Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Co.Da
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 11:35
Ocena: 2.5/5
Alternativni rock, ki diši po konvencionalni všečnosti je stvar, cepi vode ljubiteljev na radiu redko slišane godbe, le malo pa je takšnih asov, ki zmorejo zadostiti Beethownovemu konceptu glasbenikov kot porajevalcev božanskih otrok in glasnikom čistega navdiha. Kljub temu se ne splača odpisovati čisto vsega, kar ponujajo preproducirane garaže Slovenije ter Evrope, ne velja pa pozabiti tudi na drugo stran vsemirnega Atlantika. Tokrat bi ostal bližje našega podalpskega sveta in podal stavek ali dva sodbe o drugem ploščku ljubljanske zasedbe Co.Da, ki je po dveh letih truda povila svoj drugi EP Force That Threads The Water. Ali zmore ta dvigniti kvalitativni glasbeni nivo korak ali dva dlje od prvorojenega EP-ja Dawn Of The Black? Takojšnje sodbe ne bi podajal.
Slovenska kreativa je v zadnjih časim samoprodukcije ter samopromocije velikokrat izzvana s kvalitativnimi primerjavami, ki jih lahko vlečemo iz arsenala devetdesetih in preloma milenija. Prvi plošček sem primerjal z imeni, kot so SOAD, Alice In Chains ter še čim, v pričakovanju nadaljnjega stopnjevanja trdozvočne mrzlice pa sem z visokimi standardi dočakal tudi plošček, ki je oblikovno precej podoben darovom skupine Audioslave. Namesto ponovitve ritmov ter melodike plošče Revelations pa se tokrat odpira povsem drugačen spekter slušnega zasičenja. Co.Da so skupina kreativnih umov, ki eksperimentira z zvokom in ritmi že skoraj pol decenije, kljub vsemu pa po skupinah Sheeva, Highway, Tito In Ekšn in podobnimi trenutki komercialnega tipanja ostaja skupine Co.Da zaenkrat še precejšna neznanka na slovenskem glasbenem nebu. In tokrat je po surovem prvem štartu čas za filtriranje odvečnega ter podajanje novih glasbenih postulatov. Če ste se na prvem ploščku navadili bolj visokooktanskih kitar ter bolj surove dikciji, ki pa ni padla pregloboko v grleno metalsko rutino, bi znal biti drugi plošček lažji šok za organizem ter celo manjši hladni tuš, saj so Co.Da rekonceptualizirali svoj izraz. Plošča je bistveno bolj komercialno naravnana, bistveno mehkejša in bistveno manj progresivna, kot sem se nadejal.
Štiri skladbe v istem paketu se razprejo s precej obetavnim Preludom. Mehke kitarske konture in sanjavi fraktali odjeka organskega stika prstov s strunami razpirajo temne oblake mehko in nežno kot tipajoči žarki pomladnega sonca, po uverturi stopnjujoče čustvenosti pa bi sam pričakoval bolj eksplozivni spust po toboganu, Stone pa je namesto tega bolj osrednjetokovni niz verzov in refrenov, ki presežnega iztisa notranjega ognja žal ne ponudi. Damjanov vokal izpade precej mehkoben, kitare pa v svoji postavljenosti sicer dodelane, brušene in strateško postavljene. Prav prevelika premišljenost je faktor, ki talenta mlade peterke ne izžareva v polnosti. Po tem, ko so me prtresli zvoki ljubljanskega kolektiva Dirtswitch sem pričakoval nadgradnjo tudi v Co.Da vodah, ostal pa sem na obalah zvočne nepotešenosti. Stone se zaključi prezgodaj in brez pravega klimaksa, precej spevnejši These Cold Roses pa celoti ne doda potrebnega preboja v višjo prestavo. Pohvalil bi sicer pedantno metriko kitar, basa in malce manj avanturističnih bobnov (pri slednjih bi bilo lahko več žmohta ter mišičnega mesa), Himovsko sanjavi vokali pa ne premorejo dovolj substrata, da bi se sonični poplavi dobrih idej lahko popolnoma predal. Nekaj takega so mi zakrivili že The Tide … Po treh četrtinah pa je tu potrebna še pika na i. Na sklepni sili albuma, naslovnem adutu Force That Threads The Water, je čutiti malce več surovosti, a je produkcijski poseg skalpela, filtrov in selekcije oklestil s posnetega vso surovost, grdoto ter odvečno salo, zaradi katerih bi bil lahko izdelek še boljši.
Da ne bo pomote – Co.Da so dobri, zelo profilirani glasbeni talenti, ki premorejo znanje pisanja komadov, glasbeno znanje, a tokrat manjka gram poguma, zaradi katerega bi lahko sili, ki deli oceane, popolnoma verjel. Kitare so sicer najmočnejši del plošče, celoten ples pa je preveč obremenjen s formo in žal premalo pustolovski. Ni faktorja presenečenja, vse pa se razpleta po principu nekoliko prevelike predvidljivosti. Kljub uravnoteženosti in prekleto dobri artikulaciji ostane veliko neizpetega in vse preveč »ziheraškega«, drugi EP pa preveč medel in mlačen. Tolažim se s tem, da gre samo za trenutek slabosti in da za tem glasbenim zatišjem kmalu dobimo desetmetrski val zvoka in drznosti, ki bo pometel z vsemi predstavami ter bo ta sladki priokus konvencionalnega brutalno izbil iz ust. Co.Da to, glede na obsežen katalog že posnetega in slišanega, nedvomno zmorejo, tokrat pa je orkan čustev mojo slušno obalo žal obšel ter le nežno oplazil. Morje je ostalo le rahlo vzvaloveno, Mojzes pa gmote ni razklal na pol. Upam, da bo naslednjič odločnosti, nebrzdanosti ter pustolovstva več, namesto alkimističnega odmerjanja gramov prečiščenih distorzij pa bo na delu več brutalne magije, pa čeprav na rovaš tega, da se plošček ne bo vrtel po komercialnih radijskih postajah …
Zasedba
Aleš Hrastnik – bobni
Damjan Šaršanski – vokal
Edi Biscone – kitara
Matej Krč – kitara
Uroš Dobčnik – bas
Produkcija
Edi Biscone
Seznam skladb
- Prelude
- Stone
- These Cold Roses
- Force That Threads The Water
