Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Appice
Založba: SPV Records
Izid: year
Trajanje: 65:11
Ocena: 3/5
Legendarna bobnarja in brata Carmine ter Vinny Appice sta sicer s svojo nenehno dolgoletno aktivnostjo zapustila globok pečat na rockerskem zemljevidu, med drugim, pa sta igrala pri zasedbah Vanilla Fudge, Cactus, Dio, Black Sabbath, Heaven And Hell, Rod Stewart, Ozzy Osbourne, King Kobra in Rick Derringer. Našteti so le nekateri izvajalci, teža njihovih imen pa povsem zadošča, da ni skrivalnic, kako cenjena sta oba bobnarska mojstra (in kako sta bila svoje čase tudi zelo iskana).
Carmine in Vinny, sta tako naposled združila moči. Pričela sta skupaj koncertirati, atraktivnost njunih nastopov in seveda reputacija imen, pa sta botrovali temu, da je bilo povpraševanja po njunih koncertih vse več . Leta 2014 sta tako izdala skupni koncertni dokument »Drum Wars… Live!« (2014), pričel nastajati material tudi za pravi studijski album oziroma studijski prvenec.
Glede na to, da imeni obeh bratov slovita na hardrockovskem, pa tudi metalskem zemljevidu, jima ni bilo težko pritegniti pozornost številnih vrhunskih glasbenikov, ki so se tako priključili k projektu ustvarjanja albuma »Sinister«, ki je tako izšel v lanskem novembru.
Kaj je zanimivo oziroma najbolj privlačno na tem albumu? Pravzaprav princip komponiranja, oziroma aranžiranja, ki se kanček odklanja od klasičnega hard rock izdelka in je v tem primeru pričakovan. Postavlja namreč delo bobnov v goriščnico. V enakovredni meri in seveda z izrazno goriščnico na delu bobnov. Prvo kot prvo produkcija. Oba bobnarja sta razdeljena na levi in desni monitor in zlahka je moč izluščiti različnost tehnik. Razliko med nekoliko bolj udarnim, neposrednim in občasno tršim pristopanjem Vinnyja (vpletanje dvojne »Cozy Powelll style« bule ne izostaja), ter kanček bolj sofisticiranim, recimo temu z bluesom zbližanem pristopom, ki ga dostavlja Carmine. Vsekakor jabolko ne pade daleč od drevesa in bratske značajske lastnosti so tudi pri bobnanju sorodne. Oba bobnarja sta izrazito »telesna«, oba sta se učila pri Johnu Bonhamu. O tem ni debate. Torej tudi srednji mid-eight deli skladb so lahko podrejeni razkazovanju bobnarskih veščin obeh bratov, kar zasledimo takoj v otvoritveni naslovni skladbi albuma. »Bližnji sorodnik« bratoma Appice bi bil lahko v tehniki igranja bobnov Bobby Rondinelli in pa seveda pokojni Cozy Powell.
Če je prva skladba nekoliko presenetila z izrazito mračnim in nemelodičnim refrenskim napevom, pa je že naslednja Monsters And Heroes pravi »hommage« Ronnie James Diu, kar postavlja pričakovanja nad vsebino tega izdelka na pravo mesto. Koketiranje z vokalnimi napevi legendarnega Dia zaživi znova malo kasneje v skladbi Danger. Sliko izpolnjuje tudi Killing Floor, ki vleče na Black Sabbath v eri s Tony Martinom na vokalu (temu občutku se pridruži Future Past v nadaljevanju), vsekakor pa so muzikalične forme vokalnih napevov občasno sorodne tudi z elementi Led Zeppelin, kar je zaznati občasno tudi v samih frazah. Vse to se polagoma v večjih in manjših odtenkih preliva preko albuma »Sinsiter«. Skladba Rot je spet nekaj, kar povleče po kompozicijski strukturi in vokalnih napevih na »Dio era« Black Sabbath (»Mob Rules« album). Skladba Drum Wars kjer blesti pletež bobnarskih tehnik obeh bratov učinkovito razgibava dinamični razvoj dogodkov na albumu. Gre z instrumentalni jam tovarišije v studiu.
Vsekakor vse skladbe ne dosegajo enako močnega izraznega nivoja. To samo pomeni, da jih je preveč na albumu. Že uvodna Sinister je povsem pogrešljiva, saj nekolik zmoti čudaška linija v refrenskem napevu. To je sicer namerno, kar izhaja iz sporočila same skladbe, vendar »najeda«. Prav tako najeda izhodni del skladbe Suddenly, kjer v izhodnem delu prerešeta vokalno linijo nov bobnarski izlet obeh bratov, kar bi bilo povsem okej, v kolikor ne bi skladba zapadla v pretencioznost, saj je poleg vpletena tudi povsem kaotična kitarska solaža stihijskega streljanja tonov, kar povsem uniči sicer čvrsti format skladbe. Vsaj minuto predolg komad. K sreči razbremeni to točko teženja naslednja, rockovsko znatno bolj miroljubna ter čuteča In the Night,
Ob bogati založenosti albuma s težaško razgibanimi coprnijami bobnarskih lučajev in zamahov, ne gre prezreti pečatnega soliranja gostujočih kitaristov, ki dostavljajo substanci tega izdelka dodatno mero klasične hardorckovske estetike, čeprav se čuti, da je v osredotočenosti aranžiranja pri delu kitar, ostalo kar nekaj rezerv. To je album, ki je pač nekoliko podrejen bobnarski logiki.
Komadov je na albumu preveč. Zadoščalo bi deset točk, nasploh proti koncu se prične vsa zadeva vleči in album prične izgubljati svoj kompas (Sabbath Mesh je pra tako absolutno poteza preveč). Sicer soliden album, ki ga imajo ljubitelji klasičnega hard rocka in klasičnih hard rock skupin verjetno že doma, ki pa ne zapušča potresnih sunkov. Je udoben, preverjen, varen album. Carmine in Vinny sta se založila s prekaljeno četo vrhunskih glasbenikov in ob njunem vizionarstvu ter neslutenih talentih izbrane garde, tako soliden album pač ni mogel izostati. Nagovarja pa v prvi vrsti nostalgično in ne izulja novega Einsteina. Zvit album torej.
Zasedba
Carmine Appice (bobni, vokal)
Vinny Appice (bobni)
Jim Crean (vokal)
Paul Shortino (vokal, Rough Cutt, ex-Quiet Riot)
Robin McAuley (vokal, MSG, ex-Survivor)
Chas West (vokal, ex-Lynch Mob)
Scotty Bruce (vokal)
Craig Goldy (kitara, ex-DIO, ex-Giuffria)
Bumblefoot (kitara, ex-Guns N’ Roses)
Joel Hoekstra (kitara, Whitesnake, ex-Night Ranger)
Mike Sweda (kitara, Bulletboys)
Erik Turner (kitara, Warrant)
David Michael Phillips (kitara, King Kobra)
Tony Franklin (bas kitara, ex-Blue Murder, ex-The Firm)
Phil Soussan (bas kitara, ex-Ozzy Osbourne)
Johnny Rod (bas kitara, King Kobra, ex-W.A.S.P.)
Jorgen Carlson (bas kitara, (Gov’t Mule)
Produkcija
Jorgen Carlson
Seznam skladb
1. Sinister
02. Monsters And Heroes
03. Killing Floor
04. Danger
05. Drum Wars
06. Riot
07. Suddenly
08. In The Night
09. Future Past
10. You Got Me Running
11. Bros In Drums
12. War Cry
13. Sabbath Mash
14. Outro
