Simon Phillips in Protocol II v Cvetličarni osrečili vse jazz fusionistične gurmane (2013)

Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Ljubljana / Cvetličarna / Slovenija
Datum koncerta: 01.11.2013
Število obiskovalcev: 350
Cena karte: 25.00€ (v predprodaji) / 30,00€ (na dan koncerta)

Simon Phillips je tisti legendarni, vsestranski bobnarski mojster, inovator ter posebnež na svojem instrumentalnem revirju, kateri je v svoji dolgi in pestri karieri sodeloval s skoraj vsemi glasbenimi izvajalci, ki ‘nekaj veljajo’ na svojem področju, pa naj gre za svet rocka, jazza, popa, funka itd. Gospod Phillips, ki se je v zadnjih dvajsetih letih ustalil tudi kot redni bobnar kultne ameriške skupine Toto, namreč s svojo bobnarsko tehniko z lahkoto preskakuje žanrske prepreke, zato ne preseneča, da je v preteklosti sodeloval s tako različnimi izvajalci kot so Mike Oldfield, Judas Priest, Jeff Beck, The Who, Jon Anderson, Russ Ballard, Phil Manzanera, Mike Rutherford, Tears for Fears in Michael Schenker Group, če se našteje le nekatere izmed njih.

V zadnjem času se je Simon odločil posvetiti tudi samostojni karieri, saj je minilo že 14 let odkar je nazadnje izdal samostojni projekt z naslovom »Vantage Point«, vendar je, potem ko se je v studiu znašel sam, hitro ugotovil, da se precej bolj udobno počuti v družbi s spremljevalnim bandom v katerem vsakdo igra enakovredno instrumentalno vlogo. Zato je k sodelovanju povabil visoko čislanega kitarskega virtuoza ter dolgoletnega sodelavca Andya Timmonsa (Danger Danger), bas kitarskega čudodelnika Ernesta Tibbsa in pretresljivo talentiranega klaviaturista Stevea Weingarta. Končni rezultat tega sodelovanja teh velemojstrov svojih inštrumentov je bil nov Phillipsov album z naslovom »Protocol II« (2013), kar je hkrati tudi naslov Simonovega spremljevalnega banda. Hkrati pa gre slogovnega in duhovnega naslednika njegovega prvega solo dosežka »Protocol« iz leta 1988. Simon si je zaželel, da bi »Protocol II« zvenel čimbolj ‘živo’ in organsko in to se mu je ob pomoči treh prej omenjenih imenitnežev odlično posrečilo, saj je ustvaril moderen jazz fusion album, ki kar kipi od improvizacijske raznovrstnosti in norih solističnih ‘odklopov’, hkrati pa ves čas lepo ohranja fluidnost in melodično komponento.

Natanko v takšni podobi se je Simon v družbi Timmonsa, Weingarta in Tibbsa predstavil v ljubljanski Cvetličarni, ki je bila za to priložnost prav posebno pripravljena, saj se je organizator koncerta tokrat zares izkazal, tako da se je band odlično počutil tudi po koncu njihovega nastopa, ko je imel čas tudi za druženje in slikanje s privrženci. Koncertno prizorišče je bilo tokrat posejano s sedeži, kar je sicer pogost pojav na jazz fusionističnih ‘seansah’ in pogled na zbrane osebe je v hipu razodel, da je bilo v tem večeru v dvorani prisotnih kar nekaj ‘glasbenih doktorjev’, kar res ni bilo nobeno presenečenje. Kvartet inštrumentalnih šampionov je svoj nastop odprl s tremi starejšimi stvaritvami med katerimi sta najbolj navdušila »Protocol« s Phillipsovega prvega, istoimenskega solo albuma ter duhoviti »Stern Crazy«, kateri je bil posvečen legendarnemu jazzovskemu kitaristu Mikeu Sternu.

Temu začetnemu ogrevanju sredi katerega smo uživali predvsem v izjemni improvizacijski pestrosti, ritmični fluidnosti in duhovitih časovnih preskokih, kjer so se znotraj jazz fusiona znašli tudi številni vplivi funka pa tudi drugih zvrsti, je sledila koncertna izvedba celotnega albuma »Protocol II«. Pri tem je najbolj zanimivo to, kako se vsi štirje glasbeniki s precej različnimi stili in vplivi med seboj izvrstno dopolnjujejo pri kreiranju jazz-funkovske fusionistične magije. Tibbsove subtilne bas linije so ves čas izvrstno dopolnjevale Timmonsovo izrazito energično kitarsko frazeologijo, medtem ko je Weingart navduševal predvsem s svojo izjemno raznovrstnostjo in sposobnostjo za ustvarjanje nalezljivih ambientalnih zaves.

Nad vsemi tremi velemojstri pa je bdela, vendar ne dominirala, kar je bilo vsekakor pozitivno, prisotnost univerzalnega Phillipsa, ki je na svoji bobnarski postavitvi uprizoril nekaj dih jemajočih lekcij iz ritmične gimnastike, pri čemer so se ves čas čutili njegovi raznovrstni glasbeni vplivi. Phillips je v raznih intervjujih večkrat omenil, da se pri poslušanju glasbe nikoli ne omejuje na žanrske ločnice, temveč preprosto med seboj loči zanj dobro, zanimivo in zanj slabo, nezanimivo glasbo. Simonova druščina nas je že z »Wildfire«, uvodno skladbo z novega albuma, prepričala, zakaj je bila odločitev, da album izvedejo v njegovi celoti nadvse posrečena.

Kljub precejšnji kompleksnosti posameznih kompozicij, pa Simonova druščina, predvsem na račun številnih melodičnih aranžmajev in subtilnih ritmičnih nians, ni prevelik zalogaj za vse tiste, ki sicer niso tradicionalni privrženci jazz fusiona, saj se je pod odrom znašlo tudi nekaj oseb, ki sicer po navadi ne hodijo na podobne koncerte, vendar so bili na koncu vsi po vrsti navdušeni. Simon je med nastopi večkrat nagovarjal občinstvo in razlagal kako je potekal ustvarjalni proces pri posameznih stvaritvah z novega albuma, vse skupaj pa je popestril tudi z nekaj klasičnega angleškega humorja. Posebno zanimivo pri Simonovem ustvarjalnem procesu v studiu je to, da vse nove skladateljske ideje najprej odigra na klaviaturah in šele nato na bobnih, čeprav je vselej precej skromen do samega sebe, kar se tiče klaviaturskih veščin.

Gospod Phillips je prav tako omenil, da, kar se njega tiče, ni bil nikoli kdove kakšen ljubitelj koncertnih solo nastopov, zato tudi njegova solo točka v tem večeru pravzaprav ni bil tisti klasični bobnarski solo nastop, tako kot je večina pričakovala, temveč si je divji improvizacijski vrtiljak delil v navezi z Weingartom, ki se je skupaj s Timmonsom nekajkrat tudi sam znašel pred mikrofonom in razodel svoj pristop in vizije pri snovanju novega materiala. Izvedbe izjemno raznovrstnih in kompleksnih skladb kot je bila denimo »Gemini« sredi katere je bilo moč slišati toliko različnih improvizacijskih odklopov, ki so bili morda še najbližji temu kar so nekoč počeli legendarni britanski fusionisti na čelu s Colosseum II, kjer je električna kitara vedno igrala sila pomembno vlogo in niti ne toliko ameriški jazz fusion sceni, čeprav se je lahko slišalo, da je Weingart v preteklosti veliko poslušal Herbieja Hancocka. Tik pred zaključkom nastopa si je Simon vzel tudi nekaj časa za razna vprašanja s strani publike, tako da je nadvse dobrodošlo in na večini dandanašnjih koncertov redko doživeto vzdušje domačnosti ostalo vseskozi prisotno.

Legendarni angleški bobnar in njegovi trije ameriški pajdaši zavidljivih virtuoznih manir so nas v prvi vrsti navdušili z neverjetno energijo, osupljivo eklektičnostjo, medsebojno odrsko kemijo, predvsem pa z izjemno srčnostjo, kakršno se danes žal vse prevečkrat pogreša pri mlajših tehničnih vseznalcih. Večina obiskovalcev je na ta koncert prišla v prvi vrsti občudovat Simonovo bobnarske umetnine, pri tem pa skorajda povsem pozabila s kakšnimi tremi glasbenimi mojstri si bo delil oder, a ko so si vsi trije člani Phillipsovega spremljevalnega banda ob zaključku nastopa prislužili enakovredne ovacije kot bobnarski velemojster, je bilo vsakomur dokončno jasno, da bi bilo sila krivično nekoga posebej izpostavljati, saj je celoten band v tem večeru poskrbel za resnično nepozabno magijo sredi izjemno pozitivistične atmosfere, ki je po njihovem slovesu z odra žal minila veliko prehitro, kot bi si večina želela.

Setlista

1. Protocol
2. Stern Crazy
3. Out Of The Blue
4. Wildfire
5. Soothsayer
6. Gemini
7. Moments Of Fortune
8. Upside In Downside Up
9. First Orbit
10. Octopia
11. Enigma
—dodatek—
12. Kumi Na Moja
13. Midair Decision
14. Indian Summer

Galerija slik