Fotografije: Urban Bolta
Kraj: Ljubljana / Menza pri koritu / Slovenija
Datum koncerta: 14.11.2012
Število obiskovalcev: 120
Cena karte: 13 € v predprodaji, 16 € na dan dogodka
Entheogen, a.P.A.t.T. in Secret Chiefs 3. Kdorkoli pozna te bende, se sprašuje, kako za vraga so se lahko pojavili v istem stavku. Ampak dotična skupina sludge math metalcev, zajebantskih »zappastih« avantgardistov in nemogoče opredeljivih progresivnih psihedeličnih jazz surf metal avantgardnih svašta rockerjev se ni pojavila le v istem stavku, temveč šla še korak dlje in zašpilala na isti dan. Na isti lokaciji. Na istem koncertu. Menza pri koritu je gostila tako glasbeni spektakel, kakršnega si zasluži le Metelkova.
Slovenski Entheogen so sicer šele pred kratkim začeli na veliko koncertirati, ampak majhna kilometrina se jim ne pozna. Morda zato, ker tokrat niso potrebovali odrskih izkušenj za nastop – igrali so namreč kar na tleh Menze, pred odrom. Simplistični kvartet, ki prisega le na dvoje vrst kitarskih distorzij (kaj več od Orange ojačevalcev itak ne potrebuješ), besno bas linijo in arzenal bobnarskih pripomočkov in umetni elektronski vokal iz ozadja, je v kakšnih 45 minut prikazal določen unikat na slovenski sceni, ki je takšnega benda resnično prepotrebna. Počasni, zamazani, distorzirani, zlobno prepleteni riffi dveh kitar sta sicer manjši publiki dali ravno tisto, kar ponavadi hočemo, ko slišimo, da bo igral tovrsten bend. Dobro mero headbanganja, zven v ušesih in zapis v dnevnikih, da so Entheogen carski. Predvsem me je fasciniralo noro kombiniranje obeh kitaristov, torej Matije Bencika in Mateja Voglarja. Ni šlo za tehnično pretirano predrkavano igranje, je pa zato intrigantna in precizna kombinacija vsake posamezne note oz. riffa prikazala inteligentno glasbo in uigrano zasedbo, od katere zdaj seveda pričakujemo čimprej kak studijski posnetek, da jih bomo lahko poslušali še doma. Pri temačni glasbi so za vzdušje skrbele tudi vizualizacije, neke vrste trend tovrstne alternativne scene, s katerim nekako ne moreš zgrešiti, če se kolikor toliko drži abstraktne teme glasbe. Z Entheogen so razpoloženjska nihanja torej padla na tisto bolj depresivno in temačno stran in če si je kdo v tistem trenutku zaželel malček svetlejše vzdušje, se mu žal želja ni uresničila. Ker kar je dobil, je bil totalni kontrast. Črno je dobesedno zamenjala bela. Na oder so zakorakali a.P.A.t.T., množica res čudaških ljudi, popolnoma oblečenih v belo. Bele svečane obleke, bele kikle, bele puhovke.
In ameriški avantgardisti so začeli udrihati. Po treh klaviaturah, po bobnih, po violini, po kitarah, po basu. Vsi so delali vse. Vse so delali vsepovprek. Vsepovprek glasbenih žanrov. En trenutek smo poslušali tenkočutno a capello, v drugem besno metalsko norijo. Prijeten surf rock in bum! Počasna doom koračnica. Seveda ni šlo le za menjavanje žanrov, temveč tudi za popolno post-moderno interpretacijo avantgardne glasbe, z vsemi nelogičnimi ritmi, šumi, hrupi, inštrumenti, ki to niso in tako dalje. Zamorjene obraze so zamenjali nasmejani; nemogoče se jim je bilo ne nasmejati. Resnično smo bili priča ekstremnemu kontrastu med bendoma, tako v vzdušju, stilu, filozofiji, v tem, kako resno se dejansko jemljejo. Ta večer je imel dejansko v Ljubljani dvoje učencev Zappe – eni izmed njih so nastopali pred našimi očmi, drugi pa je bil Steve Vai v Cvetličarni (RockLine reportažo dogodka si lahko preberete TUKAJ). Po koncu nastopa so bili tako občutki mešani – pa ne glede kvalitete nastopa. Enostavno je šlo za zmedenost občutij zaradi tako različnih atmosfer obeh predskupin. Prav zato so Secret Chiefs 3 predstavljali nekakšen kompromis, pomiritev, »best of both worlds«.
Kako bi sicer lahko predstavil Secret Chiefs 3? Vsi poznamo ta genialni intrumentalni bend Treya Spruancea. Pred leti so se oglasili tudi v Kinu Šiška (reportažo si lahko preberete TUKAJ), kjer so seveda popolnoma navdušili. Edina sprememba od takrat je bila zasedba – ni bilo takratnega začasnega basista Tobyja Driverja (intervju z njim si lahko preberete TUKAJ), ki je sicer vodja bendov maudlin of the Well in Kayo Dot. Seveda je najlažje pisati takšne tehnikalije, kajti nenadkriljivost igrane glasbe je težko opisati. Morda lahko rečem le to, da je imel Steve Vai nesrečo, da je nastopal isti večer kot Trey Spruance, saj s tem ni bil najboljši kitarist, ki je ta večer stal na odru v Ljubljani. Predvsem je glasba Secret Chiefs 3, še posebej v živo, neverjetno eksplozivna, močna. Morda ne toliko čustvena kot enostavno burna, narejena iz takšnih delov, ki te znova in znova presenečajo in nikoli ne veš, kaj pričakovati – nekoliko k temu seveda pripomore tudi neprestana improvizacija, ki si jo takšne vrste glasbeniki brez problema dovolijo z vednostjo, da bo nastalo nekaj fantastičnega. Spoj žanrov, ki ga prakticirajo Secret Chiefs 3, deluje tako naravno, tako nežanrsko, da se ne elementov teh neštetih glasbenih zvrsti sploh ne zavedamo, ampak enostavno privzamemo glasbo kot enoto. Vse skupaj deluje tako organsko, tako neposiljeno, da je takoj jasno, da so kompozicije delane zaradi njih samih, ne zaradi »spravi-čimveč-žanrov-v-en-komad« vodila. Zaključim lahko samo s tem, da je šlo zagotovo za enega najboljših koncertov Menzine sezone.
Nenavadna kombinacija nastopajočih je tako zagotovila neverjetno izkušnjo, predvsem pa pustila naš čustven bioritem popolnoma uničen. Spreminjanje atmosfere je bilo težavno, ne pa tudi težaško in priča smo bili trem bendom, ki živijo vsak po popolnoma drugačni in svojevrstni filozofiji, kjer jim je v bistvu edina skupna točka (poleg tega, da gre za alternativo) visoka kvaliteta. V tej točki je minil tudi večer, ki je bil zagotovo zapomnljiv.
Fotografije: Secret Chiefs 3, dne 11.05.2010, v Ljubljani (CUK Kino Šiška), Slovenija (RockLine fotoarhiv 2006-2012, vse pravice pridržane)
Galerija slik
