev, ki bodo tako v manifestu pravoverja klasičnega metala, znali najti brutalnost.

“Born Of Fire” demonstrira, kako se ustvarja do kosti naježen heavy metal stare šole v letu 2020. Nobenega kompliciranja, prehaja takoj k bistvu, zgrabi takoj za goltanec in te ne spusti, do zadnje sekunde igralnega časa. Stari prdec se ne da in v tem česar se loteva na neverjetno navdahnjenem “Born Of Fire”, je znova peklensko dober in pravzaprav neulovljiv (sploh ko govorimo o njegovi generacijski edinstvenosti). Upajmo, da Joey in tovariši intenzivno poslušajo ta album, saj bodo v njem našli obilje koristnega čtiva, ki jim nemara nekoč pomaga opraviti (popravni) izpit iz metalske poštevanke in abecedarija.

avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Glory to the Slain
2. Fight the Fight
3. Denied by the Cross
4. Maiden of Shadows
5. I Am the Sword
6. Shotgun Evolution
7. Born of Fire
8. Godkiller
9. The Blackest Heart
10. Demon Holiday
11. Undying
12. Waking the Moon

Zasedba:
Marc Lopes – vokal, klaviature
Ross The Boss – kitara, klaviature
Mike LePond – bas kitara
Steve Bolognese – bobni


Ross The Boss – Denied By The Cross (uradni lirični video)
Ross The Boss – Maiden Of Shadows (uradni video)
Ross The Boss – Born Of Fire (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki