Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Morse, Neal
Založba: Century Media
Izid: year
Ocena: 3/5
Portret ameriškega pevca, multi-inštrumentalista in skladatelja Neala Morsea, nekdanjega člana prog revitalistov Spock’s Beard, je portret neutrudnega glasbenega deloholika, ki je, kadar se ne ukvarja s solo kariero, član progrockovskih superskupin Transatlantic in Flying Colors. Njegova glasbena pot v zadnjih dvajsetih letih je pravzaprav prerez sodobne ameriške progrockovske scene. Skoraj vsak uveljavljeni, sodobni ameriški prog rock glasbenik, ki ‘nekaj da nase’ je do danes že sodeloval z Nealom. Morseov solistični opus je res fascinanten in je razdeljen v dva sklopa; na večinoma zelo zanimive progresivnorockovske albume in nekoliko manj privlačne poprockovske ter folk dosežke, katere bolj ali manj zaznamujejo njegova krščansko obarvana besedila.
Morse je namreč od leta 2002, ko se je začel ‘pogovarjati’ s svojim Bogom, strasten krščanski konvertit, zaradi česar je, pod izgovorom, da se bo lažje posvetil ‘božji službi’ ter samostojni glasbeni karieri, tudi zapustil Spock’s Beard s katerimi pa je v zadnjih letih ‘po tihem’ spet začel sodelovati kot gostujoči glasbenik ter tako sprožil vse bolj glasne govorice o njegovi vrnitvi. S svojim krščanskim ‘prebujenjem’, ki je na marsikoga delovalo kot neokusen primer klasične ameriške patetike, je pridobil vsaj toliko novih oboževalcev kot jih je odbil, čeprav nekateri njegovi progrockovski solo dosežki sploh nimajo krščanskega liričnega pečata s čimer nima nobenih problemov. Obenem pa se ne sme prezreti zelo verjetno glavnega vzroka za Nealovo nenadno krščansko prebuditev, česar sam seveda ne bo nikoli priznal: ‘čudežna’ ozdravitev njegove hčerke Jayde, kateri se je tik pred napovedano operacijo, po opravljeni družinski molitvi, zacelila luknja na srcu.
Neal se je v letu, ko bo konec septembra izšel drugi Flying Colors album, odločil, da bo posnel »Songs From November«, nov poprockovski album na katerem je združil elemente popa, folka, gospela in countrya s pozitivističnimi besedili na katerih opeva svojo ljubezen do družine (predvsem do žene in hčerke), obenem pa na njih pridiga kaj vse je treba v življenju postoriti, da bo Bog na posameznika iz nebes ves čas svetil z naklonjenostjo. »Whatever Days« je eden najbolj memorabilnih trenutkov na »Songs From November«, saj ga zaznamujejo energični pihalni aranžmaji in igrivi vložki na klavirju, medtem ko je Nealovo petje na standardno izborni ravni. Tudi preostale skladbe na albumu od katerih nobena ne dosega dolžino petih minut sledijo podobnemu, pozitivističnemu ambientalnemu utripu, ob obširni rabi akustične kitare in občasnem gostovanju melodičnih pihalnih aranžmajev.
»Heaven Smiled« je akustična folk balada z nabožnim besedilom in subtilnimi elementi gospela, kjer strastni vernik vnovič izpove svojo ljubezen do vsega, kar je Bogu všečno. Na družinskem ljubezenskem izlivu »Flowers In a Vase« se Neal, ki je, kot po navadi, odigral klaviature in vse kitare na albumu, poda v svet countrya. »Love Shot An Arrow« je odlično odpeta, melanholična ljubezenska balada z generičnim, če že ne patetičnim sporočilom. »Song For The Free«, ki bi imel ob Nealovi večji komercialni izpostavljenosti celo možnost da postane pop hit, predstavlja živahen preobrat v svet pop rocka s subtilnimi folk aranžmaji in je obenem eden redkih res zanimivih trenutkov na »Songs From November«.
»Tell Me Annabelle« je še ena klavirsko usmerjena ljubezenska balada s prefinjenimi aranžmaji, kakršnih na albumu zlepa ne zmanjka. »My Time Of Dying« na račun melanholične violine vsebuje pastoralni pečat, medtem ko so vokalne linije tokrat skorajda na bazi gospela. Vse skupaj spominja na kakšen akustični eksperiment v režiji legendarne skupine Kansas. »When Things Slow Down« je še en klišejski baladeskni izliv, kjer Neal poje odo svoji družini in Bogu, kar na trenutke res postane naporno, medtem ko je »Daddy’s Daughter«, kjer nekajkrat prav nemarno zahlipa, posvečena njegovi čudežno ozdravljeni hčerki Jayde. »Wear The Chains«, kjer sredi melodičnih simfoničnih aranžmajev vlada Nealov vokalni zanos, bi lahko bil uporabljen kot zvočna podlaga za kakšen karitativni film v sklopu krščanske dobrodelne akcije. Gospod Morse se poslovi z dramatično power balado »The Way Of Love«, ki je spet nekoliko bolj energičen dosežek s prelestnimi pihalnimi aranžmaji in na trenutke celo spomni na nekatere njegove pretekle trenutke iz sveta prog rocka.
»Songs From November« je Nealov tipičen produkt iz njegove manj prominentne pop rock produkcije, ki je odpet in odigran na pričakovano zavidljiv način, medtem ko bo vsesplošna pozitivistična atmosfera ogrela še tako zakrknjeno srce tistih, ki jim ni mar za božjo besedo. S tehničnega in ambientalnega vidika albumu res ni moč očitati prav ničesar in je morda celo njegov do zdaj še najbolj zanimiv poprockovski dosežek. Vse lepo in prav, če si skladbe po strukturi posameznih aranžmajev, ambientu in ritmičnemu utripu ne bi bile nekoliko preveč podobne med seboj, medtem ko patetična besedila o družinskih idilah začnejo hitro utrujati, saj le malokoga zanima kaj je rekla Nealova žena, potem ko ji je med blagoslovom prinesel šopek rož ali kako odrašča očkova hči. Ravno zato je »Songs From November« namenjen samo največjim oboževalcem Nealovega lika in dela.
Zasedba
Neal Morse – vokal, kitara, klaviature
Chris Carmichael – violina, viola in čelo
Jim Hoke – rog
Gabe Klein – bobni
The McCrary Sisters – spremljevalni vokal
Produkcija
Neal Morse
Seznam skladb
1. Heaven Smiled
2. Whatever Days
3. Flowers in a Vase
4. Love Shot an Arrow
5. Song for the Free
6. Tell Me Annabelle
7. My Time of Dying
8. When Things Slow Down
9. Daddy’s Daughter
10. Wear the Chains
11. The Way of Love
