Izvajalec: Gerald Gradwohl Trio
Založba: Gtone
Izid: year
Trajanje: 67:43
Ocena: 4.2/5
Če ste kitarski navdušenci in še niste slišali za Geralda Gradwohla, vas je lahko upravičeno sram. Eden izmed herojev brenkal današnjega časa je sodeloval z nešteto odmevnimi imeni: z bendom Tangerine Dream, znanimi nemškimi krautrockerji; pri snemanju njegovega solo albuma ABQ (iz leta 2002) se mu je pridružila celotna ritem sekcija progresivnega fusion benda Tribal Tech (Gary Willis in Kirk Covington) ter sam Bob Berg (igral je v bendu Milesa Davisa, Mike-a Sterna, sodeloval je celo s slavnim Chickom Coreo) … seznam se samo daljša. S tem je Gradwohl zagotovo na vrhu evropskih kitaristov, ki namenoma in uspešno združujejo rockovske in jazzovske glasbene prvine. V primerjavah največkrat nastopa poleg Scotta Hendersona ter Franka Gambale-a (s katerima tudi redno sodeluje), simboloma današnje jazz-rockovske fuzije.
GG Trio, kot že ime pove, sestoji iz treh muzikantov: Geralda Gradwohla na kitari, Joja Lacknerja na basu in Farida Al-Shamija na bobnih. “Sally Beth Roe” je njihov drugi album, ki je dobil ime po izmišljeni junakinji knjižne uspešnice “Piercing the Darkness” znanega avtorja Franka Perettija. V knjigi je Sally Beth Roe mlado dekle, ki poskuša uiti preteklosti in najti “Resnico”. Prav zato lahko potegnemo neke vzporednice zgodbe z glasbo na albumu – GG Trio želi prinesti na trg nekaj novega, svežega v jazzovski fuziji ter pokazati, da fuzija Coree in Davisa ni tista edina “resnična”. Koncept albuma “Sally Beth Roe” je še nekoliko zanimivejši od tega – skladb je dvanajst, te pa so na sami ovojnici razporejene kot na uri, v krogu od 1 do 12.
Prvo uro tako odbije “Sally Beth Roe”, naslovna skladba albuma. GG3 nam že takoj predstavi svežo vizijo na glasbo, Gradwohlov pristop je resnično sapojemajoč. Skladba je tako prežeta z močnim bobnanjem in norimi distorziranimi soli Geralda, prepolnimi najboljših prvin pravega fusiona. Ob dveh nas pričaka “Tunnel Elevator”, ki je že nekoliko bolj melodična kot prejšnja skladba, saj Gradwohl malček ustavi konje in se prepusti emocijam. Da ne bo pomote, komad je še vedno nabit s pravim “rock fusionom” (pri GG3 je veliko primerneje uporabljati oznako rock fusion kot jazz fusion). “Joe’s Place” je tretja ura albuma. Ponovno Gradwohl postreže z odličnimi kitarskimi pasažami, ki jih tokrat odlikuje izreden funkovski zvok, s čimer GG3 dokazujejo, da so resnično žanrsko neobremenjeni.
Na paleti imamo torej jazz, rock ter funk, “Blues for Ben” pa, kot že sam naslov razkrije, doda glasbi Gerald Gradwohl Tria še eno žanrsko dimenzijo – otožnost bluesa. Glasbeniki nam ponovno ponudijo fuzijo najvišje kakovosti, tokrat z večjim občutkom in bluesovsko umirjenostjo. Peti komad albuma “Maths” je ponovno balzam za ušesa vseh ljubiteljev kitarsko bazirane fusion glasbe. Žal se počasi že začenja opažati elemente ponavljanja, zaradi česar sama glasba izgublja prvotno svežino in inovativnost. “Viper”, šesta skladba, morda nekako izstopa, zaradi drugačne strukture kot prejšnje, vendar ko pride do soliranja Gradwohla, ponavljanje ponovno pride na plano.
“Wayne II” je ponovno nekoliko bolj funkovska skladba. Prav zato postane glasba le bolj poslušljiva, ker GG3 zamenjajo že kar “zlajnano” ploščo nenehnega norenja skozi adrenalinsko glasbo fusion prvin. Nakar glasbeniki spet presenetijo. “Time To Play” je namreč rock’n’rollovska skladba, prej kot karkoli drugega. Izredno zanimivo mešanje prejšnje glasbene vizije s prvinskimi rock’n’roll elementi odlično uspe, s čimer je “Time To Play” ena boljših skladb albuma. S komadom “Hope” GG3 nadaljujejo s presenečenji. Umirjena jazzovska skladba nas popelje v drug svet, Gradwohl pa dokaže, da ni zmožen le hitroprstnega preigravanja skozi lestvice, temveč je tudi prefinjen kitarski “gentleman”.
“No Matter”, ena zadnjih skladb “Sally Beth Roe”, združuje glasbeno vizijo prvotnih skladb ter teh kasnejših – kitarsko fusion norijo in jazzovsko umirjenost. Komad močno spominja na stvaritve Mike-a Sterna, s katerim se Gradwohl očitno večkrat poistoveti. Nekoliko manj noro ter bolj veseljaško je naravnan “Stevie”, ki deluje že skorajda popovsko, gre za popolnoma durovsko kompozicijo. Vendar je sam komad odličen, ni prenasičen s kitarsko, glasbeniki ne pretiravajo s tempom, rezultat pa je več kot odličen. GG3 s tem še enkrat presenetijo. Ko ura odbije 12, zaslišimo skladbo “Joni”. Ta je nekakšno nasprotje prvega komada “Sally Beth Roe”. Akustično jazzovsko sanjarjenje je odličen “outro” albuma, trio pa dokaže, da zna mojstrsko obrniti vzdušje ob pravem času.
“Sally Beth Roe” tako zamenja noto takrat, ko je to potrebno – ko se poslušalcu za trenutek zazdi, da bo celoten album poslušal prve tri skladbe. Iz norega fusiona se spusti v jazzovsko umirjenost, pomeša oboje in konča v popolni glasbeni zasanjanosti. Gerald Gradwohl Trio začenja graditi na trdi, neposredni fuziji jazza in rocka, ki ga dostavi brez ovinkarjenja, brez predigre in raznih uvajalnih delov – dobimo direkten pristop, ki nam odpihne možgane. In ko le dobimo nazaj kanček zavesti, ko se začnemo spraševati, če je bila to končna doza, se glasbeniki predstavijo še na bolj prefinjen način, s čimer smo še enkrat preklopljeni na “off” – tokrat zaradi genialne elegance podajanja svoje glasbene vizije.
Gerald Gradwohl je popolnoma upravičeno primerjan s kitarskimi junaki današnjega časa, kot so Stern, Henderson in Gambale. Ne le njegova spretnost igranja kitare, temveč tudi sama ustvarjalnost pri komadih je absolutno vrhunska. Večkratni dobitnik najrazličnejših nagrad za najboljšega v Avstriji se tako le začenja udejstvovati, kot se spodobi. Ne le v ozadju imen, kot je Tangerine Dream, temveč s svojo lastno formacijo glasbenikov, kjer lahko pokaže vse svoje prešerno znanje.
Zasedba
Gerald Gradwohl – kitara
Farid Al-Shami – bobni
Jojo Lackner – bas kitara
Produkcija
Gerald Gradwohl
Seznam skladb
1. Sally Beth Roe
2. Tunnel Elevator
3. Joe’s Place
4. Blues for Ben
5. Maths
6. Viper
7. Wayne II
8. Time to Play
9. Hope
10. No Matter
11. Stevie
12. Joni
