Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 14.11.2007
Število obiskovalcev: 25
Cena karte: 23,00€
Doug Wimbish! Kdo, kaj, kako? Možakar, ki je v glasbeni karieri, kot basist, praktično izkusil vse kar se okusiti da. Možakar, ki vseskozi obiskuje prizorišča posebej stare celine, se je tako v Vrbi na Koroškem, samo letos predstavil že skupno tretjič. V začetku marca je nastopil kot Bad Dog, v zasedbi skupaj z Little Axeom, ki je spremljala velikega simpatizerja Rolling Stones Bernarda Fowlerja (RockLine reportaža TUKAJ), poleti je tam razgrajal znova skupaj s svojimi Living Colour kompanjoni (RockLine reportaža TUKAJ) in sedaj se je vrnil še tretjič. Kar sam. Doug Wimbish Soundsystem, nekaj povem unikatno svojskega in neponovljivega v vseh ozirih, striktna “wimbishologija”. Doug Wimbish je sam sebi, kot tudi poslušalcem, vse. Orkester v enem samem človeku in en sam človek v celotnem orkestru!
Da osvežimo nekatere osnovne Dougove iztočnice. Basist Doug Wimbish sodi tudi ta čas nedvomno v samo špico inovacije in razvoja dognanj tehnike igranja električne bas kitare na svetu. Možakar je vrhunsko glasbeno ime, ki je priznano in visoko cenjeno med glasbeno srenjo, kar potrjujejo njegova sodelovanja v njegoovi zavidljivi karieri: Rolling Stones, Mick Jagger, Madonna, Seal, Annie Lennox, James Brown, Mos Def, Shugarhill Gang, Grandmaster Flash, Jeff Beck in Joe Satriani. Doug pripada kultni skupini Living Colour in je eden največjih v profesionalnem poslu igranja bas kitare, kar ne potrjujejo zgolj njegova dognanja izumitelja Polža, pač pa tudi prevožena odrska kilometrina. Kmalu po zaključku svoje solo turneje se možakar odpravlja na novo turnejo kot del spremljevalne zasedbe bivše Nightwish pevke Tarje Turunen.
To pot sem se znašel na svojem popotovanju v ljubki klub Bluesina v zelo zanimivi kompaniji. Z enim glavnih pogonskih motorjev založbe Menart Blažem Gregorinom in dvema glasbenima entuzijastoma ki sta nenehno skrbela, da je v avtu vladal pravi s pozitivnim vzdušjem nabiti direndaj in ki sta svoj entuzjazem kronala z žetvijo trenutno visoke stopnje popularnosti Dagijem in Matetom. Dobro jutro Da Phenomena. Nismo še dodobra naročili piva in razmetali senzorje foto recepcije po goščavi Dougovih odrskih rekvizitov, ki so sado mazohistično čakali, da jih obišče njihov gospodar, že je ta ob 21.10 prihlačal mimo nas z bas kitaro v roki. Dame in gospodje! Zvezda večera Doug Wimbish.
Heh, zvezda gor ali dol, so tistega večera rekli prebivalci avstrijske Koroške, saj smo štirje obiskovalci iz Slovenije predstavljali skoraj polovico vsega občinstva, odštevši osebje gostinstva, lastnico Gudrun in Dougovih tasta, snahe, ter seveda življenjske družice, ki je tudi nocoj držala Wimbisha v polnem galopu. Možakar ni tratil časa. Požvižgal se je na slab obisk. Stopil je na oder poln pisanih igrač in pričel s pašo za naša ušesa. Nastop “Doug Wimbish Soundsystem” je nevsakdanja avantura za naključnega obiskovalca, ki Dougovih fint ni vajen. Sam zgradi zvok, k i ga navadno na odru generirajo najmanj trije ljudje, če ne več. Vanj se zakoplje s svojo bas kitaro ter se kratkočasi ob tem tudi s petjem vokalov, ki mnogokrat gravitirajo k vzklikom in hujskanju raje s preprostimi slogani.
Obdan s plejado rekvizitov, ki ubogajo le Douga in sprožajo na njegov ukaz tonažo najbolj norih zvokov katere Wimbish mojstrsko kombinira z tehnikami in pripomočki računalniškega vzorčenja v svojevrstno zmes “trancea”, “junglea” in “hip-hopa”, je Doug v trenutku prepričal maloštevilne firbce, da ne potrebuje nikogar drugega na odru razne sebe. Element spontanosti je tista najbolj privlačna reč, ko opazuješ Douga. Le kaj neki bo ušpičil v naslednjem trenutku? Doug ni namreč eden tistih basistov, ki potrebujejo za fascinacijo svoje okolice sprožanje masivnih količin supersonično odrdranih kitarskih not, pač pa podreja vse skupaj popolnemu predajanju občutka, za gradnjo atmosferičnih zvočnih prepletov. Kolaž na kolaž. Z izrednim elementom presenečenja. Igranje s chaos pad-om (hvala Dagiju za poduk), skozi kriljenje z rokami,, izvabljanje iz bas kitare najbolj nenavadnih zvokov, dostikrat skompresiranih v zvok distorzirane kitare, da človek dobil občutek kitarskega soliranja, podloženo z tehno beatom, odkloni k dub-u, hip-hopu, dozirana s čistim eksperimentom in ustvarjanja mnogokrat kaotičnih do transcendatalno psihadeličnih zvočnih zgibank iz katere je Doug vselej uspešno zdramil občinstvo z riffovskimi kvintami in funkiranjem.
Doug je izreden zabavljač. Einstein ali Terrorism? Slednji s čisto parodijo na Geogea W. Busha, katerega je Doug v poslednjem verzu odpustil iz služnosti državi ZDA: “George W. Bush! You are fired!”! Doug se je povsem nenadzorovano vživeto vrtel po odru, spretno smukal od notesnika, do pritiskanja na različne pedal efekte. V enem od trenutkov je možakar (po tihem sem to pričakoval) stopil z odra in se sprehodil med ljudmi, kjer je najprej lastnici Gudrun pokazal, svoje močno zdravo zobovje, ko je ubiral z njim basovske strune ter se sprehodil na drugi konec prostora, kjer mu je zasedba Da Phenomena s požrtvovalno nesebičnostjo darovala prazen kozarec piva, s katerim je Doug še naprej duhovičil in zabaval ljudi, ko je drajsal s kozarcem po strunah.
Svoj nastop je razdelil v dva dela z 20 minutno vmesno pavzo. Pred večino skladb si je vzel čas za ljudstvo (nas ducat “izgubljencev” Bluesiane, tistega večera) ter ga pobliže spoznaval z načini funkcioniranja in metodologijami svojega dela, kadar se zgodi “Doug Wimbish Soundsystem”. Med drugim je razložil, tudi to, da pač njemu ne diši nastopanje v skupini, kjer sta repertoar in način njegove izvedbe v naprej točno določena. “Po šestem nastopu postane reč lahko dolgočasna,” je pribil, ter dodal, da sam raje hodi med dežnimi kapljami. Torej, njegov nastop je podobno, kot pred dvema dnevoma v Bluesiani nastop zasedbe Free Form Funky Freqs (z njegovim Living Colour kolegom Vernonom Reidom v postavi, RockLine recenzija TUKAJ) pomenil popolno zaupanje sledenja prvinskega instinkta in unikatnosti same izvedbe posameznega koncertnega nastopa. Torej kar smo slišali v Bluesiani, ne bo slišal nikoli več na enak način nihče več, kajti Doug pristopa “brez pristopa”. Njegov pristop je polna predanost kreaciji atmosfere skozi glasbeno izražanje bazirajočem na instinkta zaznavanja na prvo žogo. V nekem trenutku je bilo prav smešno, ko se Doug ni mogel takoj odločiti na kateri pedal bi pritisnil s stopalom, oziroma katero hitro kombinacijo zaporednih pritiskov na različna pedala bo izbral, toliko se jih gnete namreč pod njegovimi nogami. . Kot kameleon v mnogoterih preoblekah oziroma zvočnih podobah.
Dve uri glasbe. Za peščico, katero je s svojim iskrivim smislom za humor, dodatno razvajal. Enostavno. Možakar je prišel le uživat. To je vse. In ob tem pričaral enkratno izkušnjo. Piješ pirček, meter stran od tebe pa se na odru zvira fenomenalni Doug Wimbish. Tata in mama bas kitare, ki bo znova v formaciji Bad Dog in rekom “ni zime za Eskime” obiskal Bluesiano že januarja 2008!
Galerija slik
