Samo Šalamon : Traveling Moving Breathing

0 28

Založba: Clean Feed Records
Leto izida: 2018
Produkcija: Samo Šalamon
Dolžina albuma: 58:29
Ocena: 9.0 / 10

In kaj počne te dni naš Samo Šalamon? Uživa v vedno novih in novih glasbenih izzivih. Mož, ki velja za enega najbolj čislanih kitarskih jazzovskih herojev nove generacijske garde in žanje v kritikah širom sveta laskava priznanja in prejema številne pohvale, nenehno gara. Ustvarja, kreira. In je navdahnjen. Navdahnjenost ne popušča. Nedavna tega je izdal novi album z znamenitim orgličarjem Howardom Levyjem, že je tu še en novi album, skovan v njegovi režiji prešernega glasbenega vizionarstva. Samo  je znova v vlogi glavnega poveljnika.

Tokrat je spravil skupaj jazzovski trio brez bas kitare na relaciji (tenor in altovski) saksofon, kitara in bobni. V družbo pa je povabil svoja stara pajdaša in znanca! To sta saksofonist Tony Malaby ter bobnar Roberto Dani. Fantje so se torej v preteklosti že nekajkrat srečali, posneli skupaj ducat dobre jazz glasbe in se zategadelj tudi zelo dobro poznajo. Na odru je zadošča, kar se kemičnih interakcij tiče,  le pogled, mali namig drobne geste, tako zelo dobro se sporazumevajo in zaznavajo ti trije glasbeniki med seboj. Pozor! Bil je april, leta 2017. Nastop tria na Ravnah na Koroškem. Na voljo je bil tako le en sam samcat poizkus in kar poslušate na tem albumu, je bilo zaigrano na odru. V enem kosu, v sklopu neponovljivega koncertnega nastopa.

Zanimivo je, da ne glede na dirigentsko palico, za katero stoji tudi to pot glavni vizionar Samo Šalamon, kitarist niti ni v ospredju tega izdelka, pač pa prevzema nenehno na albumu (vsaj blago) pobudo saksofonist Tony Malaby. Samo ga pretežno barva v ozadju. Večkrat tudi z ekstremno točo na hitro postreljanih rafalov tonskega redosledja, pri čemer je Samovo barvanje nenehno aktivno ter slikovito, saj uporablja Samo tako čisti zvok kitare, kot tudi distorziranega. Tako naefektiran zvok zelo koristi tudi v trenutkih, ko zapolnjuje tisti del zvočne krajine, kjer kraljujejo nizki toni. Kitara lahko prostor zvočne krajine v ozadju tudi povsem razmaže z zvočno goščo distorzije, Kitara je takrat distancirana v ozadju in barva bobne. V Grey Matter postreže v mirnejši pasaži skupina neverjetno pretanjenost, igrivo mehkobo, čutnost medebojne komunikacije tria postane še intenzivnejše, tako blago lahko nagovarjajo vsi trije instrumenti hkrati. Malaby je tu sicer v ospredju, a Dani in Samo ostajata še kako opazna, saj ustvarjata kontrastno ritmično in muzikalično platformo, izjemno zanimivega razvoja. Vsak saksofonist si v pasažah improviziranja, takšne instrumentalne podpore lahko le želi.

Bend uživa v brezmejnem svobodoljubju. Omejitev ni. Tudi nebo ne postavlja omejitev za Sama. Te glasbene pristnosti smo pri Samu že kar potihoma vajeni. Da je vsaka njegova glasbena štorija pač poglavje zase in nepopisan list papirja in da te bo z glasbo in idejo vsakega albuma popeljal neznano kam, sladko šokiral in simpatično presenečal. Na vsakem koraku. Takšna občutja zapušča tudi »Traveling Moving Breathing«. Samova kitara in Malabyjevo saksofoniranje se večkrat družita v medsebojno križanih dialogih, pri čemer pleteta drug za drugim sekvence tonalnih zaporedij, medtem ko se Roberto Dani v takšnih pasažah seveda polno razmiguje na bobnarskih rekvizitih. Glasbenika sta lahko hkrati združena v cepljenje hkrati zaigranih linij, ki jih vsak prosto, čutno in intuitivno ubirata (Moving Target). Situacija se obrne nenadno in  Samo se takrat »prikrade« Daniju ob bok in z nizkimi toni sledi bobnarjevi skušnjavi improvziranja, medtem pa Malaby v teh delih stopi sam v središče zgodbe, kjer povsem sam poljubno razstreljuje v akrobacijah improviziranja. Album se giblje od čvrstih, to je otipljivih delov motivskega formatiranja, do momentov, ki zadišijo seveda po freejazzovstvu, a bend ne pretirava in se ne zapelje v poteze pretiranega rahljanja, kar pomeni, da v igri vzdržuje rdečo nit.

Ta album je za odtenek lažji in dostopnejši kot npr v lanskem letu izdani »The Colour Suite« v režiji Samo Šalamon Sexteta, ki tako premore več ubrisanosti, vendar roko na srce. Tam je enkrat več glasbenikov. Pred nami pa je to pot jazzovski konglomerat vsega treh instrumentov, ki v orjaškem prostoru čuteče odpirajo drug drugemu kreativni prostor solizmov. In ta prostor, ne glede na to, da ga kreirajo le trije instrumenti, zadovoljivo izkoriščajo. Nastaja tista sladko avanturistična prostorska brezmejnost, ki jo vsi trije nenehno ustvarjajo v igri. Ob vsakem lučaju polnokrvne navdahnjenosti, ko (skorajda instinktivno) stopajo vsi trije na nova in nova polja skušnjave improviziranja. Rekativnost je izrredna. Odzivanje. Takoj ko se motivsko eden v trio oddalji, ga oba preostala glasbenika, spretno »ujameta«, »dosežeta«, skladba pa »odplove« novi (neodkriti) sferi naproti, zato je razvoj dogodkov na albumu nenehno povsem nepričakovan in daje občutek spontanosti. Torej ta širok prostor, ki se odpira pomeni, da bi lahko trio brez težav integriral še kakšen instrument.

A poanta plošče je prav v formaciji »brezbasovskega tria« in druženje starih znancev in polnokrvno uživanje v fuziji treh glasbenih svetov, ki v aktivnosti tih treh glasbenikov, soustvarjajo in gradijo podobo sodobnega jazza. Tako je nastal svojevrstni konglomerat, še eno izjemno lepo delo in dosežek Samove genialnosti in njegove glasbene odprtosti. Temelji na trianglu izredno učinkujoče kemije medsebojnih interakcij, velikih potez v igri, ki nagovarjajo nepretenciozno in povsem sproščeno. Rezultat je album, ki bo navdušil vse ljubitelje Samovih dosedanjih podvigov ter nasploh zahtevnih glasbenih gurmanov, ki iščete neobičajnost in v tej neobičajnosti, ki jo generira izjemna sproščenost, rahločutnost, intuitivno zaznavanje in največkrat kar goli instinkt, nenehno glasbeno izzivalnost. Nov dosežek velikih odlik, k v prvi vrsti navdušuje in zabava, to pa je tudi bistvo njegove poante. Najlepše pa je ob tem spoznanje, da se Samo pri tem ne bo ustavil in ima verjetno v glavi že kup idej novih in novih glasbenih povezovanj. Samo je tako ne le eden najbolj zanimivih kitarskih heroje ta hip v svetu jazz glasbe, pač pa tudi eden tistih najbolj aktivnih, ki v svoji generaciji dejansko (z jasno opazno in markantno) intenzivnostjo poganjajo svetovno jazzovsko kolesje naprej in navzgor.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Dephony (06:02)
2. Moving Target (06:04)
3. Breathing (06:34)
4. Grey Matter (09:12)
5. Traveling Without Motion (06:14)
6. Too Much (04:02)
7. Kei’s Dream (07:42)
8. Arnold (08:04)
9. Pedro Is Clean (04:26)

Zasedba:
Tony Malaby – altovski in tenor saksofon
Samo Šalamon – kitara
Roberto Dani – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X