Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: New Age / Roncade (Treviso) / Italija
Datum koncerta: 04.12.2010
Število obiskovalcev: 550
Cena karte: 28,00€
Skid Row v letu 2010 in brez Sebastiana Bacha na vokalu, pomenijo vsekakor dvorezen meč. Po eni plati, veš da ti vseskozi nekaj manjka. Tudi, ko deliš energijo z njimi na koncertu. Po drugi plati, veš da lahko le tako užiješ nekaj tiste magije, ki je skupino odkatapultirala v večkrat platinasti zvezdniški status, s preko 20. milijonov prodanih albumov. Zakaj pretepača Bacha ni več v skupini? Hudič ve. A gotovo leži močan razlog za to v dejstvu težavnega karakterja in gotovo je to, da so fantje silno težko shajali z njim, ne da bi večkrat zavrela kri.
In ravno tu je trik. Skid Row so s tem obsojeni na klubsko sceno. Lepi poredni fant je dobil izgon iz raja, ali pa se je izgnal kar sam in ker ni več del ekipe, so Skid Row danes mnogo manj koncertno privlačni. Če uporabim bolj “brutalno” skovanko: celo nezanimivi. Zelo ironično, a tako gredo zadeve.
To pa ne pomeni, da so današnjim Skid Row in podobnim “rekonvalescentom” vsi obrnili hrbet. Ne. Daleč od tega. Vselej bo obstajal zdravi temeljni “pool” ljubiteljev glam metala, ki bo vzdrževal neposreden kontakt s to glasbo vse dokler bodo Skid Row lahko fizično migotali in izvajali svojo glasbo v živo. Poleg tega je prisoten že nekaj let močan dejavnik, ki ohranja izročilo glama pri življenju. In temu se reče val “revival-a”, ki ga je sprožila seveda Skandinavija.
Da so skupine kova ekstravagantnih “čičkanj” v Italiji silno popularne, ni nobena novost. To je pogojeno delno s samim značajem nacije. Tej publiki ni tako pomembno kaj se dogaja na odru. Glavno je, da njih kdo opazi, da so prisotni na koncertu. Takrat so najbolj srečni. Zato se tudi sami opravijo vpadljivo. In tako gre stvar z roko v roki. Zato so bili v klubu New Age nabito polni W.A.S.P. za noč čarovnic, dne 31.10.2010 in tako smo bili deležni še boljšega obiska tokrat, ko so klub obiskali Skid Row novodobne postave: Johnny Solinger (vokal), Dave “The Snake” Sabo (kitara), Scotti Hill (kitara), Rachel Bolan (bas kitara) in Rob Hammersmith (bobni). Klub je kar razganjalo od vse prevrete pare evforičnega pričakovanja. Odlična energija tega malega italijanskega hrama predanega razvratno norčavemu poslanstvu rock n’ rolla vseh izpeljank ali temeljnih različic (kakor pač želite), te le stežka pusti na cedilu. To je ena od temeljnih koncertnih izkušenj tega kluba.
Večer je odprla “vseženska” ekipa iz Benetk! Domačinke, ki se imenujejo Baby Beluga. Beluga je vrsta kita. Punce v zasedbi, pa ne sodijo med težkokategornice, kar se tiče posedovanja oprijemljivih naborkov obče telesnega obilja, zato jih v dotičnem primeru res težko povezujemo s sleherno podobnostjo kitjemu mladiču. Umazana rock n’ roll izpeljanka odsekana v slogu, kot ga razumeva italijanski ženski glasbeni svet. Dopadljivo, zabavno in brez dvoma kvalitetno. A zelo generično, zato kakšnih potresnih sunkov presenečenja v tem oziru ni bilo. Le nadvse prijetna zabava, še bolj prijetnih razgledov.
Prav mogoče je, da so se današnji Skid Row morali preleviti v nizkoproračunsko firmo, ki očitno skrbno varuje sleherni težko prigarani novčič. Uradnih spominkov ni bilo na razpolago. Torej je proračunski kos pogače skrajno okleščen. Pa smo ostali brez uradnih Skid Row majic.
Klubski prostor v katerem se je nagnetlo 500 ljudi, se je korenito zameglil, ko zavzamejo oder silhuete. Uvodni pozdrav in šus! Zvok? Po pričakovanju. Kitare zamorjene in nerazločne. Vseeno je nemogoče preslišati znameniti riff v Big Guns, ki načne koncertno druženje. Vokalno je Johnny Solinger silno všečna zamenjava Bachu in po tej plati opravičuje nošnjo Bachove obutve v prenovljenih Skid Row. Mož krepostne postave smelo združuje čisti pristop z grleno nesramnim akcentom in Skid Row na odru prepričljivo funkcionirajo tudi danes. V pretežni meri pa se za kaj takega naslanjajo na uspeh prvih dveh albumov.
Tako so sestavili tudi set listo. Prva dva albuma so obdelali po dolgem in počez, v repertoar pa pritaknili še tri “Solinger era” skladbi iz albuma “Thickskin” (2003). Rajske razmere torej. In verjemite. Narod je znorel. Kovanje hita na hit oziroma klasike na klasiko pač ne more učinkovati drugače. Solinger je povzel tudi odrske kretnje, gibanje, kanček oprave po razvpitem predhodniku.
Vseeno pa se čuti, da fantje niso v tisti najbolj rosni formi. Tako so si privoščili dva zelo dolgočasna in razpotegnjena jamma. Prvega med Monkey Business, drugega med I Remember You. Brez sleherne potrebe so razvlekli koncert. A ravno v potrebi je trik. Solinger si je moral ohladiti glavo in predvsem razbeljene glasilke. Zlasti v drugem delu koncerta je njegov vokal blago pešal in deloval nekoliko skrhano, zato je večkrat prepustil vodilne napeve kar publiki, ki je jasno vse verze odlično obvladovala. Seveda imejte tukaj nogo previdno na zavorni stopalki – govorimo o italijanskem obvladovanju angleščine. Torej so Skid Row na tak način okradli publiko v dvorani gotovo za 15. minut. V te bi namreč lahko umestili tri skladbe. A časi so drugi. Še bolj kot to, pa je zmotila integracija The Ramones priredbe Psycho Therapy. Kdo ima koga za norca tukaj? Na žalost Skid Row publiko.
A ob tako nori publiki, ki ji nikakor ne zmanjka atomov energije, si ni treba česa bati. Publika je nosila Skid Row nad gladino, da barka slabo maskiranega “varčevanja z energijo” pač ni potonila na dno. Da. Občinstvo je rešilo koncert, ki bi sicer deloval precej bolj medlo, rutinsko in zadržano. Podobna je bila zgodba z W.A.S.P. pred dobrim mesecem dni na isti lokaciji. In še nekaj je zagotovo. Takšne ležernosti si Skid Row na tleh Skandinavije ali Nemčije niti v sanjah ne smejo privoščiti. Tam bi jih (v primerjavi s publiko v Italiji) precej manj vročična publika, med podobno koncertno predstavo, kaj hitro odpisala s seznama koncertnih obiskovanj. Da. Skid Row niso igrali na polno. In to je nosilo negativni predznak koncertnega druženja. Slabše zvočne razmere med koncertom, ki jih tehniki niso uspeli ali hoteli popraviti ob izkazani ležernosti skupine, v tem primeru izgubljajo na pomenu.
Kakorkoli. Skid Row so jo zahvaljujoč razvpitosti prvih dveh albumov srečno odnesli. Narod je dobil zahtevano energetsko bombo koncertnega repertoarja polnega zahtevanih klasik. Zato ni skrival po uri in pol vidne potešitve. Ne vede je publika rešila koncert, ki je tako le zapustil celokupni vtis vročičnosti pozitivnega razvrata in prešerne zabave. Preprosto povedano. Obisk se je izplačal. Vprašanje pa je, če bi ga za koncert Skid Row v novem mileniju, vsak obiskovalec tudi še kdaj ponovil.
fotografije: Martin Prezelj
Setlista
1. Big Guns 2. New Generation 3. Mudkicker 4. Piece Of Me 5. 18 And Life 6. Thick Is The Skin 7. Makin’ A Mess 8. Monkey Business 9. Sweet Little Sister 10. Ghost 11. Psycho Therapy 12. I Remember You 13. Slave To The Grind —dodatek— 14. Quicksand Jesus 15. Youth Gone Wild
Galerija slik
