Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gong
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 40:01
Ocena: 5/5
“Shamal” je prelomni album v povesti legendarne mednarodne progresivno rockovske skupine Gong, saj je z njegovim izidom napočil konec njihove psihadelično-space rockovske ere pod vodstvom ekscentričnega avstralskega kitarista in pevca Daevida Allena, katera je svoj vrh dosegla z monumentalno trilogijo albumov pod skupnim naslovom “Radio Gnome Trilogy”. Razpad klasične Gong zasedbe se je zgodil leta 1975 pred koncertnim nastopom v angleškem mestu Cheltenham, ko je Allen z besedami, da mu “nevidni zid med njim in publiko onemogoča stopiti na oder” zavrnil nastop in se odločil za nekaj časa podati na pot samostojnega izvajalca. Njegovemu zgledu sta sledila Allenova “prikupna” žena Gilly Smith, katera se je odločila posvetiti materinski vlogi ter klaviaturski čarodej Tim Blake.
Vajeti skupine je v času snemanja “Shamal” prevzel briljantni kitarski posebnež Steve Hillage, kateri je ostal dovolj dolgo, da je na albumu zapustil svoj prepoznavni inštrumentalni pečat, saj se je skupaj z družico, klaviaturistko Miquette Giraudy, odločil posloviti že pred njegovim izidom. Štafetno palico poveljnika skupine je na pobudo založbe Virgin Records kmalu zatem prevzel bobnar Pierre Moerlen, kateri je skupaj z edinim preostalim ustanovnim članom, saksofonistom Didierom Malherbejem, uspel zagotoviti kontinuiteto legendarnega imena, čeprav se je že s “Shamal” rodila neka popolnoma nova skupina s povsem drugačnim pristopom od Allenovih psihadelično zatripanih, kvazi-mitoloških vizij.
“Shamal” je v marsičem tranzicijski album na katerem je ponekod še mogoče zaznati posamezne psihadelične motive, značilne za pretekle podvige, medtem ko sta se Moerlen in Malherbe odločila njihov zvok prevetriti z mnogo bolj prefinjenimi jazz rock fusionističnimi prijemi, občasno pa sta dala prosto pot tudi slikovitim etno vložkom. Dolgometražnih vesoljskih poletov je bilo s “Shamal” konec in pred formacijo, ki je v tem času nosila pravico do imena Gong, so se nenadoma odprla nekatera popolnoma nova zvočna obzorja.
Album se ponaša z visoko stopnjo slogovne pestrosti in poudarjeno produkcijsko prefinjenostjo v režiji Pink Floyd bobnarja Nicka Masona. Tu in tam se sicer še vedno najdejo nekateri simpatični vložki tiste burkaške ekscentričnosti, ki je bila značilna za Allenovo obdobje, čeprav v njih ni več prostora za njegova astralna mantranja. Zlahka se lahko reče, da so se Gong na tem albumu “zresnili” v vlogi komponistov ter pri tem zadržali visoko stopnjo pustolovskega žara. “Shamal” ponuja veliko več slogovne prožnosti in zvočne prefinjenosti na račun odsotnosti avantgardnih odklopov in obskurnih improvizacij, kar je bilo tako značilno za njihove pretekle izdelke. Vsi tisti glasbeni gurmani, ki nikoli niso imeli preveč posluha za Allenove hipijevsko-ekscentrične egotripe, so s “Shamal” dobili novo priložnost, da Gong vzljubijo kot vrhunski jazz fusion band.
Album se od začetka do konca ponaša z visoko dozo ritmične razgibanosti in prepričljivo fuzijo pisane palete različnih glasbenih slogov s poudarkom na jazzu in svetovni glasbi. Od vseh del na albumu je uvodna fusionistična zakuska “Wingful of Eyes” še najbližje njihovemu dotedanjemu space rockovskemu stilu za kar je odgovorno zasanjano petje. Ta odlična kompozicija izvrstno plove med jazz fusionističnimi odklopi na pihalih, psihadeliko, vplivi etno glasbe prek uporabe ksilofona, medtem ko Hillageove solaže vnašajo rockersko energijo. Petja je na albumu zgolj za vzorec. V kasnejših letih bo odstopilo prostor popolnoma inštrumentalni usmeritvi.
“Chandra” je visoko kompleksna jazz rock fusionistična poslastica, katero kar razganja od duhovitih improvizacij in temperamentnih ritmičnih meandrov. Poraba posameznih inštrumentov je naravnost osupljiva in končen rezultat je izjemno bogat zvok z izobiljem nepredvidljivih preobratov. Vsi zaljubljenci v svetovno glasbo bodo prišli na svoj račun na “Bombooji”, kjer so se odlično poigrali z nekaterimi elementi etna. Osrednja melodija na bambusovi flavti izvira iz daljnega vzhoda in obudi asociacijo na kakšno japonsko ali kitajsko pokrajino, nakar nepredvidljiva transakcija aranžmajev kompozicijo v njenem zaključku približa tradicionalni glasbi andskih pastirjev. “Cat in Clark’s Shoes” je nadvse duhoviti jazz rock fusionistični jam z ekscentričnim besedilom in burkaško folk-blues rockersko sekcijo v zaključku. Tudi tu ne manjka norih improvizacijskih odklopov na pihalih in violini, medtem ko je ritmična razgibanost na čelu z vibrafonom tako bogata kot, da bi Gong od nekdaj igrali fusion. Zaključno spakovanje z latino aranžmaji na violini in govorjenim španskim vokalom jemljem kot dobro parodijo na mehiške TV limonade.
Z “Mandrake”, romantično fuzijo ambientale, svetovne glasbe in jazza, se na izjemno prepričljiv način podajo v meditativne vode. Seveda sanjarjenje ne traja večno, temveč se že čez nekaj časa prek odločnega kitarskega rifa preusmerijo v temperamentno jazz rockersko sekcijo z gurmanskimi pasažami na kitari in saksofonu. Na albumu nobena izmed kompozicij posebej ne izstopa, saj se prav vse ponašajo z visoko stopnjo odličnosti, a če bi že moral izbrati osebnega favorita, bi se verjetno odločil za naslovno stvaritev, katera je popolna jazz fusionistična pravljica in v marsičem odraža njihovo nadaljnjo usmeritev. Večina ostalih kompozicij na albumu je po zaslugi Hillageove kitare še vedno bližje progresivnemu rocku kot klasičnemu jazz fusionu, na tem mestu pa so jazzovski komponenti dali popolnoma prosto pot, če odštejem nekaj avantgardnih vložkov z vokalnimi harmonijami. Tudi tokrat je sila težko izpostaviti odlične solistične predstave posameznih inštrumentalistov, saj Pinchevskyeva solaža na violini uspešno “trga spodnjice” vsaj toliko kot Malherbejeve čarovnije na saksofonu, medtem ko ne gre prezreti tudi Howlettovega prefinjenega polaganja bas delnic. Čista perfekcija!
“Shamal” je bil veličasten uvod v serijo bolj ali manj imenitnih jazz rock fusion albumov, ki so jih Gong pod nadebudnim vodstvom njegove bobnarske eminence, Pierrea Moerlena, ustvarjali skorajda kot po tekočem traku. Ponavadi se redko kateri tranzicijski album uspe izkazati do te mere, da se ga lahko razglasi za mojstrovino. “Shamal” vsekakor spada v to kategorijo, saj predstavlja enega izmed najbolj prepričljivih mostov med progresivnim rockom in jazz fusionom v povesti eksperimentalne glasbe. Jazz fusionistični verziji Gong, katero je nemogoče primerjati z Allenovimi inkarnacijami skupine, pa ni bilo usojeno lastništvo nad legendarnim imenom, saj se je legendarni hipijevski očak kasneje odločil vrniti s projektom Planet Gong ter prevzeti primat. Po Malherbejevem odhodu so se preimenovali v Pierre Moerlen’s Gong ter se izoblikovali v popolnoma svojstveno frakcijo obsežne Gong družine.
Zasedba
Pierre Moerlen – bobni, vibrafon, cevasti zvonci
Jorge Pinchevsky – violina
Mireille Bauer – tolkala, ksilofon, glokenšpiel, gong, marimba
Sandy Colley – vokal
Didier Malherbe -flavta, bansuri, gong, soprano saksofon, tenor saksofon
Miquette Giraudy – klaviature, vokal
Mike Howlett – bas kitara, vokal
Patrice Lemoine – klaviature
Steve Hillage – električna in akustična kitara
Produkcija
Nick Mason
Seznam skladb
1. Wingful Of Eyes
2. Chandra
3. Bombooji
4. Cat In Clark’s Shoes
5. Mandrake
6. Shamal
