Avtor: Rok Klemše
Izvajalec: Zero Hour
Založba: Sensory Records
Izid: year
V poplavi današnjih MTV “metal” bandov je že skoraj težko najti novo originalno metal zasedbo. Eden takih biserov je nedvomno kalifornijska zasedba Zero Hour. Res je sicer, da Zero Hour niso nova zasedba, daleč od tega, delujejo namreč že od leta 1993, a sam jih do sedaj, priznam, nisem poznal. Ob prvem paketu albumov za recenzije pa mi je urednik vzbudil pozornost z izjavo, da spominjajo na Control Denied. Za vseh deset prstov obliznit torej!
Nekoliko skeptičen, če res lahko dosežejo veličino masterminda za projekti Death in Control Denied, Chucka Schuldinerja, vstavim plošček v predvajalnik… Bomba! Takojšen šus naravnost v slušni center možganov! Zero Hour so dejansko nekaj kar sem iskal od fenomenalne plošče The Fragile Art of Existence.
Zero Hour so že ob izdaji istoimenskega prvenca leta 1999 vzbudili zanimanje tako kritikov kot progresivnih metalcev z izvrstno mešanico progresivnega metala tipa Control Denied, “Bay-area” thrasherskih prijemov in udarnostjo floridske šole death metala. Po treh ploščah jih je zapustil prvi pevec Erik Rosvold, a praznino, ki je nastala po njegovem odhodu je uspešno zapolnil Fred Marshall in navdušil z širokim spektrom vokalnih sposobnosti, spominjal pa je celo na odličnega Warrela Dana iz Nevermore. Očitno divjega tempa ni zdržal in skupino takoj po plošči A Fragile Mind že zapustil. Kaj zdaj, so rekli fantje in v bandu se je znašel Chris Salinas (bivši vokalist progresivcev Power of Omens). S tem so naredili odlično potezo, drznem si celo reči, da je Salinas najboljši vokalist skupine do sedaj in mislim, da se prav v njem skriva zelo svetla prihodnost za to izvrstno progresivno zasedbo. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Po sicer zelo dobri plošči, A Fragile Mind, se je s prihodom Chrisa Salinasa pot Zero Hour ponovno usmerila v bolj agresivno in močnejšo stran. Če na A Fragile Mind prevladujejo težke klaviature in bolj melodične vokalne linije, se na novi plošči v ospredje vračajo surove kitarske linije in še bolj tehnični aranžmaji. Zero Hour so se s tem korakom vrnili v preteklost in nadaljujejo v smeri, ki sta jo začrtali plošči Metamorphosis in The Towers of Avarice.
Z uvodnimi tehnično neverjetnimi basovskimi linijami nas Face the Fear ponese v sfere odličnega, tehnično podprtega progresivnega metala. Troyeve veščine preigravanja se ne bi sramoval niti velikan bas kitare v metalu, Steve DiGiorgio. Trojcu Jasun, Troy in Mike, ki tvorijo odlično inštrumentalno osnovo, Salinas predstavlja nadgradnjo. V progresivnem metalu se namreč večkrat zgodi, da je vokal prisoten samo zato ker tam pač mora biti. Salinas ta pojav več kot uspešno negira. Tip je fenomenalen, izkaže se tako v visokih legah, kjer bi lahko vlekli vzporednice z velikim Geoffom Tatom, kot v srednjih legah, kjer se izkaže za resnično odličnega vokalista. Ne samo, da s svojim izjemno širokim razponom prispeva k dinamičnost inštrumentalne podlage in z močnimi kriki naježi dlake, Salinasu uspe z mirnimi, govorjenimi in šepetanimi deli, ustvariti močno atmosfero, ki je v progresivnem metalu nismo vajeni. Salinas pa se ni izkazal le s svojimi vokalnimi sposobnostmi, prispeval je tudi večino besedil.
Steber zasedbe gotovo tvorita brata Tipton, kitarist Jasun in basist Troy, ki gotovo sodita med ene boljših tehnično podkovanih dvojcev v metalu. Kot večinska pisca glasbe dokazujeta, da sta sposobna napisati tako progresivno izjemno zahtevne skladbe, kot spevne skladbe, ki bi hitro v uho zlezli tudi bolj nezahtevnim poslušalcem. To dokažeta predvsem v odličnem instrumentalnem komadu, Embrace, ki je pretežno akustičen, nadgrajen pa s preprosto, a zelo učinkovito linijo, ki jo odigra električna kitara.
Če Embrace tempo plošče po prvih dveh komadih malce umiri, naslovna skladba stori ravno obratno. Skoraj 8 minutna Specs of Pictures Burnt Beyond zagotovo sodi med ene najtežjih in najbolj agresivnih komadov, kar so jih Zero Hour napisali v svoji karieri. Brata Tipton se pokažeta v svoji najboljši luči. Stalno bombardiranje s staccato riffi, sapojemajočimi arpeggioti in nadzvočnimi solažami, podprto z žaganjem power chordov… Mojstri svoje obrti!
Se sprašujete zakaj do sedaj nisem omenil bobnanja Mika Guya? Preprosto. Za kaj takšnega je težko najti besede. Guy se je resnično izkazal in iz sebe spravil verjetno celo svojo najboljšo predstavo do sedaj. Mike je na bateriji prava hobotnica, njegovi prehodi so tehnično izjemni, ritem popolnoma natančen, da ne omenjam, da skoraj ni slišati 4/4 timinga. Predvsem navdušuje s tem, da se ne opira na čim hitrejše brcanje po bas bobnih, kot se rado dogaja predvsem v death metalu, ampak predstavlja dinamično bobnanje z izkoriščanjem vseh delov baterije, od raznih vrst činel pa vse do prehodnih bobnov.
Ker po psihično tako utrudljivem poslušanju dejansko potrebujemo počitek, nam to ponudi akustična balada I Am Here, pred končnim udarcem z Evidence of the Unseen. Po koncu skoraj tričetrurne plošče nam tako ne preostane drugega, kot da ponovno pritisnemo tipko Play in se prepustimo ponovnem poslušanju. Čeprav te plošča zadane že v prvo, je to izdelek, ki potrebuje večkratno poslušanje, saj šele tako lahko vsrkamo vse plasti glasbe, ki nam jo je ponudil četverec.
Specs of Pictures Burnt Beyond predstavlja veličastno pajčevino, ki so jo spletle niti inštrumentov Jasuna in Troya Tiptona, Chrisa Salinasa in Mika Guya. Pustite se ujeti…
Zasedba
Jasun Tipton: kitara
Troy Tipton: bas
Chris Salinas: vokal
Mike Guy: bobni
Produkcija
Dino Alden
Seznam skladb
1. Face the Fear (9:00)
2. Falcon’s Cry (8:00)
3. Embrace (Instrumental) (2:24)
4. Specs of Pictures Burnt Beyond (7:35)
5. Zero Hour (Instrumental) (2:27)
6. I Am Here (4:58)
7. Evidence of the Unseen (8:44)
Trajanje: 43:12
