Izvajalec: Zbogom, Ajda
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 43:01
Ocena: 3.5/5
Kdo so Zbogom, Ajda? Zakaj so trenutno bržkone edini čistokrvni post-rock bend v Sloveniji, pa tega statusa, torej statusa slovenskega benda, nekako nočejo zavzeti, prevzeti? O samem bendu namreč na slovenskih straneh ne boste mogli prebrati nič. Kajti enostavno ničesar ni napisanega o njih. A tudi za to obstaja razlog. Člani benda namreč tega nočejo. Tudi promocija je potekala le na tujih forumih, še posebej preko 4chanove glasbene izbe /mu/, kjer so Zbogom, Ajda ekstenzivno lepili povezavo do brezplačnega dolpotega svojega prvenca Status.
Status je izšel leta 2010, a so se le redki Slovenci dokopali do njega (bržkone le /mu/tanti, torej obiskovalci zgoraj omenjene 4chan izbe). Po prvem posluhu album res močno spominja na sinonim post-rocka – Godspeed You! Black Emperor. V bistvu celotna zadeva preveč spominja na dotičen bend, morda celo preveč, kot bi si glasbenik z dovolj samospoštovanja lahko dovolil. Najprej je tu atmosfera, pa repetitivne kitarske linije, nato kvazi-utesnjujoč govor (ki enostavno preveč sliči na Godspeedov »The Dead Flag Blues«, le brez »kvazi« predznaka), ki v tej luči morda izpade nekoliko nepristno in naivno, po vtisu pa skorajda povsem kljubuje melanholični glasbi, ki sledi; govor in glasba sta tako na razpotju, ne na isti poti. In na koncu poštekaš, da je v bistvu »Zbogom« prevod besede »Godspeed« (hvala bogu na slovenskih tleh ni nobene bajkerske tolpe z imenom Ajda). Saj je vse lepo in prav – imeti vzornike, se zgledovati po njih, ampak dejstvo je, da je pri vsej stvari treba biti previden.
Okej, morda zveni, da so Zbogom, Ajda taka cenena kopija Godspeedov. To ni (povsem) res. Bend zagotovo ohranja del samosvojosti. Celoten album je veliko bolj ambientalen, celo veliko bolj minimalističen kot dela Godspeedov. V ospredju so skorajda izključno kitare, bobnov ni, sem in tja se zasliši klavir ter govorjena beseda, včasih čista, včasih podvržena kopici efektov. Na šesti skladbi albuma, imenovani »Mesečina«, se pojavi celo vokal, tako moški kot ženski. To je zagotovo dobrodošel dodatek, a žal je vokal… mimo. Slab. Nespeven. Ženski vokal še drži nek višji nivo, se še spaja z glasbo, moški vokal pa žal ne poseduje dovoljšnjega, no, glasu, da bi suvereno nastopil v tako prominentni vlogi. To je še toliko bolj opazno pri delih, ko se vokala prekrijeta – tam sploh moški vokal izstopa tako, kakor ne bi smel izstopati. Obenem je zelo dominanten primorski naglas, kar morda samo po sebi ni slabo. Namreč Zbogom, Ajda na nek način poskuša biti nekakšen ljudski bend. Z govorjeno besede starejše gospe in dekleta ustvarja neke vrste mit na naših tleh, saj predvsem starejša gospa pripoveduje nekakšne fantastične zgodbe, nadrealistična doživetja, ki naj bi jih nato glasba benda nadgradila – v tej smeri deluje kot nekakšna kulisa oz. del zgodbe. Tako bi plato lahko oklical za konceptualno, saj se drži vseskozi drži prav določenih smernic, ki določajo rdečo nit plate, tu pa morda bend izgubi direktno povezavo z recimo Godspeed You! Black Emperor.
Kljub vsemu je tudi nemogoče zanikati, da inštrumentali niso izredno lepo dodelani in predvsem zanimivi. Že zato, ker se oddaljijo od klišejske post-rockovske tendence tiho-glasno-tiho, ampak držijo več ali manj isto glasnost, pa vseeno ostajajo dinamični. In četudi so neki vzorci močno povzeti po (spet) Godspeedih, sploh recimo pri skladbi »Sanje«, se najde več kot dovolj eksperimentalnih in povsem svojevrstnih delov, ki ne morejo razočarati (sploh tisti deli, ki so bolj navdahnjeni od sodobne klasike). Ki so drugačni. Ki niso en in isti post-rockovski bullshit, ki se ga danes kreira na tone. Problem je namreč, da je post-rock postal žanr, v katerem se najverjetneje najlažje ustvarja, da se zadosti nekim osnovnim kriterijem. Dovolj reverba, dovolj delaya, lepi cleani in distorzija za »nenadne« glasne dele, pa imaš post-rock. Zbogom, Ajda presežejo to tipičnost in še vedno ohranjajo lepo mero poslušljivosti, eksperimentalnosti, nenazadnje tudi ustvarjalnosti.
Statika tako nikakor ni popoln prvenec, a takih praktično ni. Statika ni niti odličen prvenec. Ni niti popolnoma svojevrsten prvenec. Je pa zagotovo prvi takšne vrste na naših tleh. In bend mora nekje začeti, pa čeprav s prevelikim zgledovanjem po svojih vzornikih. Vseeno ima že prvenec dovolj unikatnosti, dovolj nekega zvoka, ki lahko postane značilen za bend, da ima Zbogom, Ajda več kot dovolj temeljev za odločilen preskok na povsem svojstveno glasbo. Statika naj torej miruje, Zbogom, Ajda pa naj se le giblje naprej.
Zasedba
Andi Koglot – kitara, klavir, vokal, terenski posnetki, ambientalni zvoki, besedila
Andraž – kitara
Eva – vokal
Seznam skladb
1 Tukaj…
2 Sanje
3 Lahko vidim v neskončnost
4 Na drugi strani ceste
5 Samo ptice letijo v prvem razredu
6 Mesečina
7 Statična paranoja
8 Vozi, išči, izgubi…
