Samuel Blues & Miha Erič: Transformator

0 86

“Obsodba na občutek, da bi lahko izdelek ponudil več zanimive substance je vsekakor tu, pa vseeno. Oba glasbenika sta bila pogumna in drzna dovolj, da se lotita tega projekta, ki pa po drugi plati prinaša obilje lucidnosti, porogljivega obešenjaštva in tudi satire. “

Založba: Zavod Orbita
Dolžina albuma: 40.39 min
Datum izida: 11.10.2019
Produkcija: Samuel Blues & Miha Erič
Zvrst: instrumental / blues
Ocena: 7.0 / 10

Samo Pivač a ka Samuel Blues, prodorni jeseniški kantavtor in Miha Erič, slovenski gospodar blues orglic, znan po trajnem in neizbrisnem pečatu, ki ga je zapustil pri Prismojenih profesorjih bluesa, se poznata že dolgo časa. Številni jami v preteklosti niso bili prav nič neobičajnega in povsem naravno je bilo, da se bosta slej ko prej združila v proces  stvaritve in snemanja skupnega dokumenta.

Tako je nastal »Transformator«. Kot namiguje njegov naslov je to predmet, ki naj bi nekaj pač transformiral. Gotovo gre za nabiranje izkušenj in posledično vrsto (vsaj delne) preobrazbe, zorenja, za kar morate vprašati oba glasbenika. Kakorkoli, da razjašem iz filozofske debate. Dobrih 40 minut glasbe je pred nami. Gre za vse instrumentalni album, ki mu poveljuje elementarni zvok kitare Samuela Bluesa, z značilno ritmiko trkanja s peto ob tla ter poljubna raznolikost znanega karakterja Eričevih vragolij na orglicah.

Če deluje prvih 10 do 15 minut še zabavnih in navdaja z občutkom velikega zabavljaštva veselih uric, ki sta jih preživela glasbenika skupaj med snemanjem, kaj hitro ugotovimo, da sta dejansko skozi nadaljevanje izdelka »prikovana« na precej enak izpovedni trik, ki se ga držita preko izdelka. Torej. Format skladb je tak, da prinaša neposredno vez s samostojnimi albumi Sama Pivača. Zelo verjetno so skladbe nastale zelo hitro, celo skozi spontani jam in bile tako tudi posnete. Zelo hitro, po principu koncertnega jama in posnete v prvem poizkusu. To vse je zelo dobro, zahtevano, zaželeno in to je tisto, kar seveda dodaja dodatno mero zvočne in izpovedne privlačnosti, kadar govorimo o takšnih albumih.

Križ nastane potem, ko ugotoviš da je motivsko album zelo predvidljiv in posledično idejno šibak oziroma siromašen. Občutek je, kot da se zlasti Miha niti ne želi »solistično » razstreliti, kot je to počenjal v časih, ko je bival pri Prismojenih profesorjih bluesa, da išče v komadih druge rešitve v igranju orglic. Razpoložljivega prostora je ako v skladbah za zapolnitev z razmnimi vložki instrumentov tako zelo veliko in ostaja celo neizkoriščen. Vlogi sta približno enakomerno razporejeni. Erič pa se z orglicami večkrat postavi v vlogo vzdrževanja spremljave (fraziranja), s katero stopa na teh mestih v ospredje Samo s kitaro. Pri tem pa tudi ostane. Samo Pivač namreč ni Tilen Stepišnik in tako tudi »Transformator« še zdaleč ne dosega nenehno zabavne idejne in žanrske razgibanosti dueta Smet, v katerem Miha sodeluje s prej omenjenim kitaristom. To pomeni, da je Pivač v tehničnem smislu preprosto prešibak glasbenik, da bi si lahko privoščil avanturo v instrumentalni album. Res da je Samuel Blues znova v vsem česar se dotika rudimentaren, prvinski, kar se da iskren in pristopa z običajnim žarom, vendar pa bi bilo bolje, da bi ob kitarski igri, ne glede na to, da gre za album dua, vpel v skladbe besedila in dodal tudi svoj vokal. S tem bi razbil monotono repeticijo fraziranja v skladbah, ki so obsojene v iztočnici na eno ali dve frazi ter dvignil nivo dinamike albuma. Tako bi album dobil karizmo njegove običajne kantavtorske avre, s katero je Samuel Blues tako prepričljiv, ko se zadev loteva po principu »puščavnika«. Kot osamljeni jezdec, se pravi samostojni izvajalec. Po predvidljivem kalupu osnovne bluesovske tonalitete, ki se občasno le odmakne v polje pritikanja »arabesk« (Čoban, Balkan Ekspress) in ko se razveselimo flažulejev, kot tudi namerno udarjenega tona disonance (v podvajanju skupne fraze) v (daleč predolgi) Ptiči, enostavno prideš do zaključka, da postane album idejno izpet po 15. minutah. Obsodba na občutek, da bi lahko izdelek ponudil več zanimive substance je vsekakor tu, pa vseeno. Oba glasbenika sta bila pogumna in drzna dovolj, da se  lotita tega projekta, ki pa po drugi plati prinaša obilje lucidnosti, porogljivega obešenjaštva in tudi satire. Izbrane točke bi lahko godile kot idealna glasbena spremljava za kakega od spaghetti westernov, ali v kakšno Chaplinovo burlesko, kot tudi v risani film »Courage the Cowardly Dog«, če se je kdo spominja s Cartoon Networka.

Zabava je tu. Na vas je, za kako zahtevnega poslušalca se imate, vsekakor pa je jasno, da se ta duo obvezno preveri na njunih skupnih koncertnih nastopih. Glasbena izkaznica albuma »Transformator«« je torej manifest velike skupne zabave obeh glasbenikov, obenem pa tudi dovolj dober kompas, kaj lahko pričakujete na odru od Mihe in Sama.

avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Lajna II
2. Balkan Express
3. Termostat
4. Hlad
5. Maksimum
6. Ptiči
7. Ovce
8. Čoban
9. Bojler
10. Amper
11. Štrom

Zasedba:
Miha Erič – orglice, lap steel
Samuel Blues – kitara


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki