Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Stackridge
Založba: Decca Records
Izid: year
Trajanje: 50:34
Ocena: 4.5/5
Stackridge so unikatni britanski progresivni folk rockerji, kateri so se skozi večino svoje kariere ponašali z obešnjaškim humorjem v katerem ni manjkalo prepoznavne angleške zajedljivosti. Z inteligentnimi besedili v katerih je bilo polno sarkastičnih vitic so zabadali v najbolj boleče rane britanske družbe ter obenem gojili veliko stopnjo zvočne fiksacije z Beatli zaradi česar so jih pogostokrat označevali kot podeželske Beatle, čeprav je njihov glasbeni slog na splošno zelo težko kategorizirati. Poleg Beatlov je namreč v njihovi glasbi moč najti izjemno širok spekter vplivov, ki segajo od Franka Zappe, ljudske glasbe do nekaterih klasičnih skladateljev na čelu z Igorjem Stravinskyem. V svoji esenci pa so bili Stackrdige predvsem temperamentni ljudski godci z velikimi simpatijami nad keltsko pastoralo in izvrstni instrumentalisti z izjemnim smislom za povezovanje prelepih akustičnih melodij in veličastnih simfoničnih aranžmajev ob nepogrešljivi uporabi flavte in violine. Vse to jih je brez dvoma uvrščalo med najbolj zanimive, a pogostokrat prezrte progresivno rockovske skupine sedemdesetih. Njihovega vpliva na nekatere prestižne britanske prog in pop rockovske skupine na čelu s Queen, Supertramp in 10cc ni moč zanemariti.
Stackridge so že s svojim imenitnim istoimenskim prvencem dokazali, da so bili skupina iz posebnega testa, katero ni bilo težko vzljubiti pod pogojem, da ste že prej spadali med ljubitelje Beatlov, keltske pastorale in črnega humorja. Vsaka kompozicija na albumu je posebno poglavje zase in odraža njihove različne slogovne obraze. Povedati je treba, da so Stackridge, podobno kot Gong, na svojih zgodnjih delih ustvarili popolnoma lastno lirično mitologijo s kopico nenavadnih domišljijskih likov v katerih so se zrcalile različne podobe angleške družbe. Kombiniranje folk rocka, popa in simfoničnega prog rocka ter komična besedila sicer občasno rado spomni na prakso nekaterih Canterbury skupin na čelu s Caravan, vendar Beatlovske vokalne harmonije in unikatno igranje flavte ter violine posameznim kompozicijam zagotavljajo povsem svojstven pečat.
Slednje bi se lahko razdelilo v tri kategorije; temperamentne folk rockovske poskočnice, pastoralne balade, simfonične epe ter inteligentni pop rock, čeprav med njimi ne obstajajo kakšne stroge slogovne ločnice. Ljubitelji Beatlovskega pop rocka s konca šestdesetih bodo vzljubili že uvodni “Grande Piano”, kjer vokalne linije med kitaristom Andyem Cresswellom-Davisom in basistom Jamesom Warrenom spomnijo na zlata leta naveze Lennon-McCartney. Za spremljavo služi preprosta, a sila učinkovita, poskočna melodija z burkaškimi vložki na klavirju. Na akustični folk baladi “Percy the Penguin”, kjer s sakralnimi večglasji in otožno melodijo na kitari dosežejo izrazito melanholično-nostalgično vzdušje, prvič dokažejo zakaj so spadali med šampione keltske pastorale. V ozadju je moč slišati zvoke morskih valov in oglašanja galebov, kar odlično sovpada z naslovnico albuma. Marsikateri ljubitelj prog rocka bo tu zasledil tudi nekatere sorodnosti z zgodnjimi Genesis (“Trespass” in “Nursery Cryme” era).
Prvi vrhunec albuma predstavlja fenomenalni “Three Leged Table”, kjer z vso močjo zasijejo njihove odlike pri ustvarjanju raznovrstnih vzdušij ter skladnega mešanja elementov folka in prog rocka. Nežnemu in melanholično obarvanemu pastoralnemu uvodu s prelepimi aranžmaji na violini in akustični kitari sledi prehod v epsko sekcijo s številnimi keltskimi harmonijami. V naslednjem trenutku preseneti temperamenten pop rockovski vložek, kjer se pozabavajo z bluesovskimi kitarskimi pasažami. Vrhunec kompozicije pa nastopi s prehodom v ritmično visoko razigrani motiv, kjer navdušujejo borbene pasaže na pihalih, divji bobnarski prehodi in odlično Cresswellovo petje. S seksualnimi viticizmi zabeljeni “Dora the Female Explorer” je izrazito burlesken eksperiment, kjer Stackridge v svojo unikatno obliko folk rocka prek nabritega igranja orglic vnesejo tudi ščepec countrya. Tu izstopajo izvrstne vokalne harmonije ter Evansovo hudomušno igranje violine. Naslednji trenutek svojevrstnega gurmanskega užitka predstavlja simfonično usmerjeni prog rockovski inštrumental “Essence of Porphyry”, kjer s pomočjo sočnih baročno-pastoralnih aranžmajev na violini in flavti ustvarijo izrazito arhaično vzdušje ob katerem si ni težko predstavljati keltskih senožet iz časov pred prihodom starih Rimljanov. Zasanjani “Marigold Conjunction” je s svojo romantično melodijo, bluesy kitarskimi frazami, epskimi večglasji ter spremljavo orkestralnih aranžmajev na violini še en prisrčen poklon Beatlom ob katerem se bodo obliznili vsi ljubitelji nesmrtnega Liverpoolskega kvarteta.
Na naslednji akustični folk baladi “West Mall”, katero prevevajo efekti dežja in grmenja, se lahko vnovič občuduje njihov smisel za grajenje eteričnih napevov, zasanjanih melodij ter uporabo britanskega črnega humorja. “Marzo Plod” je še ena karakteristična burleska s šaljivimi aranžmaji na violini in posmehljivimi vokali, znotraj katere igra osrednjo vlogo nekoliko nerodni pobič po imenu Marzo. Osrednje delo albuma predstavlja zaključni, več kot 14- minutni folk rockovski ep “Slark”, kateri je bil kasneje, v skrajšani verziji, izdan tudi kot single. Gre za fantastično kombinacijo folka in simfoničnega progresivnega rocka s katerim se boste v duhu zlahka znašli v kaki angleški beznici iz 16. ali 17. stoletja. V srednji sekciji se nahaja tudi neobičajno razposajena Slaterjeva solaža na flavti ob kateri bi zaploskal tudi Ian Anderson (Jethro Tull). Osrednji pastoralni motiv na flavti in violini, katerega v nadaljevanju oplemenitijo tudi s “pivskimi” vokalnimi harmonijami, je eden izmed njihovih najbolj znanih in priljubljenih stvaritev.
Stackridge prvenec je svojevrstna poslastica za vse ljubitelje progresivnega folk rocka in specifičnega britanskega humorja. To je album na katerem kar mrgoli odličnih idej, tako da se z vsakim vnovičnim poslušanjem odkrije nekaj novega. Tudi produkcija je zelo dobra za tiste čase, kar ni tako veliko presenečenje, če se ve, da je v vlogi zvočnega inženirja sodeloval tudi Martin Birch (najbolj je zaslovel kot zvočni inženir in producent skupin Deep Purple in Iron Maiden). “Stackridge” je odličen začetek za vse, ki bi radi odkrivali njihov ustvarjalni opus, čeprav je skupina skozi večino svoje kariere uspela zadržati svojo dušo nabritih ljudskih godcev, tehnicističnih mojstrov in inteligentnih burkačev z odličnim umevanjem angleške duše. Bržkone je to glavni vzrok zakaj so ostali obsojeni na obskurnost, a za zadržanje prepoznavne artistične esence so včasih potrebne velike žrtve.
Zasedba
Andy Cresswell-Davis – glavni vokal, spremljevalni vokal, glavna kitara, akustična kitara, klavir, orglice
James Warren – glavni vokal, spremljevalni vokal, bas kitara, akustični bas, akustična kitara
Michael Evans – violina, spremljevalni vokal
Michael “Mutter” Slater – flavta, spremljevalni vokal
Billy Bent aka Billy Sparkle – bobni in triangel
Produkcija
Fritz Freyer
Seznam skladb
1. Grande Piano
2. Percy the Penguin
3. Three Legged Table
4. Dora the Female Explorer
5. Essence of Porphyry
6. Marigold Conjunction
7. West Mall
8. Marzo Plod
9. Slark
