Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Wyatt, Robert
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 39:06
Ocena: 3.5/5
»Ruth Is Stranger Than Richard«, tretji solo dosežek v režiji progresivnorockovskega pionirja in legende canterburyske scene Roberta Wyatta, ki je za ta album, poleg običajnih vokalnih dolžnosti, odigral tudi večino klaviatur potem, ko se je njegova bobnarska kariera leto nazaj predčasno končala na precej brutalen način. V nasprotju s predhodnikom, melanholično mojstrovino »Rock Bottom« (1974), katero je v marsičem, tako lirično kot glasbeno, zaznamovala Robertova nesreča in kjer je vso glasbo ustvaril sam, je bil »Ruth Is Stranger Than Richard«, besedna igra na ‘truth is stranger than fiction’ (resnica je bolj čudna od domišljije), plod Wyattovih reanžiranj kompozicij drugih glasbenikov, večinoma njegovih glasbenih prijateljev, katerim je dodal svoja besedila. Ne ravno najbolj inovativna poteza, toda še eno tako mojstrovino kot je bila »Rock Bottom« je bilo težko ponoviti.
Med glasbenimi prijatelji, katerih dela je na »Ruth Is Stranger Than Richard« pošteno reanžiral, je bilo moč najti nekdanjega sopotnika iz Soft Machine časov Briana Hopperja, sicer brata bolj znanega Hugha, Phila Manzanero (Roxy Music), Freda Fritha (Henry Cow) in južnoafriškega jazz glasbenika Mongezija Fezo, ki je istega leta, ko je izšel ta album, se pravi 1975, nepričakovano umrl pri komaj tridesetih letih. Med deli glasbenikov, ki so vplivali na Wyattov skladateljski slog, se je znašla tudi »Song For Che«, kompozicija ameriškega jazz glasbenika Charlieja Hadena.
Slogovno je bil »Ruth Is Stranger Than Richard«, ki je bil konceptualno in ambientalno razdeljen na dva dela, bolj dostopni »Ruth« ter bolj eksperimentalni »Richard«, predvsem zaradi humoreskne ter nekoliko posmehljive narave večine del, podprte z bolj jazzovsko in lahkotnejšo strukturo posameznih aranžmajev na večini skladb, bližje Wyattovim podvigom z njegovo prezgodaj upokojeno skupino Matching Mole kot pa temačni melanholiji »Rock Bottom«, kar je ob izidu številne zbegalo. Večji strukturni minimalizem pa je obenem omogočil tvorbo nekaterih idej, ki so pomembno zaznamovale Wyattov skladateljski razvoj tudi v kasnejših ustvarjalnih letih.
Ne glede na to, da je v artističnem smislu »Ruth Is Stranger Than Richard« predstavljal korak nazaj, saj niti slučajno ni dosegal emocionalne, aranžerske in ambientalne globine predhodnika, pa je postregel s številnimi zanimivimi in zabavnimi trenutki zaradi katerih je večino Wyattove glasbe še danes užitek poslušati tudi kadar ne gre za najbolj prodoren dosežek. Tokrat so na pomoč spet priskočili stari prijatelji v podobi Briana Ena (ex-Roxy Music), že omenjenega kitariskega mojstra Freda Fritha, bobnarja Laurieja Allana (ex-Gong) in saksofonista Garya Windoja, če se našteje le tiste katere večina ljubiteljev progresivnega rocka dobro pozna.
Uvodni dosežek, »Soup Song«, postreže s skorajda kabaretnim vzdušjem z navihanimi saksofonskimi aranžmaji ter s šaljivim besedilom o neobičajni juhi. »Sonia« vsebuje sočne trobentaške aranžmaje v režiji prej omenjenega Feze in tu je poleg jazza čutiti tudi vzorce svetovne glasbe. Podoben utrip je zaznati tudi na »Team Spirit«, kjer do izraza pride Wyattova bolj melodična plat, čeprav bi zaman iskali kakršen koli komercialni potencial.
»Solar Flares«, edino popolnoma avtorsko delo na tem albumu, je dober primer izjemnega jazz fusion minimalizma, podprtega z zborovsko obarvanim, skorajda eteričnim pevskim pristopom. Šegava trilogija »Muddy Mouse« vsebuje klasičen angleški humor ter Wyattovo večno fascinacijo z različnimi majhnimi, kosmatimi požeruščki, pa nja gre za glodalce ali žužkojede na čelu s krtki. Robertovo izjemno, specifično vokalno kamelonstvo pride tu do spet do polnega izraza, saj sega od zborovskih harmonij, falseta pa vse do zanj neobičajnega tenorja. Wyattov socialistični svetovni nazor pa je ponovno nazorno izražen na inštrumentalu »Song For Che«, ki je bil tudi v originalni verziji posvečen ikoni kubanske revolucije Che Guevari. Temu ustrezno spominja na pihalno zadušnico kakršno vojaški orkester ponavadi zaigra ob pokopu padlega heroja.
»Ruth Is Stranger Than Richard« je, kljub nekaterim improvizacijskim provokacijam in za tiste čase inovativnim pečanjem z jazzovsko zasoljenim minimalizmom, eden izmed Wyattovih dostopnejših samostojnih izdelkov, ki pa ostaja v dolgi senci kultnega studijskega predhodnika »Rock Bottom«. Wyatt je bil po vsem kar je prestal v tistem času tudi ustvarjalno že nekoliko utrujen in je potreboval daljši počitek. Kar sedem let je minilo preden se je veliki eksperimentalist, družbeni provokator in izpričani socialist po tem albumu spet odpravil v studio ter posnel glasbeno podlago za dokumentarec z naslovom »The Animals Film« (1982), ki je obravnaval človeško zlorabo živali za različne znanstvene poskuse, medtem ko je naslednji studijski album z naslovom »Old Rottenhat« izšel šele leta 1985.
Zasedba
Robert Wyatt – vokal, klaviature, bobni
Brian Eno – kitara, sintetizator
Gary Windo – bas klarinet, tenor saksofon, alto saksofon
Nisar Ahmad “George” Khan – tenor saksofon, bariton saksofon
Mongezi Feza – trobenta
Fred Frith – klavir
Bill MacCormick – bas kitara
John Greaves – bas kitara
Laurie Allan – bobni
Produkcija
Robert Wyatt
Seznam skladb
– Ruth (Side 1) –
1. Soup Song (5:00)
2. Sonia (4:12)
3. Team Spirit (8:26)
4. Song for Ché (3:36)
– Richard (Side 2) –
5. Muddy Mouse (a) (0:50)
6. Solar Flares (5:35)
7. Muddy Mouse (b) (0:50)
8. 5 Black Notes and 1 White Note (4:58)
9. Muddy Mouse (c) Which in Turn Leads To Muddy Mouth (6:11)
