Sascha Paeth’s Masters Of Ceremony: Signs Of Wings

0 188

“Dejansko je Paeth s tem izdelkom zamudil na prizorišču za dobrih 15. let. “

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 13.09.2019
Produkcija: Sascha Paeth
Dolžina albuma: 47.01 min
Zvrst: Power Metal
Ocena: 7.0 / 10


Omemba tega albuma niti ne bi bila potrebna, če za njim ne bi stal Sascha Paeth, ki slovi kot priznani nemški producent, multi-instrumentalist in (v prvi vrsti izjemni) kitarist ter komponist! Sascha Paeth, producent številnih albumov zasedb, ki pripadajo zlasti žanru »power metal« (v karieri jih je produciral preko 200, med njimi zasedbam, kot Rhapsody, Avantasia, Epica in Kamelot), igra danes v zasedbi Avantasia ter je nekoč bil integralni člen nemških power metalcev Heaven’s Gate.

Masters Of Ceremony je torej njegov projekt, s katerim je Paeth izdal nasploh svoj prvi album v dolgoživi glasbeni karieri (bodisi kot glasbenik, bodisi kot producent).

Zanimivo je to, da je Paeth, za razliko od projekta Avantasia, kjer sodeluje ob njem še vedno »nepregledni« bataljon raznih gostov, to pot za »Signs Of Wings«, okrog sebe zbral pravzaprav ekipo skrčene zasedbe, ki bi mu lahko služila, kot skupina, v kolikor bi se odločil, da album predstavi tudi na odrih. Bobne je namreč odigral Felix Bohnke (Avantasia, Edguy), bas kitaro André Neygenfind (Avantasia), Corvin Bahn je poskrbel za klaviature, medtem ko je glavni vokal prispevala ameriška pevka Adrienne Cowan iz zasedbe Seven Spires. S Paethom vred torej vsega pet ljudi.

»Sign Of Wings« ne preseneča v izbrani glasbeni usmeritvi. To kar pooseblja je resnično starokopitna powermetalska špura, ki danes zvene oguljeno in zastarelo in ne uspe vzbuditi, da bi poslušalec ob srečanju s substanco, vsaj na rahlo privzdignil eno od obeh obrvi. Skozi album se razgrinjajo popolne čistokrvne power metalske jurišnice polno predvidljivega razvoja, z odkloni proti neo-klasičnim prvinam glasbe, kjer je jasno vgrajena komponenta simfoničnosti in operetnosti, pa čeprav zanimivo, Paeth v aranžiranju ni želel pretiravati z vpenjanjem orkestralnih aranžmajev. Želel je ustvariti kar se da neposredno nagovarjajoč powermetalski album, ki se sicer šibi od frontalno našopirjenim napadom krepostnega rezgetanja kitarskih fraz, je pričakovano prežet z Paethovimi ultrasoničnimi solažami, medtem ko se skladbe po pričakovanju v ritmiki, opirajo na natančno kanonado marša, ki ga narekuje dvojna bas boben stopalka. Skladba Where It Would Be je, kot bi ušla s studijskega prvenca zasedbe Sonata Arctica, skladba Radar pa kot nekaj, kar je Paeth po mnogih letih privlekel iz zaprašenih Heaven’s Gate arhivov. Tu je predvidljiva balada Path, ki v dobrih štirih minutah, izjemno dolgočasi.

Adrienne je neverjetna pevka. V bistvu glavna atrakcija albuma, ki s svojim vokalnim doprinosom zasenči tudi kitarskega s strani Sasche Paetha. V minutaži albuma se Adrienne preizkusi z raznolikimi pristopi petja, med drugim tudi s skrajno grleno-bestialno okarakteriziranim barvanjem (z njim vam predre kožo že ob uvodni The Time Has Come), do prave grčave vreščavosti, primerne za pristopanje v glasbenih usmeritvah zasedb Jinjer ali post Gossow era Arch Enemy, pri čemer pa se seveda z vokalnimi akrobacijami pretežno zadržuje v čistem operetnem petju, ki je dominantno preko albuma. Z vokalom lahko pride ekstremno visoko, pri čemer brez težav prenaša vokalno moč iz lege v lego. Vokala je občasno dejansko preveč in na trenutke deluje v svoji ekstremno visoki piskavosti tudi nadležno. Sploh zato, ker so kompozicije izjemno predvidljive.

Tudi produkcija je izjemno matematična. Gre za obilje lepljenja, ki dostavlja sterilno hladnost, saj so repeticije matematično klonirane (enake vsak sebi), pri čemer se na izdelku v celoti izgubljata elementa organskosti in topline.

Dejansko je Paeth s tem izdelkom zamudil na prizorišču za dobrih 15. let. Vsekakor se je v slogu velikega perfekcionizma maksimalno potrudil zanj in suma sumarum. Izdelek nikakor ni slab in bo okorele power metalce, kolikor jih je preživelih, zagotovo v vsem prepričal. Njegov problem je da ne razvije svojevrstne in prepoznavne karizme in da se utaplja v generičnih šablonah in da je trenutno v svetu metala toliko več zanimivejših izvajalcev, ki s pogumom fuzirajo podžanrske oznake metala ter tako skrbijo za nenehni razvoj žanra, da z zastarelim »Signs Of Wings« ni vredno tratiti časa. Razen z izjemo seveda, če ste eden tistih redkih, čistokrvnih ljubiteljev power metala.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
01. The Time Has Come 
02. Die Just A Little 
03. Radar 
04. Where Would It Be 
05. My Anarchy 
06. Wide Awake 
07. The Path 
08. Sick 
09. Weight Of The World 
10. Bound In Vertigo 
11. Signs Of Wings

Zasedba:
Adrienne Cowan – vokal
Sascha Paeth – kitara
Corvin Bahn – klaviature
André Neygenfind – bas kitara
Felix Bohnke – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki