Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Starcastle
Založba: Progrock Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Vrnitev ameriških simfoničnih progresivcev Starcastle po skoraj 30ih letih od izida njihovega zadnjega (precej ponesrečenega) studijskega albuma “Real To Reel” (1978), je vsekakor svojevrstno presenečenje in dogodek katerega je pričakoval le malokateri ljubitelj njihove glasbe. Kljub temu, da so bili Starcastle mojstri izjemno lepih in melodičnih vokalnih harmonij, imeli odlično ritem linijo (to velja še posebno za hitroprstega basista Garya Straterja), usklajeno sozvočje med člani skupine medtem, ko je njihova (za ameriške skupine precej netipična) večinoma fantazijska in filozofska besedila in mešanje kompleksnih struktur z visoko melodiko odlikoval tudi pozitivistično usmerjen pristop, si jih večina ljubiteljev progresivnega rocka zapomnila z zornega kota dejstva, da so dolgo prej že poznali Yes in jih zato doživljala kot nekakšen ameriški klon Yes. Glavni razlog za to tiči predvsem v mnogokrat že osupljivi podobnosti “angelskega” vokala njihovega originalnega pevca Terrya Tyrella (svoje čase je bil tudi ustanovni član AOR atrakcije REO Speedwagon) kot tudi sedanjega pevca Ala Lewisa z vokalom Jona Andersona, ki sicer od nekdaj slovi po svoji unikatni barvi glasu. Osebno se nikoli nisem obremenjeval s to nenavadno vokalno podobnostjo in dejstvom, da Starcastle nikoli niso prinašali kaj posebno novega ali originalnega v svet prog rocka, vsaj dokler so delali dobre kompozicije in niso izgubili svoejga obraza. Tako so, kljub dvema izvrstnima izdajama kot sta bila debut “Starcastle” (1976) in “Fountains Of Light” (1977) ter eno manj izvrstno, a še vedno solidno – “Citadel” (1977), ostali spregledani med večino prog občestva ter kljub ne preveč uspešni prilagoditvi zvoka k AOR smernicam na zadnjem albumu ostali nezanimivi tudi za ljubitelje mainstreama, kar je tudi povzročilo njihov razpad. Imeli so predvsem smolo, da so se pojavili v nepravem času, na nepravem kraju (v času vzpona punka in prog rockovsko relativno neizobraženih ZDA), čeprav so njihovi rojaki Kansas ravno tedaj z “Leftoverture” (1976) doživljali velik komercialni preboj. Z malo boljšo promocijo bi bilo tudi za “Starcastle” prav gotovo drugače, morda pa je tako celo boljše kot, da so se smešili s popom tako kot so počeli njihovi prej imenovani sodobniki. Glasbene razmere so se od tedaj korenito spremenile. V 90-ih je tudi v ZDA klasični progresvni rock doživel novo renesanso (predvsem po zaslugi skupin kot so bili Spock’s Beard in Echolyn), kar je posredno povečalo tudi zanimanje za legendarne in kultne, že pozabljene skupine kakršni so bili Starcastle. To je prekaljene mačke naposled opogumilo, da so znova strnili svoje vrste in se odločili za nov začetek, tokrat seveda bolj z željo po ustvarjanju dobre glasbe kot pa komercialnem preboju in rezultat je “Songs Of Times”.
Na albumu igra celo morje različnih glasbenikov. Namesto Tyrella (ki sicer gostuje na skladbi “All For The Thunder”) je tu njegov vokalni “dvojček” Al Lewis, od originalnih članov so tu basist Strater, kitarist Matt Stewart, klaviaturist Herb Schildt in bobnar Steve Tassler medtem, ko sta nova člana, drugi kitarist Bruce Boots in bobnar Jeff Koehnke. Pomagajo jim še kitarist Mark McGee ter dodatna klaviaturista John O’Hara in Neal Robinson, ki skrbita predvsem za orkestralne aranžmaje. Impresivno število glasbenikov, ki pa pred poslušanjem albuma vseeno postavlja vprašanje ali bo po vseh teh letih “Songs Of Times” skupino uspel revitalizirati in jo obdržati na površju kot dovolj zanimivo tudi za generacije, ki se ko so Starcastle razpadli sploh še niso rodile. Moderna produkcija je presenetljivo zelo dobro padla v zvočno podobo skupine in jim dodala potreben mladosten prizvok. Starcastle so se na srečo vrnili k svojemu prepoznavnem simfonično-melodičnem stilu z obširnimi vokalnimi harmonijami ter obširnim prepletom klaviatur in kitar. Večino del odlikujejo okusni simfonični aranžmaji, čudovite vokalne harmonije, tekoče grajene kitarske solaže, dobra ritem linija in Lewisov angelski glas. Številne skladbe vsebujejo romantično in sanjavo vzdušje ter nostalgijo po časih, ko je bilo življenje preprostejše. Starcastle dokazujejo, da so ohranili svoj prepoznavni slog ustvarjanja kompleksnih, visoko melodičnih in epskih kompozicij.
Že otvoritvena “Red Rain” dokaže, da so se Starcastle vrnili na primeren način ter zadržali svoj prepoznavni zvok, katerega so nadgradili z moderno produkcijo. Najbolj se to odraža na kitari saj sedaj v večini segmentov zveni še bolj energično. Ta skladba sicer ne ponuja kakih presežkov ter ne sodi med kake izmed njihovih vrhuncev, a je nadvse lep dokaz da se jih še vedno splača poslušati. Epski “Babylon” je eden izmed vrhuncev celotnega albuma in navdušuje tako po sanjski in veličastni atmosferi kot po sami strukturi. Odlikuje ga predvsem Lewisov vokal, večglasne harmonije, ki pridejo v izraza v odličnem refrenu, dobri rolingi na bobnih in zelo dobre kitarske delnice. Še posebno navdušuje osrednji inštrumentalni del, ki vsebuje odlično Straterjevo solažo na bas kitari s katero dokazuje, da je še vedno iz pravega testa in atmosferične Schildtove klaviature. “Babylon” je tudi lep dokaz, da so Starcastle še vedno sposobni ustvariti mojstrovino. Izjemno lepa in atmosferična naslovna skladba “Song Of Times” s prelepimi orkestralnimi aranžmaji, akustično kitaro in angelskim petjem, sama po sebi vzbudi asociacijo na kakšno klasiko Yes, vendar ima kljub tisti melanholični simfoniki in veličastnem ter spokojnem vzdušju, ki odraža brezmejno lepoto, veselje do življenja pa tudi žalost, drugačno energijo kot ga ima tradicionalni “zimzeleni jezik” Yes. “Islands” vsebuje sijajen, jazzovsko začinjen uvod na basu, klaviaturah in kitari. Lewisov vokal je tudi tokrat odpet iz srca, kar je danes kakopak redkost. Inštrumentalne sekcije ves čas variirajo med seboj ter skupaj z vokalnimi harmonijami tvorijo sanjavo vzdušje. “Faces Of Change” je Starcastle klasika, ki bi bila lahko tudi na kakem albumu iz 70ih saj jo odlikuje tako izjemno sanjavo vzdušje, izjemno okusne vokalne harmonije kot vesoljske klaviature. “Love Is The Only Place” je lahko lep zgled vsem ameriškim prog rockovskim skupinam, ki s poskusi ustvarjanja ljubezenskih besedil ponavadi izpadejo precej patetično medtem, ko Starcastle zvenijo izjemno prepričljivo in energično. Skladba poleg klasičnega melodičnega refrena vsebuje tudi nekatere udarne sekcije ob prepletanju kitar in klaviatur. Posebno navduši zaključna kitarska solaža skozi vah-vah efekt. “Master Machine” je navkljub za njih dokaj enostavni strukturi zelo solidna stvaritev, ki poseduje enakovreden delež dramatike in epike. “All For The Thunder” je popolnoma klasična Starcastle skladba, nekoliko tudi po zaslugi originalnega pevca Terrya Tyrella, ki združuje kompleksno menjavanje časovnih prehodov z izjemno melodiko, ki jo narekujejo vokalne harmonije, naelektren kitarske solaže in okusne teksture na klaviaturah. Zlasti okusna je kitarska solaža takoj po glavnem refrenu, ki je tudi tokrat. Zaključni “Children Believe” je eno najbolj zanimivih del na albumu in je verjetno najmanj tipično za skupino. Predvsem preseneča Lewisovo menjavanje barve glasu, od zaščitne angelske do za njegove razmere dokaj surove ter na nekaterih mestih izjemno udarne, skoraj hard rockerske delnice na kitari. Seveda pa tudi njo odlikuje preplet simfonike, visoke melodike, izjemnih vokalnih harmonij ter čudovito vzdušje.
“Song Of Times” je nadvse uspešen povratek klasičnih Starcastle, ki je presegel moja pričakovanja in kakršne sem ohranil v spominu ter dokaz, da tudi po tolikem pretečenem času še niso pozabili pisati čudovitih kompozicij, ki ohranjajo njihov (prezrt) status legend ameriškega simfoničnega proga. Čeprav (kot pričakovano) ne prinašajo ničesar posebno novega v svoj glasbeni izraz, bo album navdušil vse ljubitelje melodičnih smernic v progresivnem rocku in tistim, ki imajo najraje klasični prog rock 70ih ter ne dajo kaj dosti na moderne smernice v obliki skupin kot so denimo The Mars Volta dal še en dodaten razlog, da “ostanejo v preteklosti”. Če bodo Starcastle nadaljevali v podobnem slogu ali ga še nadgradili bodo lahko celo postali lep zgled veliko bolj znanim in uspešnejšim britanskim vrstnikom, ki že lep čas niso pokazali studijskega znaka življenja. Na katero skupino/skupine mislim ni treba posebej poudarjati. Upam da bo “Songs Of Times” odprl vrata tudi vsem mlajšim ljubiteljem prog rocka za spoznavanje z njihovimi starejšimi del in jih tako približal tej po krivici spregledani kultni skupini ameriškega simfoničnega prog rocka.
Zasedba
Al Lewis – vokal (vse skladbe razen 8), spremljevalni vokal (vse skladbe razen 8), bobni (9) in tolkala (vse skladbe razen 8), moog (9)
Matt Stewart – sustainer, električni sitar, akustična in električna kitara (vse skladbe), spremljevalni vokal (1, 6, 7 & 8)
Gary Strater – električna & akustična bas kitara in bas pedala (vse skladbe razen 3), spremljevalni vokal (1, 2, 5, 6, 7 & 8), klaviature (3)
Herb Schildt – klaviature (1, 2, 6, 7 & 8)
Bruce Botts – kitara (1, 2, 4, 5, 7 & 9), spremljevalni vokal (5)
Steve Tassler – bobni (6 & 8) tolkala (1, 4 & 5), sinthesizer (4), spremljevalni vokal (1, 2, 6 & 8)
John O’Hara – klaviature (3, 4 & 9)
Neal Robinson – klaviature (5, 6 & 8)
Steve Hagler – kitara (6), spremljevalni vokal (1, 4 & 7)
Terry Luttrell – vokal (8), spremljevalni vokal (7)
Mark McGee – kitara (1, 4 & 7)
Jeff Koehnke – bobni (2 & 5)
Scott McKenzie – bobni (1, 4 & 7)
Produkcija
Gary Strater, Mark Rubel & Al Lewis
Seznam skladb
1. Red Season (5:28)
2. Babylon (9:24)
3. Song of Times (6:04)
4. Islands (4:59)
5. Faces of Change (4:56)
6. Love Is The Only Place (4:27)
7. Master Machine (4:24)
8. All For The Thunder (6:06)
9. Children Believe (6:21)
Trajanje albuma: 52:09
