Simple Minds in vrtiljak največjih hitov v Zagrebu (2014)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2014
0 9

Prizorišče: Zagreb / Mala dvorana Doma sportova / Hrvaška
Datum: 4. 3. 2014

Simple Minds, staroste new wave zvoka osemdesetih na novi evropski turneji, z »Greatest hits + 2014« repertoarjem, ki je smiseln »podaljšek« praznovanja (prvih) 35. let, odkar je izšel prvenec skupine »Life In A Day« (1979). Pred dvema letoma je zasedba zavojevala evropske odre z repertoarjem sestavljenim po principu »5×5«! Torej je od vsakega izmed prvih petih albumov izbrala pet skladb in tako sestavila repertoar 25. obveznih točk na koncertni večer. To je bila edinstvena, nora in nepozabna avantura. To sploh ne čudi več, saj so so Simple Minds pač v vseh ozirih posebna skupina.

Skupina uživa še vedno izjemen sloves in malo je junakov planeta, ki ne bi nosili nekje globoko v sebi pod kožo usidrane spomine na ultimativne zimzelene skupine, kar ohranja skupini na zrela leta hkrati tudi neminljivo aktualnost in koncertno zaželenost. Turneja »Greatest Hits plus 2014« je bila kar nekako potihoma pričakovana poteza skupine. Skupine, ki že dobra tri leta obljublja izdajo novega studijskega albuma – zadnji »Graffiti Soul« je izšel namreč leta 2009, a se ji očitno z novim studijskim izdelkom nikamor ne mudi, je v sklopu terminov nove evropske turneje pritaknila poleg tudi nastop v hrvaški prestolnici Zagrebu, kar je seveda spravilo v kinetiko proti jugu tudi mnoge slovenske ljubitelje glasbe, ki so skupaj s prišleki s Hrvaške, pa tudi Madžarske, do poslednjega kotička okupirali povsem razprodano Malo dvorano Doma Sportova!

V ozračju je vladala tista energija nabita s prasketanjem isker, ki se ne zgodi vsak dan, ko odideš na koncert. Simple Minds je prišla pozdravit publika, ki je odraščala svoja teenagerska leta skozi osemdeseta in se je s skupino postarala, vendar ni pozabila nanjo. Tako je prišla ta svoja leta velikih upov in brezbrižne nedolžnosti še enkrat znova podoživeti v Zagreb. Nemara še mnogo bolj čvrsto odločena, kot bi to storile pred recimo 25. leti.

Simple Minds so večer razdelili v dva dela z vmesno 15 minutno pavzo. Postava v zasedbi Jim Kerr (vokal), Charlie Burchill (kitara), Mel Gaynor (bobni), Andy Gillespie (klaviature) Ged Grimes (bas kitara) ob družbi mične temnopolte gazele in spremljevalne vokalistke Sarah Brown, ki je Simple Minds pomagala že v sklopu nastopov turneje posvečene promociji albuma »Graffiti Soul« (2009), je stopila na oder malo preko devete zvečer. Ni treba ugibati da je dvorana eksplodirala. Dobrim tri tisoč glavam se je mešalo. Pogled na prizorišče je bil enkraten. Nabit parter in nabite tribune v polkrožni razporeditvi, levo in desno nad odrom. Do kamor seže oko. Vsi v zraku! Vsi prepevajo. Jim Kerr, ki je prispel na oder znova s pomočjo injekcij in so ga znova srečno skrpali skupaj tudi za ta nastop, je seveda prevzel hipoma vso pozornost in publika mu je jedla iz roke. V transu. Vsak gib, vsaka gesta, vse. Tipična in izklesana odrska igra, ki jo narekujeta stas in glas tega izjemnega pevca, sta seveda osnovno jedro glasbenega karakterja skupine Simple Minds in tega ji ne zmore odvzeti nihče.  Res da so leta zapustila na obrazu Kerra prenekatero sled, da trenutno ni v najboljši zdravstveni formi, pa ostaja njegova predstava brezhibna eksekucija najznamenitejših točk Simple Minds »proze«. Vsekakor je to pot Kerru še kako prav prišla pomoč publike, ki je fanatično obvladovala verze in držala pevca pokonci. Mož se je sicer nekajkrat teatralno naslonil na stebra nosilne konstrukcije odra na levi in desni, kar je nakazovalo da varčuje z močmi, vsekakor pa se je Kerr dodatno kuhal in to predvsem po lastni krivdi, saj  je lep del koncerta preživel v plašču in šalu.

Skupina je tako preklemano izkušena in tako »nadrilana« da zlepa ne stori napake. Vse je tako, kot mora biti. Vsi v pravih trenutkih na pravih mestih. Vsi pravočasno vlečejo poteze v edinstveno glasbeno zgibanko glasbene kulture Simple Minds. Charlie Burchill ostaja pretanjen velemojster  polaganja svojih znamenitih hipnotičnih kitarskih linij, podprtih z izrednim sustain efektom. Raba tremelo ročice, filigransko sukanje kitarskih potenciometrov ter stopicanje po orjaškem »pedal boardu«, delujejo popolno. V tem ostaja Burchill edinstven kitarist in ob Kerrovem vokalnem unikatu drugi pomembni steber, ki vdihuje Simple Minds temeljno substanco velikih glasbenih posebnosti.

Ritem sekcija pa seveda tvori tisto ogrodje, ki sploh daje možnosti Kerru in Burchllu da odživita svoje glasbene sanje, kot umetnika in interpreta. Ged Grimes je razvil izjemno bas linijo, ki je rožljavo trgala in parala ozračje in soustvarjal z Gaynorjevimi znamenitimi topovskimi zamahi znameniti kontrast, ki ga nosijo aranžmaji Sinmple Minds glasbe in je eden temeljev, ki kontrastirajo glasbo skupine na moč dramatično. Do mere, da le ta v živo, se pravi na koncertnih odrih, vseskozi povzroča hudo naježenost dlak in kurjo polt! Magija na odrih Zagreba! Ko se zasedba na tak način loti skladbe, kot je denimo izjemna Hypnotised, veš, da si na skupni koncertni večerji z največjimi mojstri svojega posla.

Zasedba pripravi  pravzaprav za vsak koncertni večer male »korekture« v set listah. No Zagreb je bil še posebej deležen lepega dejstva, da je zasedba za podaljšek te turneje znova vrnila v set listo prav na zagrebški koncert skladbo Mandela Day, ki je na preteklih koncertih v sklopu taiste turneje ni izvajala. Drugo prijetno popestritev set liste pa je predstavljala prva skladba v obveznem dodatku,  umirjena Let It All Come Down. Po  priredbi skupine The Call, seveda urezane po znameniti Simple Minds recepturi, imenovani Let The Day Begin, je sledila 15. minutna pavza, zasedba pa se je vrnila na oder z za plesni korak prirejeno, Speed Your Love To me, ki jo je na vodilnem vokalu izvedla kar Sarah Brown. To je dvignilo na noge zlasti moški del občinstva v zaključku, ko je Sarah teatralno snela s svojih stopalc visoke petke in s tem dejanjem pravzaprav napovedala nadaljevanje koncerta. Kerrov odmor se je tako podaljšal za pet minut. Mož se vrne v nadaljevanju na vokal za ozelenelo Patti Smith priredbo Dancing Barefoot. Publiko pričnejo SImple Minds dvigati proti koncertnem vrhuncu v nadaljevanju skozi She’s A River, Somewhere, Someone in Summertime, The American, Love Song in seveda tisto skladbo, na katero je velika večina najbolj poželjivo čakala! Don’t You (Forget About Me)! Z izvedbo te skladbe je skupina ponesla koncertni večer do vrhunca in sklenila njegov regularni del. V obveznem dodatku so si Simple Minds vzeli še skoraj cele pol ure ter dodali novi izjemni koncertni predstavi »piko na i« s pogrešanimi zimzeleni Sanctify Yourself, Alive And Kicking in že kar pričakovanim zaključnim venčkom Ghost Dancing, ki se je prelil v irsko narodno buditeljsko Gloria. Hipnoza!  Od prvega trenutka, ko so večer odprli z odlično Broken Glass Park, ki je hipoma okarakterizirala znamenito izrazno izpovedno moč skupine, do zaključnega »rodea« v izhodnem delu. Osemdeseta so se orisala znova! Za dve uri in pol. In SImple Minds? Kot vino. Bolj so zreli, bolj so dobri. Igrajo fantastično. Koncertni večer velikih presežkov in superlativov. Nič manj, nič več!  

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki