Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Ed Wood Jr.
Založba: Swarm Records
Izid: year
Trajanje: 33:00
Ocena: 4.3/5
Möbiusov trak (tudi ploskev) je v topologiji prva odkrita enostranska in neusmerjena ploskev z robom. Imenuje se po nemškem matematiku in astronomu Augustu Ferdinandu Möbiusu, ki je bil s tem odkritjem eden od utemeljiteljev sodobne topologije. Möbiusov trak je zgled za neorientabilno ploskev. V vsaki točki lahko postavimo dve normali, ne moremo pa na traku ločiti dveh normiranih normalnih polj. Če stopimo nanj v kaki ekvatorialni točki, se zravnamo po eni od normalnih smeri, recimo navzgor in se napotimo po njegovem ravniku, se bomo vrnili v začetno točko, toda obrnjeni navzdol. Zanimivo pri Möbiusovem traku je, da gre za dvorasežno neorientabilno ploskev z enim robom, kar pomeni, da se objekt pri obhodu traku prezrcali. Zapišemo ga lahko v parametrični obliki ali v cilindričnih polarnih koordinatah. Pot brez smeri, usmeritve ter determiniranosti je prav tisto, kar najbolje opiše dvojec, ki ne popušča pritiskom diktatorskih imperativov ter zaukazanih smernic. In rezultanta je polurna pripoved upora, popolne umetniške surovosti ter mladostne pa tudi psihotične vihravosti. Spekter slišanega se razteza med domala jazzovskimi ritmi, matematičnimi rockovskimi eskapadami ter celo prvinskim ter nebrušenim HC elektrom. Sintagme so na videz komplicirane, v svoji srži pa gre za precej intuitivno delo popolne prvinskosti ter virtuoznega drobljenja sekvenc na prafaktorje.
Začetek je obetaven – skladba Горы, kar v ruščini pomeni gora, postavi standarde noise rocka, ki ga boste deležni v naslednjem polurnem popotovanju. Stanje urejenega kaosa se le stopnjuje in jedka v vašo podzavest. Možgani so pač goba, ki morajo vse vpiti. Občasni oddihi z vokalnimi sempli ter izseki iz sveta filmskih dialogov (lahko stavite: iz Woodovih filmov, kakopak) pletejo pejzaž, na katerem si mlada Francoza drzneta domala vse. In vse, no skoraj vse, dejansko prav dobro deluje. Ritmičnih akrobacij je toliko, da bi si jih s ponosom prisvojil katerikoli jazzist, za debelimi sloji hrupa ter iritirajočih decibelov pa se skriva maskulativna igra glasbe. Infini (∞)vam butne v obraz z vso nakopičeno tenzijo, formalizmi virtuoznosti, živce parajočimi rifi in še čim. Seksi stanje čistega glasbenega sadomazohizma, bičanje s kitarskimi rifi ter kitarskimi strunami, genialni bobnarski ekskurzi ter kriki ugodja so kot droga, ki pronica skozi ušesa direktno v cerebralno tekočino in možgane. Nori genij nerazumljenega ali vsaj težko razumljivega Eda Wooda (hja, za nekatere tudi najslabšega režiserja vseh časov … ) dobi povsem verodostojen glasbeni ekvivalent v nebrušenem indie briljantu osmih skladb. Poležena osmica pa predstavlja neskončnost. Ni začetka. Ni konca. Klobčič slišanega pa sili v ponovitve ter razvozlavanje izvorne kode ter iskanje končnega odgovora kaj nas je doletelo. Nekaterim všečni, drugim spet ne, se Ed Wood Jr. podajata v lov za svojim koščkom sreče ter vaše pozornosti.
Okus je subjektiven, tokratna zvočna perverzija pa pušča v ustih občutje zbeganosti, potešene glasbene radovednosti ter močno občutje mentalne utrujenosti. Opozorilo je potrebno: nikakor ne gre za preprosto poslušanje in uživate ga lahko le v kontroliranih odmerkih ter na lastno odgovornost.
Zasedba
Olivier Desmulliez – kitara, vokal, klaviature, sekvencer
Thibault Doutriaux – bobni, sempli
Produkcija
Raphaelle Duquesnoy & Ellis Gardiner
Seznam skladb
1. Montagnes en russe (Горы)
2. 20 Pounds
3. Infini (∞)
4. Marcel
5. Tap
6. Kung fu chien
7. Art brut
8. Zemzan
