Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Elektrika
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 43:47
Ocena: 5/5
Včasih dobiš v roko kak album z absolutno zamudo. A to je album, ki izstopa. Slovenski album. Izstopa na slovenski sceni, kot jo pozna naš zabaviščni park rock ‘n’ rolla. Sedanjosti, preteklosti in? Prihodnosti. Tak album je namreč prestal test časa. Izšel je leta 2009, ustvarili pa so ga prekaljeni glasbeni mački, ki razumejo in vedo, kako mora zveneti rock n’ roll, da te hipoma uroči. Beseda je ena sama. Preprosta, a rušilna! Elektrika! Naj torej spregovori le glasba!
Po odhodu iz legendarnega Don Mentony Benda, sta še bolj legendarna glasbenika Zvone Kukec (kitara) in Robert Fritsch »Frič« (bobni) ustanovila zasedbo Elektrika. Preklemanih pet let je preteklo od ustanovitve, da je bend nekako v letu 2006 dosegel stabilnost in so pričele kemične vezi v tako utrjeni novi postavi polno grabiti. Šele takrat je material dozorel na pravšnji kakovostni nivo, da napoči čas za izdajo studijskega prvenca, o katerem bo tekla beseda v tej recenziji. Album z naslovom, za katerim se, podobno kot v zvezi z imenom skupine, ne skriva globje filozofski pomen. Beseda je enostavna, a tolče naravnost v obraz! »Stereo«.
Lahko rečemo, da je album »Stereo« nastajal in zorel pod močnim vplivom takratnih modnih glasbenih trendov v alternativnem rocku in metalu. Če odstiramo tančice glasbene esence albuma nekoliko bolj filigransko, ugotovimo, da se za zvokom in slogom albuma skriva grunge estetika. Le ušesom »lepše« zveni. Recimo raje bolj dostopno. In v tistem obdobju prve dekade novega milenija, ko je nastajal material prvenca zasedbe Elektrika, so fascinirali s svojo pojavo na mednarodnem prizorišču, kjer so močno »onečastili« vrhove glasbenih lestvic, skupine, kot so Creed, Incubus, Audioslave, Matchbox Twenty, ki so formirale nekakšen novi podžanr alternativnega rocka, imenovan post-grunge. Zvok kitar na albumu »Stereo« je masten, hreščeč, slečen, brca bestialno, neukročeno in naravnost. V obraz. Produkcijsko kotira album »Stereo« visoko nad povprečjem v osnovnih žanrskih iztočnicah podobno zasnovanih albumov, ko iščemo vzporednice v slovenskem glasbenem prostoru. Za tak zvok bi ubijala marsikakšna dobro stoječa in prepoznavna mednarodna glasbena firma (beri bend) – više kotirajoče ime v modnih alter žanrih. V tem oziru je »Stereo« postavil nov standard, ki do danes še ni ostal presežen. »Stereo« je filigransko podana art briljanca polnokrvne rock ‘n’ roll izpovedi erektivno utripajočega, voluminozno izpostavljenega dihanja in sobivanja vseh gradnikov zvoka. Masivni zvočni zid debelih in mastnih kitar, kopanje toplo zvočne, agilno sučne, aktivno navite in ultra melodične bas linije, ki poudarja učinkovito »groove« vzmetenje ploščka in topovska hrupnost bobnov – v svojem resnicoljubju občasno skoraj na meji pogubne Black Sabbathovske demonizacije. Bi še kaj? Vokal. Ta je absolutni ekspresivni unikat za Slovenski glasbeni prostor. Raba slovenskega jezika je optimizirana in izrazita elektrifikacija izpovedi albuma je z vokalno interpretacijo in samo voklano barvo dodatno ojačana (intenzificirana). Vokal je srednje do nižje intoniran, možat, kljubovalen. Poseduje izredno čuten in ugoden vibrato, ki polni atmosfero s pravim drama momentom, ki je nebrzdano strastna zmes bolečine, eroticizma, osebne destrukcije, natanko to, kar potrebuje energija albuma »Stereo«. Vokal Romana Vukine je vokal velike karizme in edinstvenih izraznih karakteristik. Kot tak je, poleg izredne produkcije, eden prvih albumskih magnetov, ki nepovratno pritegne in uroči poslušalca.
»Stereo« je art. Vsekakor je produkt časa pretekle dekade, a je art. Genialen manifest glasbene ekspresije, ki mu ne moreš dodati ničesar več, ali odvzeti ničesar. Deluje popolno v izpiljenosti. V vseh detajlih. V perfektno uravnovešenem sobivanju rušilne, domala pogubne atmosfere, ki jo generira nebrzdano kitarsko nažiganje, do genialnega generiranja pronicljive melodičnosti. Skladbe, kot kompozicije, stoje enakovredno, naveza kitica refren se v vzdušju graduirano stopnjuje do atmosferičnega krešenda v refrenskem napevu, kjer dosega popoln razpoloženjski obrat. Dinamika razvoja dogodkov na albumu je nenehna. Čeprav je album v ekspresiji usekan dokaj »enodimenzionalno« v smislu dejstva, da je skupna za prvenec že v štartu definirala svoj stas in glas, ne zmore niti za hip izrazno (aranžersko) klecniti, ker nosi stasita rock ‘n’ roll jajca. Slišiš en komad in se ti zgradi pravzaprav glavnina slike o Elektriki.
Izleti v »poltonske zategljaje« kitarskih fraz ne popuščajo v svojem drvečem rallyju naravnost v nedrja dna brezna pogube in na albumu ni prostora za nizanje pravljic o lepem in poštenem svetu! Ni torej prostora za iluzijo. »Stereo« te pelje skozi vrata pekla, čeprav vzbuja v podzavesti poslušalca željo, da bi ta nekje na albumu uzrl pot v nebesa.
Otvoritvena Dobr prjatu je v osnovi Black Sabbathovsko ošiljena riffovska odisejada (če bi meril, kje se sliši največ »podtalnega« Sabbbathovskega demonstva na albumu »Stereo,« bi izbral skladbo Čudn dan – prehodi, odmerjeni na bobnih, osupljivo spominjajo na staro šolo Billa Warda). Že prva skladba albuma naniza barvite kontraste med riffovskimi figurami, nebrzdanim treskanjem bobnov, kulturo volumen groovea bas kitare ter polno čutnim in zajedljivo strastnim vokalom, ki bi se brez težav kadarkoli odlično znašel v grunge vodah. Elektrika torej kaj hitro zazibljejo svojo zgodbo v pravi drama teater, katerega primež ne popusti do njene zadnje sekunde. Če ne prej, pa vas v post-grunge atmosfero odpelje druga skladba albuma – Rojčeva 6. Tista katarza destrukcije tipa Alice in Chains je vseskozi prikrita nedaleč stran, a skupina oddaljuje svojo zgodbo od nevarnosti, da zapade atmosferi »potencialne destrukcije« z izdatno mero melodične dostopnosti povprečnemu ušesu. Čeprav je album prežet s temačno atmosfero, Elektrika nikakor ne »morijo« v slogu prepoznavne grunge žiloreznosti nosilnih skupin tega žanra s prve polovice devetdesetih. Mračna atmosfera jezdecev apokalipse, prežeta s strastnim eroticizmom izredne zmesi instrumentalne igre ter narave vokalne interpretacije, niza možne energetske vzporednice s strastjo kakšnih španskih mračnjakov tipa Heroes Del Silencio. Le da je Elektrika slovenska skušnjava. Slovenski melos, slovenski art album. Od glave do pete. Čeprav obstaja velika verjetnost, da bi Elektrika s tem albumom vžgala ob izidu na mednarodnem prizorišču, v kolikor bi bil angleški, saj izkazuje veliko idejno pronicljivost, art karakter in samobitno karizmo ter posledično hipoma grabežljiv energetski fluks, učinkuje v polno izraznem iztržku le v rabi slovenskega jezika. Poezija je polno otipljiva, glavnino le te pa je ustvaril za album »Stereo« legendarni umetnik in poet Esad Babačič (Via Ofenziva), ki je v glasbi Elektrike začutil izjemno umetniško globino in jo na tak način vsebinsko dodatno kontrastiral in obogatil. Tu je še en činitelj, na katerega skupina ni pozabila in ga pretkano izkoristila v bogatenju avtorske ekspresije tega albuma. V ozadje produkcijske slike je mestoma zvito nastavila sintetizatorsko pregrinjalo, ki učinkovito nadgrajuje visok atmosferični domet zvočne krajine izdelka (Vzemi nazaj besede, Neonska dekleta).
Da je skupina potila krvavi znoj za ta album, dokazuje tudi izjemno oblikovanje izdelka. Od logotipov, do notranjosti knjižice, zunanjega ovitka. Album je izšel tudi v vinilnem formatu. Preprosto je tudi to posredni izkaz izjemne angažiranosti umetnikov in globoke vere v delo, ki so ga ustvarili. Iz tega glasbenega dosežka veje izkazilo velike ljubezni. In posledično tistega, kar je najbolj pomembno. Resnicoljubja in pristnosti.
Sledi le še filozofski zaključek! Tu ni prostora za omahljivce, preračunljivce, brezidejne pijavke, ki se podtalno hranijo z avtentičnostjo idej drugih in jih skušajo izrabiti za svojo prosperiteto, medtem ko se hijensko hlinijo. »Stereo« je album, ki je popoln. V vsej izkazani magiji velikega resnicoljubja ni le glasnik časa prve dekade prejšnjega milenija, je tudi goli šolski primer vsem slovenskim skupinam slehernih generacij, kako je v rock ‘n’ rollu treba pristopati h glasbeni umetnosti. V Sloveniji moraš absolutno vzeti stvari v svoje roke! Ostati močan in ne poznati pokorščine, da realiziraš samobitno idejo. Spraviti album takšne umetniške neodvisnosti od sebe, kot jo izkazuje »Stereo«, je v državi, kjer polni največje dvorane Severina, dejanje onkraj razumskih meja. »Stereo« je še en album, ki je (žal po pričakovanju) ostal na kulturno umetniškem prostoru Slovenije spregledan in do tega dne ni prejel prave veljave. In je tudi ne bo. Prejme jo lahko le od tiste peščice še živečih posameznikov med nami, ki pristopajo do glasbene umetnosti z iskreno čistim srcem, zrelostjo duhovne in čustvene inteligence, da ponesejo album »Stereo« na mesto zveličanja, ki mu pripada. Vprašanje, če se skupni Elektrika v bodoče sploh izplača ponoviti še eno pogumno avtorsko samoniklo zgodbo, ki bi nasledila dragulj imenovan »Stereo«. Žal. S »Stereo«, pa je, če že ne za drugega, vsaj za lastno moralno satisfakcijo, ustvarila monumentalni zimzelen, ki ohranja trajno izpovedno svežino presunljive art briljance in postavlja album »Stereo« v samo špico najboljših glasbenih stvaritev zgodovine rocka na Slovenskem!
Zasedba
Roman Vukina – vokal
Zvone Kukec – kitara
Bajlo – bas kitara
Robert Fritsch – bobni
SODELUJOČI GLASBENIK:
Denis Beganović – klaviature, godalni aranžmaji, spremljevalni vokal
Produkcija
Zvone Kukec
Seznam skladb
1. Dobr prjatu
2. Rojčeva 6
3. Elektrika
4. Bič
5. Sama
6. Čudn dan
7. Ruska
8. Tukaj sem
9. Vzemi nazaj besede
10. Neonska dekleta
