Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Miladojka Youneed
Založba: Dallas Records
Izid: year
Trajanje: 44:26
Ocena: 4/5
Ko skupina doseže svoj najvišji plato dela, se zasiti in težko naredi korak višje, po prestopu na založbo Dallas Records pa se je leta 1998 skupini Miladojka Youneed zgodilo prav slednje – z izjemnim ploščkom Schizophonik so si postavili epitaf, po katerem jih tisti, ki si pustimo v žilah prosto pretakati srčni nektar z adrenalinom zasičene krvi, katero po telesu pospešeno žene sla po dobri glasbi, nosimo s seboj v najlepšem spominu. Od zadnje plošče Liberta Bloo je minilo pet let, v zasedbi pa sta saksofonist in spremljevalni vokalist, predvsem pa miselni tvorec zasedbe Miladojka Youneed, Mario Marolt ter izjemni basist in vokalist ter soustvarjalec zgodbe od prvega dne dalje, nepredvidljivi Miroslav Lovrič, v svoj delovni krog pustila izjemne glasbenike. Bas si je oprtal Jožef Sečnik, za bobne sedel izjemni bobnarski vunderkind Roman Ratej, kitarske posle pa sta, sodeč po na ploščku spisanih razodetjih, N.K. 1400 (drugače staršem in ljudem bolj znan kot Nenad Krsmanovič), ker pa si v studiu vedno glasbeniki medsebojno nenadejano priskočijo na pomoč, pa se na listi “krivcev” zapišejo še kitarist Boris Romih in za loope ter elektronske finese vedno pripravljeni Neil Conti. In rezultat? Povsem dostojen primerjav s ploščo Bloodylon, ki predstavlja, vsaj zame, kreativni vrhunec ljubljanskih glasbenih poliglotov tedaj še nepodjarmljenega in s pričakovanji publike neobremenjenega podzemlja!
Sedaj pa preidimo k glasbeni beri tega četrtega izdelka, ki postavlja visoke standarde vsej tekmovalni konkurenci – plošči pomenljivega imena Schizophonik. Že po prvem posluhu postane jasno, da je produkcija dovršena, zvočna podoba skupine pa je razcepljena med surovimi izbruhi svoje druge plošče Bloodylon ter plesno zmehčanostjo ploščka Liberta Bloo. Schizophonik je sicer prefinjeno tkana plošča, ki pa v svojem oklevanju, ali bi želela pognati vse turbine ter odpreti vse ventile ali pa bi raje ostala v sferi varne preverjenosti starih receptur, zbuja nekoliko mešane občutke. Otvoritveni kaotično urejeni Turning Lathe požene srce v višjo prestavo, saj z asociacijskimi navezavami na solaže pokojnega Cavazze uspe pričarati iluzijo, da se Miladojka vračajo na stare seksi tire bolj organske godbe ter da so se otresli elektronskih dodatkov, kiborški disko pa je postal znova bolj rudimentaren, vendar že elektronsko nadaljevanje uvoda skladbe I’m A Fire odgovori na vse prezgodaj porojene upe. Čas je šel naprej, z njim pa tudi zvočna podoba skupine. In tej ne manjka sočnih saksofonov, namesto masivnih basov ter divje ritmike bobnov pa svoj osrednji piedestal v zvočni podobi jemlje hipnotični in popolnoma suvereni Miroslavov vokal. »I’m a fire, you’re ice / Have we I future?« je pika na i besedilu o skrivnostnih nevidnih vezeh med ljudmi, ki kričijo po bližini drugega, obenem pa se v boju z nasprotji borijo s svojo pravo naravo, s tem pa je izginjanje enega ali drugega nasprotja nujno. Miroslav je takopreroško napovedoval nizbežnost konca, publika pa se je ob zvokih izjemno strupenega saksofona, bobnov in kitar predajala plesu, ki so se ga naučili ob Demolition group, o podobnostih med Miladojko in slednjimi pa danes ne bom zahajal, saj je debata o tem neplodna in podobna mozganju o odgovoru na vprašanje ali je bila prej kura ali jajce …
Do You Love je bolj funkoidno nadaljevanje plesa, ljubezenskim stihom potentne telesnosti pa se priležejo bolj umazane, s seksipilom napolnjene besede, ki pa so okusne in niti malo obscene, namesto opevanja platonskih idealov pa se Miladojka zaženejo v bolj trdna stanja svojih idejnih čarovnij, svoje polne mošnje pa praznijo v glasbi, ki bi bila lahko še bolj divja in nesramna. Bolj kontemplativno pomiritev v svetu očitno zatemnjenih idealov ter ne več tako mladostno zagnane želje po penetriranju globlje v univerzum prinaša skladba Goddesses. Skoraj otožni suspenz med odmevi joka in ihtenja senzibilnega saksofona, jazz lounge funk bobni, z nežnimi distorzijami ravno prav zasoljeno kitaro ter mehki podton basov ter kristalno jasni vokali, pelje vlak misli med zamišljenim postajanjem na mestu ter željo po osvoboditvi v grlu utesnjenih krikov. Miladojka Youneed so mojstri poigravanja s čustvi, kot nekakšno mašilo pa se v tej zgodbi vmes prikrade senzibilni šepet skladbe Expect. Pred očmi se prikradejo večerne meglice v neonski soj ter oranžni soj javne razsvetljave odete Ljubljane, v tej sanjavi vožnji ali pa dušnem preletu mestnih ulic pa je mir le navidezen. V ozadju umirajo ideali in otroške sanje, poraja se vprašanje kam pljuje razsrediščena generacija X, Miladojka pa to nežno preoblečejo v nekoliko mehkejše podtone. V podobni maniri se bolj mehkim konturam predaja tudi nadaljevanje plošče s skladbo Blues My Way, v tej dremavosti pa sam pogrešam iskro strastnosti in energičnosti, čeprav je baladni osrednji del plošče kvaliteten pa prekleto ubije začetni zagon, s katerim se je kolesje Schizophonikovih mehanizmov uročanja najprej začelo.
Po jutranjem iritiranju z elektronsko budilko nastopi čas za poživitev in jutranjo kavico, za razpenjenost slednje pa poskrbi bolj živahna in bolj nabrita skladba Goodmorning. Očitno je, da so se možje očitno prebujali pogosto ob zvokih Jamesa Browna, s sempli napolnjen funkoidni ples pa se poigrava z zvoki vsakodnevnega jutranjega odkašljavanja in rutinskega odhajanja na že tisočkrat prehojene poti v službo, Miladojka pa s svojo repetitivnostjo dodajo sicer suhoparni enoličnosti svoj humorni pečat ter sarkastično ostrino. Popotnica robotiziranemu plesu novodobnih robotov postindustrijske dobe je po budnici precej anorganski Disco Boy, ki predstavlja skrajni pol organskosti oropane godbe, v poigravanju z disko standardi v nekoliko nižjih obratih pa fantom uspe rahlo ziritirati ušesni kanal ter vzbuditi željo po kratki pavzi. Hvala bogu je šlo očitno za eno namensko eksperimentalno dejanje, ki je, hvala bogu, precej osamljeno, saj je miselni tok ter pretok glasbenega libida popolnoma sproščen s skladbo Eternity. Poigravanje z energičnimi vzorci funka kronajo strupeno lepe kitarske solaže, ki padejo iz okvira funka vnovič v bolj sproščene rockovske vode, Miladojka pa ženejo svoj stroj do maksimalnih obratov, zaradi česar je predajanje plesu popolnoma logična posledica. In že smo pri koncu! Skladba Underground sklepa pot v bolj umirjenih podtonih, na večernem potemnjenem nebu skupine entuziastov, glasbenih popotnikov in upornikov z razlogom pa se prižgejo zvezde, ki pomagajo krmariti dušne barke med čermi črne prihodnosti.
Plošči Schizophonik je možno očitati ponavljanje že slišanih receptur, po pravici rečeno pa je bilo nemogoče pričakovati, da bi se lahko Miladojka Youneed s plošče na ploščo le nadgrajevali in dopolnjevali, evolucijsko razvijali ter izboljševali, saj je bil kvalitativni nivo ljubljanskega kolektiva očitno že pred časom dosežen. Nadaljevanje bi bilo nato le stvar rutine, če pa ugasne plamen strasti, je naslednja na smrtni postelji glasba, zato sem, kljub vakuumu, ki ga je odhod zasedbe pustil v slovenskem glasbenem prostoru, vesel, da so pravi čas izbrali moč in pogum za samoukinitev. Tako je ostala podoba glasbe v lepem spominu, ime zasedbe pa čisto, častno in zavito v tančice skrivnostnosti. Sam bi se vprašal le, kaj bi lahko v tej zadnji inkarnaciji zasedba še dodala in glasbeno artikulirala? Malha čudes se je očitno izpraznila, kljub temu pa je sklepno dejanje, plošča Schizophonik, izdelek, ki si zasluži vse pohvale, saj je album nasičen z vrhunskim zvokom, krasno glasbo, med stebri estetske dovršenosti pa je odvečen le spomin na bolj plodno preteklost in kreiranje viharniških tokov skupaj z bivšimi soborci. Spremenili so se časi, Miladojka pa je na svoj način ostala mladostno nespremenjena, v telesu mladega, vedno na novo porojenega kolektiva pa je staro srce prvotne zasedbe začelo izgubljati svojo prvotno moč. Če bi bil Schizophonik edini stik, ki bi ga imel s skupino Miladojka Youneed, bi lahko rekel, da ste tu dejansko deležni vsega, kar so mladci kdajkoli predstavljali. Veliko je funkoidne nagajivosti, alternativne uporniške drže s komercialnim prizvenom, sarkazma, grenkobe, plošča pa je zabeležila vse raze in rane, ki so jih Miladojka v letih svojega obstoja junaško zacelili ter prejeli na svojem skupinskem telesu. In prav zato ostajajo eno pomembnejših imen na majhnem, a z redkimi biseri posutem zvezdnem nebu Slovenije, kateremu še dandanes z veseljem prisluhnem …
Zasedba
Miroslav Lovrič – bas, vokal
Mario Marolt – saksofon, spremljevalni vokal
N.K. 1400 – kitara, spremljevalni vokal
Roman Ratej – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Jožef Sečnik – bas na skladbah 1, 3, 4,5 in 9
Boris Romih – kitara v skladbi 6
Neil Conti – loopi (skladbe 1, 4 in 10)
Produkcija
Iztok Turk, Mario Marolt
Seznam skladb
- Turning Lathe
- I’m A Fire
- Do You Love
- Goddesses
- Expect
- Blues My Way
- Goodmorning
- Disco Boy
- Eternity
- Underground
