Steve Hackett in Djabe na novem druženju starih prijateljev (2018)

0 5

Lokacija: St. Veit a. d. Glan / Herzogburg / Avstrija
Datum: sobota, 09.06.2018


V idiličnem avstrijskem mestecu Sankt Veit an der Glan se je kot poseben gost svetovno uveljavljene madžarske jazz rock fusion/world music zasedbe Djabe mudil legendarni kitarski velemojster Steve Hackett, ki je prvič zaslovel kot član kultne angleške progresivnorockovske skupine Genesis in si kasneje ustvaril imenitno ter nadvse raznovrstno solo kariero. Gospod Hackett s skupino Djabe občasno sodeluje že od leta 2002. Skupaj so posneli že celo plejado koncertnih albumov ter sodelovali na dveh Djabe studijskih projektih, med njimi tudi na aktualnem studijskem albumu »Life is a Journey – The Sardinia Tapes« (2017).

Leta 2009 so Djabe nastopili tudi pri nas in sicer v Slovenj Gradcu, kar je bil obenem Steveov prvi obisk Slovenije ter našo prvo druženje z njim, katerega smo pred koncertnim nastopom večinoma preživeli ob lokalnem vodnjaku. Tokrat Steve ni bil osamljen posebni gost njegovih starih madžarskih prijateljev, saj mu je na odru delal družbo raznovrstni islandski bobnar/tolkalist Gulli Briem, ki se je na dveh različnih bobnarskih oziroma tolkalnih postavitvah izmenjaval z Djabe bobnarjem Petrom Kaszásom s katerim sta tvorila nadvse dinamičen ritmični dvojec. V redkih trenutkih brez Steveove odrske prisotnosti je za glavno kitaro skrbel Djabe kitarist Attila Egerhazi, ki je bil v tem večeru večinoma ritem kitarist, sicer pa je občasno skrbel tudi za nekatera tolkala in dodaten sintetizator. Zabaval nas je tudi s predstavitvami posameznih Djabe stvaritev, ki so potekala v angleščini z močnim madžarskim naglasom.

Za ogrevanje so Djabe, ki so tokrat nastopili v majhnem, a idiličnem prostoru sredi grajskih zidov, odigrali svojo stvaritev »Flow«, nakar se jim je na odru pri interpretaciji enega izmed manj razvpitih Genesis zimzelenov, »In That Quiet Earth«, na kitari pridružil Steve s svojim obveznim šalom, kar je redke Slovence med pretežno avstrijskim občinstvom spomnilo tudi na dolgoletno prakso našega Lada Leskovarja. Genesis in Hackett solo zimzeleni v skupni interpretaciji angleške kitarske ikone in zasedbe Djabe vedno izpadejo izjemno zanimivo, saj jim ti odlični glasbeniki v skupni navezi pridodajo številne elemente jazza in svetovne glasbe, predvsem na račun trobente Árona Koósa ter številnih raznovrstnih tolkal. Po uvodnem ogrevanju je na oder za svojo tolkalno točko z naslovom »Hang Drum Song« prišel Briem, ki je presenetil z igranjem na poseben boben, ki je spominjal na kovinski pokrov orjaške morske školjke. Vmes je Briem spretno vnesel ritmični motiv Bowieje klasike »This Is Not America«, medtem ko ga s pokojno glasbeno legendo druži tudi sorodna zunanjost.

Maloštevilna publika je prvič postala nekoliko glasnejša, ko se je nadvse spretna ekipa starih glasbenih pajdašev lotila ‘obdelave’ Steveove priljubljene solo klasike »The Steppes«, katero zaradi elementov svetovne glasbe Djabe sicer s posebnim žarom izvajajo vselej kadar pri njih gostuje kitarska legenda. Sledila je predstavitev skladbe »Life is a Journey«, katero je za istoimenski prej omenjeni studijski projekt napisal Djabe basit Tamas Barabas. Med njeno izvedbo je prevzel tudi glavni vokal. Kmalu nas je presenetila še ena klasika novejšega roka  iz Hackettove solo zakladnice in sicer izvedba skladbe »Last Train to Istanbul«, katero je ustvaril za album »Out of the Tunnel’s Mouth« (2009).

Gospod Hackett si je privoščil tudi kratko solo točko na akustični kitari, katera ga je najprej neprijetno presenetila, saj je med začetnim izvajanjem Genesis inštrumentala »Horizons« pregorel kabel, ki je povezoval ojačevalec njegove kitare. Stevea je žal ob tem minila vsa volja, da bi »Horizons« ponovno začel igrati od začetka, zato je po rešitvi tehnične težave rajši odigral solo inštrumental »Walking Away from Rainbows« s katerim je obenem zaključil prvi del koncertnega nastopa v St. Veitu. Po krajšem, petnajstminutnem odmoru se je mednarodna klapa na mali oder grajskega poslopja vrnila v velikem slogu z izvedbo Djabe skladbe »Lava Lamp«. Trenutek na katerega so nekateri težko čakali je nastopil z nenavadno verzijo epske Genesis mojstrovine »Firth of Fifth«, kjer ga je klaviaturist János Nagy nekajkrat pošteno pocvirnal preden se je uskladil s preostalimi glasbeniki, medtem ko je znamenita Steveova kitarska solo točka znotraj te klasike vnovič požela čisto zmago. Vselej izjemno umirjeni Steve se zaradi Kovacsovih kiksov ni prav nič vznemirjal in tako je tudi prav.

Enega izmed boljših trenutkov tega večera je nedvomno predstavljal prehod iz Genesis zimzelena »Fly on a Windshield« v Hackettov solo standard »Please Don’t Touch«, katerega ne izvaja ravno pogostokrat. Steve in njegova madžarsko-islandska tovarišija so svoj nastop zaključili na pričakovan način – z izvedbo nepozabne Genesis poslastice »Los Endos«, kjer je do še večjega poudarka prišel jazzovski pečat te mojstrovine, medtem ko je na poseben račun prišel bobnarsko-tolkalni duet, čeprav seveda ni uprizoril bobnarskega dvoboja kakršnega so svoje čase Genesis uprizarjali med Philom Collinsom in Chesterjem Thompsonom.

Med nastopom zasedbe Djabe v St. Veitu smo lahko uživali v izjemnemu ambientu, kar se sicer vselej pripeti kadar na odru nastopa veliki Steve Hackett, ki nas je vnovič navdušil s svojimi kitarskimi umetninami ter glasbeno raznovrstnostjo. Vseeno je ali gre za Djabe kompozicije, njegove solo dosežke ali Genesis klasike iz sedemdesetih, Steve enako uživa pri sleherni izvedbi in jo odigra na optimalen način. Nekatere je pred nastopom skrbelo, da bo vse skupaj izpadlo preveč glasno za tako majhen prostor, a se na koncu ni prav nihče pritoževal nad ozvočenjem. Tokrat je potrebno omeniti tudi to, da gospod Hackett ni samo izjemen glasbenik, temveč tudi neverjetno prijazna in dostopna oseba, ki si za vsakega privrženca posebej vzame čas, tako, da je bil pred in po nastopu ves čas na voljo za krajši razgovor ali podpis ter se prosto sprehajal med obiskovalci koncerta. Med vmesnimi, občasnimi odmori, ko ga ni bilo na odru, se je celo večkrat pridružil publiki na klopi v prednji vrsti. Skupaj s člani Djabe je po zaključku koncerta podpisoval plošče in izmenjal besedo ali dve z nekaterimi ljubitelji njegove glasbe, kar je sicer njegova dolgoletna praksa in od katere bi se lahko marsikaj naučil tudi kateri njegov kitarski vrstnik iz sveta progresivnega rocka.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Flow
2. In That Quiet Earth
3. Hang Drum Song / This is Not America
4. The Steppes
5. Life Is A Journey
6. Buzzy Island
7. Last Train To Istanbul
8. Walking Away From Rainbows
—15. minutni premor—
9. Lava Lamp
10. After Limoncello
11. Firth Of Fifth
12. Fly On A Windshiled / Please Don’t Touch
13. Angklung
14. Clouds Dance
15. Los Endos
—dodatek—
16. Distant Dance


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X