Sonata Arctica le našla smerokaze do Graza! (2010)

Avtor: Aleš Podbrežnik

Kraj: Seifenfabrik / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 05.02.2010
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 28,00€

Sonata Arctica so ostali dolžniki potem, ko so morali odpovedati štiri datume, zaradi bolezni, ki jo je staknil pevec Tony Kakko v novembru med potekom evropske turneje. Vneto grlo je potegnilo za seboj odpoved med drugim tudi koncerta, ki je bil napovedan v Grazu, dne 18.11.2009 in Sonata Arctica so obljubili, da fanov ne bodo izneverili ter tako dodali za konec svetovnega pohajkovanja še štiri manjkajoče termine. In Graz jih je končno ugledal. Smešno je da so s tem terminom že v prejšnjem letu dobro barantali. Sprva bi moral biti koncert v Zagrebu. Od tam se je termin preselil v slovenski Maribor, no na koncu pa je bil potisnjen še 50kilometrov severneje. V Graz torej. Kaj je novega v Grazu. V koncertnem smislu je znova bolj živahen kot pred letom dni. Medtem, ko rock in metal dejavnost v priljubljenem Orpheum teatru počasi, a vztrajno, umira, so odprli v vzhodnem delu mesta (blizu sejmišča – Messehalle, kjer je kdo med vami nemara davnega, 31.05.2005 obiskal Iron Maiden) novo dvorano. V bivši tovarni mila. Seifenfabrik torej! Dvorana je odlična. Je podolgovata, kar pomeni da ob pravi izolaciji omogoča odlične zvočne razmere. Na podoben trik, kot je recimo Tonhalle v Muenchnu, Gusswerk v Salzburgu ali famozna Zenith halle spet v Muenchnu. Končno se lahko tudi Graz pohvali s prostorom ki omogoča organizacijo srednje velikih rock in metal koncertov, ki ne motijo bližnjih stanovalcev, ali delovanje bolnišnice, kot je to v primeru Orpheum teatra. Vanjo se stlači cca 1500 ljudi. Žal dne, ko je nastopala Sonata Arcitca že po prognozah, ni bilo veliko ljudi. Če je bil Mariborski Štuk pred dobrima dvema letoma nabit, da je pokalo po šivih zidovje, ko je Sonata Arctica obiskala Slovenijo in smo se čudili masovni evforiji v lanskem novembru znotraj dvorane PalaSharp v Milanu (RockLine reportaža TUKAJ), pa očitno avstrijska publika ne stavi mnogo na današnji domet power metala v finski režiji.

Kakorkoli. Sonata Arctica se je vrnila, da izpolni obljubo, obvezo, dolg. Na novembrski turneji so skupini delali družbo Nizozemci Delain ter finski rojaki Winterborn. To pot so pripotovali v Graz brez Delain. Zato so Winterborn dobili na razpolago več minutaže. Kar 45 minut. Res lepo za predskupino. In dobro tudi za Sonato Arctico. Delain so jih v Milanu, dne 25.11.2009 namreč skorajda zasenčili. No ura je malo preko osme zvečer in na oder pridejo Winterborn. Sekstet to pot ni povedal mnogo novega glede na izkušnjo z obiska koncerta v Milanu. Drugačen pa je bil zlasti občutek. Bil je bolj intimen. Pravzaprav si lahko stal le nekaj metrov od odra, skupini povsem blizu in to je dejansko imelo svoj čar. Winterborn so pristopili sproščeno in zavzeto izkoriščali minutažo, ki ji je bila dana na razpolago za predstavitev njihove glasbe. V repertoarju so nanizali material iz obeh studijskih albumov, seveda pa je bil obtežen zlasti s skladbami iz aktualnega izdelka z naslovom “Farewell To Saints” (2009) – RockLine recenzija TUKAJ. Tako smo slišali med drugim koračne power metalske himne, epsko zabeljene,  dominantnih in v melodiki nalezljivih refrenov, kot The Land Of The Free, Black Rain, Wildheart in The Winter War. Skupina je igrala na moč, suvereno, pevec Teemu Koskela, obeskom Judas Priest križa, pa je ob koncu že kr vidno trpel pod težo vročine reflektorjev. Zvok je bil nekoliko razmazan, riffi “zamorjeni” v njih pa so se porazgubile tudi nekoliko klaviature. Tako solaže na kitarah niso bile odločno slišne, sicer pa zelo dobri pogoji, ki so jih Winterborn pridno izkoristili. Nadebudna skupina, ki pa se mora še izluščiti v prihodnje iz bobna generičnih skupin žanrskega ozadja, ki mu pripada.

Skupina, ki jo je v Graz prinesla predstavitev šestega studijskega albuma “The Days Of Grays” (2009) se z delom ni obotavljala. Flag In The Ground, tipični power metalski jurišnik, prava otvoritev Sonata Arctica koncerta, v slogu, ki je v preteklosti pripeljal to skupino do želenega stanu visoko cenjenega pedigreja na power metal zemljevidu sveta. Finskega porekla, da ne bo pomote. Zvok je bil silno všečen in poln. Tony Kakko v dobrem stanju z vokalom. Repertoar je ponudil nekaj res lepih cvetk, ki so zabelile sicer silno kratek nastop skupine. V prvi vrsti je zasedba dodobra podkurila maloštevilno občinstvo s tremi skladbami  prvenca “Ecliptica” (1999). Zimzelene klasike prvenca, ki je res v štartu kariere opozoril, na talent in potencial skupine, je obvladovala publika prvih treh do štirih vrst zelo zadovoljivo. Definitivno točke, kjer se je energija pod streho dvorane Sefienfabrik dodobra razbelila. Skupina pa je “nadrilana”, da lahko igra v miže svoj repertoar. Hitro do skrajnega roba zmogljivosti, kot jo pozna metal. Dueli klaviatur in kitar v pravšnjem zvočnem ravnovesju, se odlično dopolnjujejo skozi koncert, skozi skladbe, veščina podedovana od očetovskih gurujev Stratovarius. Tehnično so Sonata Arctica klena enota, ki izvedbeno ne more zatajiti. Tony Kakko je s svojo karizmo prihajal do izraza zlasti v mirnih in novejših skladbah, kot sta recimo As If The World Wasn’t Ending in Juliet, Klingenberg in Viljanen sta dobila priložnost, da se izkažeta v solo točkah, kjer sta se posvetila ne le v  izkazovanju šolskega drila, kot ga diktira neoklasicistični pristop, pač pa tudi dobri dozi poziranja.

Sonata Arctica so predstavili blago spremenjeni repertoar, glede na tisto, kar smo doživeli v Milanu. V set listo so vrnili odlično skladbo The Cage, ki je dvignila v zrak občinstvo v samem zaključku regularnega dela koncerta ter pred njo nič manj popadljivo klasiko Black Sheep (“Silence”, 2001). Takšno set listo je skupina izvajala tudi na japonskem delu turneje v januarju letos. Torej točki za konec, v katerih je skupina izrazno najmočnejša, sta morali zadovoljiti občinstvo. In sta tudi ga. Očitno. Saj nihče ni žvižgal za zasedbo, ko je ta po The Cage izginila v zakulisje, po vsega uri in pet minut nastopa.

Koncertu je precej minut ukradel sam Tony Kakko, ki se je v pavzah zatekal k dolgim, precej predolgim nagovorom. Kot je iskrivo namignil že kolega, tudi sam nisem ubežal občutku, da prisostvujem “stand up comedy” šovu. Zlomka. Po uspešnici z albuma “Reckoning Night” (2004), Don’t Say A Word, sledi pričakovan “razteg” s polka štosom Vodka in konec zabave. Dobra ura in pol. Človek ne more verjeti. Očitno so fantje kronično utrujeni, da je joj. Takšni krepostni mladci, pa takole izčrpani. Človek se sprašuje od kod danes, v tem času za tri ure energije na koncertih najdejo šestdesetletniki Rush ali Bruce Springsteen, Sonata Arctica pa ne spravi skupaj niti ure in petdeset minut špila. Če k temu dodamo nasneta uvodni in izhodni del, nepotrebno Queen “a capella” mašilo We Will Rock You (to je politično nespametna poteza,ki skupini s pedigrejem Sonata Arctica le zbija kredibilnost), predvidljivo Vodko in solo točki kitare in klaviatur, ostane kompaktne igre, ob Tonyjevih “filozofijah” v premorih, zares za dober pljunek žmohta. Kljub odlični popestritvi repertoarja s skladbami prvenca in izhodnim delom z Black Sheep ter The Cage tokrat obiskovalec ni mogel oditi s prizorišča koncerta Sonata Arctica potešen. Žal. Po drugi podobni izkušnji, ostane celo spoznanje, da se skupino ne splača obiskovati več v živo in vlogi headlinerja, toliko bolj grenko. Obisk je zadovoljil to pot le najmlajšo generacijo metalcev, torej tistih, katerim so lasje komaj dodobra prerasli tipično pričesko Oasis kuštravcev. Ostali bomo morali najti uteho kje drugje. Prepričan sem, da že čez teden dni, na koncertu Paradise Lost v Zagrebu.

fotografije: Martin Prezelj

Setlista

1.Intro 2. Flag In The Ground 3.Paid In Full 4.Fullmoon 5.8th Commandment 6.As If The World Wasn’t Ending 7.The Last Amazing Grays 8.Juliet 9.Solo keyboards 10. Solo guitar 11.Replica 12.Black Sheep 13.The Cage —dodatek— 14.In Black and White 15.Don’t Say a Word 16.Vodka 17.Everything Fades To Gray

Galerija slik