Triumf progresivnorockovskih epov v družbi Transatlantic (2014)

ROINE STOLT (TRANSATLANTIC, 2014) - foto: ALEŠ PODBREŽNIK
0 25

Lokacija: München / Muffathalle / Nemčija
Datum: petek, 07.03.2014


Dvorana Muffathalle, ki se nahaja tako rekoč v srcu Münchna, je tokrat gostila mednarodno superskupino Transatlantic, katero ljubiteljem progresivnega rocka res ni treba podrobno predstavljati, saj jo sestavljajo aktivni ali bivši člani samih priznanih bandov in stranskih projektov. Ustanovna Transatlantic člana, pevec/multi-inštrumentalist Neal Morse, kateri je bil svoje čase član ameriških prog rock revitalistov Spock’s Beard in zdaj že nekdanji Dream Theater bobnar Mike Portnoy, sta se leta 2009 odločila, da je, po daljši odsotnosti, napočil čas za ‘streznitev’ ter vrnitev superskupine na glasbeno sceno.

Hitro sta kontaktirala svoja evropska pajdaša, švedskega kitarista/pevca Roineja Stolta (The Flower Kings, ex-Kaipa) in basista Petea Trewavasa (Marillion). Končni rezultat na novo rojenih Transatlantic je bil njihov tretji album »The Whirlwind« (2009) ter obsežna turneja, ki je sledila njegovemu izidu. Tudi v naslednjih letih četverica glasbenih velemojstrov in vrhunskih skladateljev ni mirovala, zato je ustvarila četrti Transatlantic album z naslovom »Kaleidoscope« (2014), katerega se lahko razglasi celo za njihov do zdaj najboljši dosežek. Polni svežine in elana, na kar je gotovo vplivala tudi visoka uvrstitev novega albuma na nemških in nizozemskih lestvicah, so se odpravili na evropski del »Kaleidoscope« turneje ter med prvimi datumi izbrali München.

Na naše olajšanje tokrat ni bilo nobene predskupine, ki bi nam pred glavno atrakcijo večera slučajno kodrala živce ali srkala pozitivno energijo, kakor se je to še preveč pogosto rado dogajalo v preteklosti, vendar so za nekaj nepotrebne slabe volje poskrbele glavobolne cene različnih Transatlantic ‘spominkov’, medtem ko je Portnoyev apatičen odnos do ljubiteljev njegove glasbe, mimo katerih se je pred koncertom sprehodil, kot da ti ne bi niti obstajali, prav posebno poglavje zase. Dejstvo, da so Transatlantic pred prihodom na oder vrteli lastne priredbe progrockovskih klasik, katere so uvrstili na bonus disk posebne izdaje aktualnega albuma, je prav tako za nekatere delovalo nekoliko odbijajoče in samopašno, kot da člani skupine ne bi marali glasbe drugih izvajalcev in obenem negovali nekakšen kompleks večvrednosti. Seveda pa vse to ni imelo nobenega vpliva na sam koncertni nastop superskupine, ki je izpolnil in potešil vsa naša velika pričakovanja in to je bilo tisto kar je bilo najbolj pomembno.

Transatlantic so svoj nastop, po krajšem orkestralnem uvodu, odprli z »Into the Blue«, otvoritveno suito novega albuma in tako napovedali večer v katerem so prevladovali večinoma več kot 20 minut ali celo več kot 30 minut dolgi progresivnorockovski superepi oziroma večdelne suite. Neal Morse, ki je odigral večino klaviatur ter odpel glavnino vokalov, je daleč najbolj karizmatična odrska pojava izmed štirih glasbenih mojstrov o čemer smo se lahko dodobra prepričali pri sleherni izvedbi Transatlantic standardov v tem večeru. Neal je rojen igralec, poseduje izjemno odrsko mimiko in pevsko prezenco, zato ni čudno, da so ga nekateri glasbeniki kritiki označili kar za ‘ameriškega Petra Gabriela’, kar gotovo zveni kot nekoliko pretirana primerjava, vendar ni nobenega dvoma o tem kdo je njegov glavni odrski vzornik. Že Nealov videz, ki je kombinacija ‘izgubljenega sorodnika’ Quentina Tarantina in mladega Jacka Lemmona, mu omogoča, da do maksimuma izkoristi svojo veliko karizmo, medtem ko so njegove pevske sposobnosti z leti samo še ‘požlahtnele’.

Morseovo igranje akustične kitare je vsaj tako kvalitetno kot igranje klaviatur o čemer smo se lahko prepričali med krajšo skupno solo točko s Stoltom, sicer pa zna dobro igrati tudi nekatere druge inštrumente, tudi bobne in bas kitaro. Res škoda, da Neal, po usodnem ‘videnju’ leta 2002, ko mu je ‘Bog naročil naj zapusti Spock’s Beard,’ polovico svoje ustvarjalne energije in čase nameni za versko pridiganje in nabožne nastope po cerkvah, kar se pozna tudi pri večini njegovih solo pa tudi Transatlantic besedil, če ne bi si do danes že veliko prej priboril legendarni status, kar si sicer zasluži samo peščica progrockovskih glasbenikov (največ trije ali morda štirje) izmed tistih, ki so aktivni od devetdesetih let dalje.

Mike Portnoy ni karizmatičen, še manj pozitiven lik, česar se dolgoletni Dream Theater ljubitelji že dolgo dobro zavedajo (in ne šele po njegovem odhodu), vendar mu izredno dobro ustreza vloga gobezdavega, a hkrati zabavnega godrnjača z modro brado, ki vsake toliko časa podžiga publiko tudi s kakšnimi duhovitimi nagovori, kakršen je bil recimo tisti, ko se je že na začetku Transatlantic nastopa pozabaval na račun plakata, katerega je visoko v rokah držal nekdo v prednjih vrstah. Na njem je namreč pisalo ‘Portnoy is the shit’, kar mu je bilo všeč. Gotovo pa bi reagiral precej drugače, če bi na njem namesto tega pisalo ‘Portnoy is shit’, kar je namignil tudi sam. Mike je seveda še vedno bobnarska ‘žival’, kakršnih v bobnarskem svetu ni veliko, tako da je ogled njegovega nastopa vselej obvezna ekskurzija za vse mlade in vedoželjne bobnarje, ki bi radi znali igrati v sklopu vseh možnih glasbenih žanrov. Njegove pevske sposobnosti so bile v preteklosti, še ko je bil član Dream Theater, večkrat kritizirane, vendar v resnici še zdaleč ni slab pevec in njegov ‘psihadelični’ vokal na primernih sekcijah, ob ustreznem zvočnem zaledju, izpade prav zabavno.

Kitarski velemojster Stolt je v stilu pregovornega, hladnega Šveda, po pričakovanju, med nastopom, s svojo ‘profesorsko’ držo, deloval zadržano, zato je bil vsak nenaden, sunkovit gib ali dvignjena roka nad kitarskim vratom, kaj šele nasmešek, veliko presenečenje. Njegove kitarske vragolije, še posebno solaže, so bile posebno poglavje zase in so, kot vedno, kadar je govor o njem, redko slišana kombinacija melodičnosti, preciznosti in zavidljive hitrosti drgnjenja kitarskih strun, medtem ko je kot pevec najbolj blestel na sekcijah, ki so slogovno spominjale na njegov ‘matični’ band, se pravi The Flower Kings. Umirjeni, a odlično razpoloženi Trewavas je bil skozi celoten nastop najbolj poskočen član Transatlantic ekipe, kar ni nobeno presenečenje za vse Marillion privržence, saj vsi ti že dolgo dobro vejo, kakšen je Peteov odrski pristop. S svojim ubranim polaganjem melodičnih, a obenem kompleksnih bas linij je navduševal staro in mlado, še posebno pa je zablestel na obeh kratkih pevskih točkah, tako da se je v vokalni vlogi preizkusil sleherni član te imenitne progrockovske četverice.

Namesto Daniela Gildenlöwa (Pain of Salvation), ki jih je ponavadi spremljal na preteklih turnejah, je v vlogi gostujočega člana nastopil Ted Leonard (Spock’s Beard, Enchant), kar je še posebno razveselilo vse Spock’s Beard privržence, ki so imeli tako na odru istočasno bivšega in aktualnega pevca te čudovite ameriške progrockovske skupine. Bolj primernega spremljevalnega pevca si Transatlantic enostavno ne bi mogli zaželeti, saj sta se Leonard in Morse izvrstno ujela pri vokalnih harmonijah, še posebno na tistih sekcijah, ki so imele Spock’s Beard slogovni in ambientalni utrip. Leonard je pomagal Morseu in Stoltu z dodatnimi sintetizatorskimi linijami, ritem kitaro in spremljevalnimi vokali. Njegove solo točke med izbranimi skladbami so bile redke in kratke, vendar je od pevcev večji aplavz doživel samo še Morse. To je bilo za del Rockline ekipe že tretje koncertno srečanje s Tedom in vsakič je bil član druge skupine; prvič smo ga gledali s skupino Enchant, drugič s Spock’s Beard in tretjič s Transatlantic.

Morse je bil s svojimi Roland V-7 orglami postavljen v levi kot odra, medtem ko se je v desnem nahajal Portnoy, katerega bobnarska postavitev je bila postavljena tako, da je lahko z glavo gledal direktno v Nealovo smer, kar je bilo nekaj posebnega in zanj prav gotovo zabavna izkušnja. Za »Into the Blue« je sledila nič manj impresivna izvedba 16-minutnega epa »My New World« s Transatlantic prvenca »SMPT:e« (2000), ko se je takoj videlo, da tudi med izvedbami starejših del vsi glasbeniki na odru uživajo nič manj kot med izvedbo novega materiala, saj je bilo vse odigrano na sanjski način, medtem ko so pevske harmonije nudile pravcati balzam za telo in dušo. Ozvočenje v dvorani je bilo ves čas izvrstno, zato ni bilo kakšne bistvene razlike, ne glede na to, kje se je nekdo izmed publike nahajal med celotnim nastopom.

Z buditeljskim in rahlo psihadeličnim »Shine«, prav tako z novega albuma, so se štirje progresivnorockovski ‘astronavti’ nekoliko ‘prizemljili’ ter prikazali, da jim ni tuje niti igranje ‘kompaktnejših’ (kompaktnejših za njihove običajne razmere) del in da gre za glasbenike, ki bi lahko v nekih drugih časih lahko pisali tudi velike pop hite, če bi se jim to hotelo, kar še posebno velja za vsestranskega Morsea, medtem ko ima največ izkušenj, glede pisanja skladb s hit potencialom brez dvoma Trewavas. Barvno ozadje grafičnih projekcij se je nenadoma spremenilo; iz zeleno-modre »Kaleidoscope« naslovnice je nastala rumeno-oranža kombinacija naslovnice »Whirlwind« albuma. »Whirlwind« je obenem album in skladba, ki zavzema kar 77-minut, zato ni bilo pričakovati, da jo bodo Transatlantic izvajali v njeni celoti.

Namesto tega so organizirali »Transatlantic Medley« v katerega so strnili najboljše sekcije tega osupljivega prog revitalističnega epa, med izvajanjem katerega so v enaki meri zablesteli vsi člani banda, tudi gostujoči Leonard. Z »Beyond the Sun« so se vrnili na »Kaleidoscope«, ki je svoj vrhunec v tem večeru doživel z naslovnim superepom, ki je bila pravcata orgija progrockovske ‘starošolske’ briljantnosti in med katero so vnovič združili svoje izredne virtuozne sposobnosti za kreiranje čarobnih simfoničnih aranžmajev, polaganje zapeljivih melodij, organiziranje nepredvidljivih časovnih prehodov in tkanje epskih refrenov. To je bil brez dvoma prvi izmed dveh velikih vrhuncev tega večera.

Po »Kaleidoscope« zmagoslavju so se vsi razen Neala in Roineja poslovili z odra in napočil je čas za skupno solo točko; krajši kitarski dvoboj, ki se je končal neodločeno. Med njim si je Neal privoščil tudi krajšo burlesko in na hitro odigral in odpel glavni motiv iz znamenitega country zimzelena »Ring of Fire« (Johnny Cash). Koncert se je počasi približeval svojemu zaključnemu delu in napočil je čas za »We All Need Some Light«, morda celo najbolj znano in priljubljeno Transatlantic stvaritev, katero je Neal, njen tvorec, odpel s skorajda religioznim zanosom, kar ni presenetljivo, sploh glede na njeno duhovno sporočilo in besedilo. Izvedba skladbe »Black As the Sky« je pomenila, da so Transatlantic v tem večeru odigrali celoten »Kaleidoscope«, kar je bilo, ne glede na to, da so sposobni še marsičesa kar je nedoumljivo navadnemu glasbenemu ‘smrtniku’, vseeno impresiven dosežek.

Po krajšem odmoru so se vrnili na oder in odigrali 30-minutno suito »All of the Above«, ki izvira iz njihovega prvenca, tako da se je dokončno uresničila Portnoyeva napoved z začetka nastopa, da bodo ta večer zaznamovale epske suite. Koncert ne bi bil popoln, če ne bi odigrali vsaj ene skladbe z drugega albuma »Bridge Across Forever« (2001) in ker Transatlantic ponudijo svojim privržencem samo najboljše so izbrali najbolj impresivno skladbo z omenjenega albuma; 30-minutni super »Stranger in Your Soul« s katerim so priredili drugi vrhunec tega koncertnega večera. Kakšne morebitne priredbe drugih izvajalcev v tem večeru nismo slišali, kar je bilo po svoje kar prav, saj se člani Transatlantic počasi vse bolj zavedajo, da so po vnovični združitvi leta 2009 postali prava skupina s srcem in dušo ter niso več samo stranski projekt za ‘preganjanje prostega časa’ in ugajanja tistim prog petičnežem, katerim se ne ljubi posebej hoditi na koncerte ‘matičnih’ bandov te mojstrske četverice.

Transatlantic so prišli, odigrali in zmagali. Njihov koncert v Muffathalle je bil svojevrstna poslastica za vse simfoprogrockovske gurmane. Energije za igranje 20 do 30 minut dolgih epskih suit tem nezaustavljivim prog zanesenjakom zlepa ne zmanjka, kar je pri možakarjih, ki so že ‘srečali Abrahama’ ali pa se mu bližajo (Portnoy), vsekakor vredno globokega priklona. Še bolj pohvale vredna je njihova lastnost, da lahko koncertne obiskovalce skozi celoten nastop napolnijo s pozitivno energijo in ugodnimi vibracijami, saj je med vsemi kompleksnimi ritmičnimi variacijami in nepredvidljivimi solističnimi pohodi, ki vladajo skozi posamezne kompozicije, ves čas prisoten prekrasen občutek za melodiko in posredovanje življenjskih sporočil, ki govorijo ‘univerzalni jezik’ in presegajo Nealove uokvirjene nazore. To obenem pomeni, da se za slehernega ljubitelja simfoničnega progresivnega rocka s starošolskimi koreninami med ogledom Transatlantic nastopa vselej najde nekaj zanimivega, tako da je ogled njihovega nastopa vselej enkratna izkušnja.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

SETLISTA:
The Orchestral Whirlwind (intro)
1. Into the Blue 
2. My New World 
3. Shine 
Whirlwind Medley
4. Overture (Abridged)
5. Rose Colored Glasses 
6. Evermore 
7. Is It Really Happening? 
8. Dancing With Eternal Glory (Whirlwind (Reprise) section)
9. Beyond The Sun 
10. Kaleidoscope 
11. Guitar Duet (Morse & Stolt)
12. We All Need Some Light 
13. Black as the Sky 
—dodatek—
14. All of the Above (Full Moon Rising/October Winds)
15. Stranger in Your Soul (Slide/Stranger In Your Soul)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X