Smet : Dolga pota

0 250

Založba: Zavod Orbita
Datum izida: 05.10.2018
Produkcija: Smet
Dolžina albuma: 46.15
Zvrst: Country / Blues


Smet je zanimiv glasbeni hibrid! Poseben in na moč unikaten. Neodvisen in samorasel. V vsej svoji biti in izpovedni karizmi. Ne čudi, saj stojita za njim izvrstni večplastno obtesani kitarist Tilen Stepišnik in nič manj izjemni orgličar Miha Erič. Tilen je vpisan na kopici albumov mnogih slovenskih izvajalcev, Miha Erič je seveda eden tistih štirih »besnih žrebcev«, ki tvorijo glasbeno telo Prismojenih profesorjev bluesa. Tilen in Miha sta dobra kamerada, pajdaša, tovariša. Večkrat se srečujeta na jamih, svoj domicil pa sta tako našla kar v ljubljanskem Prulčku. To je le eno izmed mnogih, na moč prikladnih podobnih prizoriščih, zlasti »malih kavarnic«, kjer »živi akustični odvzen« prave mere muzikaličnosti in impro-vragolij še kako dobro dene za atmosferično ozadje, ko nagibaš svoj (n-ti) vrček piva.

Glede na neukročeni žar Mihe Eriča, kot smo ga vajeni prejemati v njegovih neskončnih  impro-solo-utrgancijah znotraj utrdbe Prismojenih profesorjev bluesa  je »Dolga pota« album, ki v nasprotju s tem, postavlja na prvo mesto glasbenikovo čut za muzikaličnost, za vzdrževanje komponistične integritete vseh točk albuma. Že uvodna Time To Leave v tem oziru preseneti, saj bi lahko bila z lahkoto uporabljena, kot glasbena podlago v kakšnem filmu. V izpovednem ozru se glasbenika preko albuma sučeta od countryja do bluesa, vsekakor ne skriva album »južnjaškega rock« melosa. Še Ry Cooder bi zastrigel z ušesi, ko bi iskal tak navdih (zaključna, z banjom podprta, Zahod).

V Red Hot Cowboy navije Stepišnik končno reverb, in njegova (do tega trenutka malo da ne »sramežljiva«) akustika postane udarnejša, Erič končno tudi »pobesni«, kot smo ga vajeni v njegovi zgodbi o Prismojenih profesorjih bluesa. Komad pa ohranja glavo in rep. Duo tudi na tej točki ne zapade v slast jamovskega obešenjaštva. Fragmentacije torej ni. V tej skladbi se prikrade tud več bluesovskega šarma, ki izdatneje naraste v naslednji Blues In May. Ta v uvodu deluje mistično, milo nagovarjajoče in koprneče. V nadaljevanju, ko se komad razvije, vnesejo orglice več bluesa vanjo.

Zanimivo je tudi to, da nosijo Eričeve orglice glavno “breme” vseh melodij na albumu. Barvajo akordno spremljavo Stepišnika, obenem nadomeščajo tisto, kar v komadih prinese vokal, ter seveda dodajajo na pretanjen način tudi solistične vragolije, ki pa kot povedano, ne odnašajo goriščnice v kompozicijah. V igrivi Ognjišče ustvarjata oba glasbenika še posebej intenziven duetni preplet obeh instrumentov.

Šegava plat albuma naraste potem, ko mnoštvo hreščavih decibelov ” trči” ob Veselo sedlo. Končno je Stepišnik tu »našel« vir elektrike. Skozi novo country folk veseljačenje, pa se oba instrumenta v duetu silno spravljivo dopolnjujeta, povezujeta in drug drugega »nadgrajujeta«.  Sangria je tisti »zahrbtni zvarek«, sladek kot sok in ko te kasneje učinek alkoholnih derivatov končno “ujame”, je navadno že prepozno. Takšna je tudi majava istoimenska skladba, kjer izvablja Miha na lap steel kitari v formatiranju melodij celo nekaj surf momenta, skladba pa znova deluje južnjaško, tako da bi se lahko imenovala tudi Tequilla. Skladba Padec bi bila idealna za filmsko podlago, ki bi jo ustvaril lahko tudi E. Morricone za kakšnega izmed spaghetti westernov.

Dokument, ki je poln pristno izpovedne vedrine velikih studijskih užitkov in prešerne zabave. Odličen izpovedni ventil za Miho Eriča, ki razgalja tudi drugo plat tega glasbenika, ko ga riše v povsem drugi, izpovedni luči. Stepišnika v tem oziru sicer že bolje poznamo. Je pa Tilen izredno »prilagodljiv«, ko je treba sprostiti prostor, ki ga, kot povedano, to pot v plasmaju melodije zavzema v glavnini Miha na orglicah. Vemo, da je Stepišnik lahko še kako ubrisan na akustični folk kitari (duo Aritmija), a to pot neverjetno umirjeno in s posebno prefinjenostjo kreira gradivo glasbene spremljave ter z dodatnimi okraski povsem nepretenciozno (na posluh ne takoj opazno, povsem nevsiljivo) barva kompozicije, jih razgibava in artistično krepi. Izdelek sicer nosi teatralno naravo ter norčavost, a obenem silno koncizno strukturiranost, kjer ne manjka trenutkov melanholije in koprnenja. Dostavlja izjemno poslušljivost in dostopnost. Z njo z lahkoto nagovarja ta izdelek, prav vsakogar med nami. Zato je »vseljudski« (folk) dokument, kar je bil gotovo tudi eden izmed ciljev obeh glasbenikov. Upajmo, da ta kreativni moment ter izjemno medsebojno kemično učinkovanje, zadržita in ga v prihodnje preneseta na naslednjega.   

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10


Seznam skladb:
1. Time To Leave
2. Dolga pota
3. Red Hot Cowboy
4. Blues In May
5. Ognjišče
6. Večni trenutek
7. Iz celice
8. Veselo sedlo
9. Sangria
10. Padec
11. Zahod

Zasedba;
Miha Erič – orglice, lap steel
Tilen Stepišnik – kitara, banjo 

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X