Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Triumvirat
Založba: Capitol Records
Izid: year
Trajanje: 42:31
Ocena: 4.5/5
Kaj ima bela podgana v žarnici skupnega s trakijskim gladiatorjem ter vodjo velikega suženjskega upora, Spartakom? Zagotovo ima ta nagajiva podgana, ki se je prvič pojavila na predhodnem Triumvirat albumu, »Illusions On a Double Pimple« (1974), precej manj skupnega s Spartakom kot je imel nemški simfoprogrockovski trio skupnega z legendarnimi Emerson, Lake & Palmer na katere so s slogovno močno spominjali skozi večino svoje glasbene kariere.
Nemški odgovor na The Nice ter ELP so svoj najbolj ambiciozni in obenem konceptualni album posneli na vrhuncu kreativnih moči, po prvi ameriški turneji, kjer so bili predskupina za (‘tranzicijsko’ verzijo) Fleetwood Mac. Obsedenost klaviaturskega čarodeja Jürgena Fritza z likom in delom Keitha Emersona je na »Spartacus« postala še bolj očitna kot na predhodnih dveh Triumvirat albumih, ki sta bila nadvse prijetni žanrski osvežitvi tedanje nemške progrockovske scene.
Koncept »Spartacus«, kot sporoča že njegov naslov, pripoveduje o vzponu in propadu vodje tretjega suženjskega upora, ki se je v antičnem Rimu pripetil okrog let 73-71 pr.n.št. in je bil po začetnih uspehih pogumnih upornikov brutalno zatrt z množičnim križanjem ob cesti, ki je vodila proti prestolnici antične rimske republike. Starejše generacije se bodo ob tem gotovo spomnile odličnega istoimenskega filma s Kirkom Douglasom v glavni vlogi, ki je gotovo vsaj delno navdahnil nekatere verze med posameznimi skladbami. Besedila na »Spartacus« je prispeval bobnar Hans Bathelt, medtem ko je basist/kitarist/pevec Helmut Köllen poskrbel, da Triumvirat vseeno niso zveneli kot popoln, nemški ELP klon, saj je s svojim vokalom precej bolj spominjal na Petra Gabriela kot na Grega Lakea. Za običajne nemške razmere je bila njegova angleščina zelo solidna in tako rekoč brezgrajna, čeprav mu na trenutke primanjkuje lastne karizme.
Fritz je medtem na posameznih kompozicijah poskrbel za serijo eklektičnih klasicističnih aranžmajev s pomočjo katerih je uspešno gradil mostove med klasiko in rockom, kar je bilo sicer značilno za simfoprogrockovski pristop tega kultnega nemškega tria. »Spartacus« je bil album s katerim so Triumvirat dosegli lep uspeh tudi v ZDA, kar je za kratek čas učvrstilo njihovo pozicijo vodilnega nemškega progrockovskega tria. S spektakularnimi skladbami kot je otvoritvena bomba »The Capital of Power«, ki z osrednjim aranžmajem, podloženim na moog sintetizatorju, v prvem delu delno spominja na ELP epsko klasiko »Tarkus«, poskrbijo za kar se da pompozen uvod v album.
»The School of Instant Pain«, kjer je v središču Spartakov gladiatorski boj za zabavo dekadentnih množic antičnega Rima, je razdeljen na štiri različno intenzivne in ambiciozne sekcije. »The Walls of Doom« s sproščeno atmosfero, ki temelji na slojevitih aranžmajih Hammod orgel, prav v ničemer ne asociira na zgodovinski boj konceptualnega protagonista, vendar duhovite, virtuozne manire v režiji članov progrockovskega tria poslušalca vseeno ne pustijo hladnega. »The Deadly Dream of Freedom« je power balada, položena na klavirski aranžma, ki obenem vsebuje elegično petje. »The Hazy Shades of Dawn« ambientalno bolj kot na začetek bojnega pohoda upornih sužnjev spominja na začetek Božičkovega slavnostnega sprevoda skozi magistrat. Natanko to pa je tudi glavna hiba tega albuma, saj sicer odlična glasba na »Spartacus« s slogom in samo atmosfero le redko asociira na antično obdobje, pri čemer ne pomagajo niti solidna besedila ter pogostokrat borbeno razpoloženi bobnarski marši.
»The Burning Sword of Capua« s sakralnim zvokom orgel še najbolj spominja na začetek kakšne srednjeveške maše zadušnice, namesto na bojeviti zbor antičnih sužnjev. Tu je sicer Fritz ponovno v svojem ‘virtuoznem elementu’ s pospešenimi klaviaturskimi improvizacijami, ki po duhovitosti, predrznosti ter intenzivnosti ne zaostajajo prav dosti za tistimi v režiji njegovega velikega angleškega vzornika. »The Sweetest Sound of Liberty« je vokalno usmerjena balada z melodičnim refrenom ter akustičnokitarskim aranžmajem, ki izraža pogostokrat spregledano nadarjenost banda za ustvarjanje nekoliko kompaktnejših del. Vrhunec albuma predstavljata zaključni epski suiti, »The March to Eternal City« ter naslovni ep v treh sekcijah, saj sta edini deli na »Spartacus«, katerima se na skrajno eklektičen način posreči vsaj delna ambientalna obuditev epske antične bitke med sužnji ter rimsko vojsko.
Triumvirat so s »Spartacus«, ne glede na to, da sama glasba, sploh v ambientalnem oziru, nima veliko skupnega s konceptom, uspeli ustvariti ključni album svoje kariere, ki je bil obenem eden izmed vrhuncev nemške progrockovske scene sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zanimivo in obenem žalostno je, da so članom Triumvirat, podobno kot ELP, v drugi polovici sedemdesetih počasi začele pojenjati artistične moči, čemur je sledila nagla stagnacija. Po »Spartacus« so posneli samo še dva dobra albuma ter ob zori osemdesetih, na olajšanje večine razočaranih privržencev, razpadli, saj je bilo to kar so začeli ustvarjati proti koncu svoje kariere res samo še bleda senca nekdanjih Triumvirat.
Ta recenzija je posvečena v spomin na Helmuta Köllena, ki je po odhodu iz banda leta 1975 začel solo kariero, a se je ta na tragičen način končala še pred izidom njegovega edinega samostojnega albuma, posthumno izdanega »You Won’t See Me«. Köllen se je namreč leta 1977, pri komaj 27-ih letih, zastrupil z ogljikovim monoksidom, medtem ko je v garaži poslušal kaseto s svojimi studijskimi skladbami ter v tem času pustil prižgan avtomobilski motor.
Zasedba
Jürgen Fritz – klaviature
Helmut Köllen – bas kitara, akustična kitara, vokal
Hans Bathelt – bobni, tolkala
Produkcija
Jürgen Fritz
Seznam skladb
1. The Capital of Power
2. The School of Instant Pain
a. Proclamation
b. The Gladiator’s Song
c. Roman Entertainment
3. The Battle
4. The Walls of Doom
5. The Deadly Dream of Freedom
6. The Hazy Shades of Dawn
7. The Burning Sword of Capua
8. The Sweetest Sound of Liberty
9. The March to the Eternal City
a. Dusty Road
b. Italian Improvisation
c. First Success
10. Spartacus
a. The Superior Force of Rome
b. A Broken Dream
c. The Finale
