Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Living Colour
Založba: MegaForce Records
Izid: year
Trajanje: 48:31
Ocena: 4.5/5
V svetu rock’n’rolla so Living Colour absolutni posebneži. Gre za skupino skvašeno s povsem eklektičnega testa. Njihova fuzija je sinonim artistično izrazne pronicljivosti, kjer od nekdaj sobivajo v perfektnem dialogu elementi bluesa, hip-hopa, metala, funka, punka, jazza, popa kot tudi svetovne glasbe, zato so Living Colour na nek način svojevrstni glasbeni fenomen. Albumi jim gredo v post milenijskem obdobju sicer počasi od rok in po »Collide-O-Scope« (2003) ter »The Chair in the Doorway« (2009), ki so ga jeseni istega leta predstavili tudi v Ljubljani (s čimer so Slovenijo, po letih 1994 in 2001, obiskali še tretjič), prihaja po osmih letih mrzličnega čakanja naposled na sceno »Shade«.
Že sama naslovnica deluje zelo domače in nekoč davno tega že videno. Da. Spominja na naslovnico prvenca. Dejansko je to že kar dobra iztočnica kam nas popelje novi huronski jam štiri glave glasbene pošasti, ki jo zastopa kvartet poln virtuozne briljance in izrazne pronicljivosti na relaciji Vernon Reid, Corey Glover, Doug Wimbish in William E. Calhoun. Uvodni del albuma še ne nakazuje, da so se Living Colour na nek način po dolgem času znova izdatneje spogledali s koreninami svojega izraznega prapočela, a kasneje s skladbami Come On, zlasti Program (s superiornim hip hop vložkom houstonske rap ikone Mr. Scarfacea) ter malo kasneje Pattern Time in Who’s That, kot da fante znova razganjajo prebitki testosterona, saj se izkaže album »Shade« za izrazito trdega, hrupnega in mestoma celo punkovskega (posebej skladba Glass Teeth – »afro metal punk«)! V oziru hrupne nasršenosti Living Colour tokrat v ničemer ne sklepajo kompromisov. Kitarske fraze so znova izrazito poudarjene, prevzemajo pozornost in komadi delujejo kompaktneje, kot je šlo pri znanem eksperimentalizmu skupine sprva pričakovati. V smislu ritmične kinetike, ki se veže na zmetaliziranost kitarskih fraz razkazujejo Living Colour znova svoje mišičevje, kot eni najbolj genialnih fuzijonistov metala in funka, kar jih je kdaj stopalo po tem planetu.
Za ta album so Living Colour vpoklicali na pomoč pri oblikovanju zvoka Andre Bettsa. Poznavalci skupine bodo to ime hipoma povezali s tretjim studijskim albumom skupine »Stain« (1993). Dejansko se Living Colour na nek način z novim albumom vračajo v svoje čase največjega divjaštva, zato je bila izbira Bettsa, dokaj logična poteza. Da bo album posebno trd napove že uvodna Freedom of Expression (F.O.X.). To je skladba, ki dejansko okarakterizira poanto metal funk kolizije. Vernonov riff je privekal iz mračnih globeli bluesa, o tem ni nobenega dvoma, njegovo razkačenost pa poudarja z vokalno ekspresijo neverjetno prodorni Corey Glover, ki na trenutke vpije, kot da bi želel, da vsi okrog njega oglušijo. Corey je preko albuma vseskozi vokalno izredno nabrušen ter razpenjen. Sledeča Preachin’ Blues je pravi heavy metal blues. Torej izvirnik Roberta Johnsona v metalski preobleki. Briljantna kombinacija. Vsevprek črna skladba, gotovo ena najbolj mračnih skladb aluma. Silno posrečeno je tudi posvetilo preminulemu kralju hip hop Notorius B.I.G.-u, ko se lotijo Living Colour izvirnika njegove Who Shot Ya? In ga spreobrnejo v na moč posrečeno lucidno točko, ki seveda zveni, kot še en standarden avtorski komad zasedbe Living Colour, s čimer izraža skupina posredno tudi večno naklonjenost integraciji hip hop vložkov. Always Wrong, izvrstna skladba, ki po muzikalični privlačnosti sodi v programsko opremo radijskih frekvenc, je trenutek albuma, ki razbremeni silno bolečino, napetost, agresijo, jezo, vsa ta čustva gneva, kot jih poudarja novi Living Colour album. Vendar ohranjajo ob vsem tem Living Colour nenehno izjemno mero sarkazma in neverjetno pronicljivega smisla za humor s katerim brijejo norca tako iz sebe, kot iz stvarnosti, ki jih obdaja. Dejansko po plati strasti, emocijah in energiji, deluje novi album kot odstrel na prve tri albume Living Colour kariere.
Celoten album je od glave do pete oblečen v kup briljantnih fines v smislu plasmaja okrasnih ornamentov, ki jih plasirajo glasbeniki znotraj kompozicij. Vsi ti (navidezno mali) triki velike in sočne zabele, jemljejo znova sapo. Ob vsem jazzovskem šopirjenju za katerega je odgovorren zlasti Vernon v svojih znamenitih solostičnih točkah. V pronicljivosti, šokantni nevsakdanjosti ter izrazni samoniklosti ostajajo Living Colour tudi s »Shade«, edinstveni mojstri svojega posla, ki jim ni para.
Album je nastajal izredno dolgo, njegov izid je bil večkrat preložen, fantje nikakor niso bili zadovoljni z zvokom, komadi pa so se obenem skozi ves ta dolgotrajni proces, izdatno izpilili in so po tej plati silno dovršeni. Posledično Living Colour takšne kompaktnosti v skladbah niso dosegali ne na »Collide-O-Scope« (2003), ne na »The Chair in the Doorway« (2009).
Living Colour – Program (uradni zvočni zapis):
https://www.youtube.com/watch?v=88uc5fzh__0
Zasedba
Corey Glover – vokal
Vernon Reid – kitara
Doug Wimbish – bas kitara
Will Calhoun – bobni, tolkala
Produkcija
Andre Betts
Seznam skladb
1. Freedom of Expression (F.O.X.) (2:54)
2. Preachin’ Blues (4:20)
3. Come On (3:22)
4. Program (4:43)
5. Who Shot Ya? (3:38)
6. Always Wrong (4:04)
7. Blak Out (2:29)(
8. Pattern in Time (2:56)
9. Who’s That (4:10)
10. Glass Teeth (2:59)
11. Invisible (3:45)
12. Inner City Blues (4:00)
13. Two Sides (5:12)
