Steve Vai in 25. let albuma `Passion And Warfare` (2016)

0 9

Lokacija: Videm (Udine) / Castello di Udine / Italija
Datum: četrtek, 7. 7. 2016


Steve Vai, eden tistih, težko prekosljivih kitarskih asov in za marsikoga neulovljivih kitaskih »božanstev«, je svojo zadnjo evropsko turnejo opravil junija 2013, ko je s 45. članskim romunskim orkestrom izvajal svojo glasbo in se med drugim, predstavil tudi na koncertu v tržaškem teatru Poiiteama Rossetti. Ob tem pa še vedno zelo živo odzvanjajo spomini na njegov zadnji obisk slovenske prestolnice v novembra leta 2012, kjer je Steve Vai v svoji karieri, vštevši tivolski nastop z G3 julija 2004, nastopil skupno štirikrat.

Ker se rock’n’roll časi Kranjcem mračijo iz dneva v dan vse bolj in bolj, smo prisiljeni hoditi na koncerte večjih do največjih izvajalcev vedno v tujino. Včasih k sreči ne prav daleč, kot torej tokrat, ko se je znameniti kitarski čarodej ustavil kar na videmskem gradu. Idilična parkovna grajska površina oziroma prostrana zelenica, nameščena pred samo grajsko utrdbo, je gostila impozantni oder, pred njega pa je bilo postavljenih kakih 1500 sedišč. Steve Vai je s svojo spremljevalno zasedbo, ki jo tvorjo še basist Phillip Bynoe, bobnar Jeremy Colson in Vaijev večni »kitarski hlapec«, vendar nič manj izvrstni glasbenik, Dave Weiner, stopil na oder natanko ob pol deseti uri zvečer. Po uradni napovedi torej. Mož je novo turnejo izkoristil za obeležitev 25. obletnice izdaje svoje kultne klasike »Passion And Warfare« (1990). Vai tudi v tem oziriu ni stal križem rok, sa je jubilej pospremil z novim uradnim dokumentom imenovanim “Modern Primitive” (2016), ki je dvojni. Na prvem plođščku se nahajajo skladbe, ki so nastale v času snemanja albuma »Passion And Warfare«, pa ostale vse do letos shranjene v Vaijevih »arhivih«, na drugem pločku pa se nahaja remasterizirana verzija studijskega albuma »Passion And Warfare« (1990), ki je Vaia postavil med elito svetovno najuspešnejših in najbolj cenjenih glasbenih izvajalcev ter tisto, kar je najbolj pomembno. Med elito najbolj posebnih in nenavadnih glasbenih umetnikov vseh časov ere rocka.

V prvem delu koncerta je Vai zaigral nekaj klasik preteklih studijskih albumov, koncert pa je odprl s šegavo Bad Horsie (»Alien Love Secrets«, 1995). Lepo uvodno ogrevanje na mastnem kitarskem riffu, zaigranem v ritmičnem ključu lenobnega konjskega galopa podkovanega z kitarskimi okraski, ki duhovito imitirajo konsko hrzanje, je uodoma vzpostavilo na prizorišču izredno živahno im vedro razpoloženje, ki ni pojenjalo niti za hip. Vse do zaključka koncerta. Skratka. Že uvodna točka je predstavila Vaijev smisel za humor in za njegovo znamenito sprevračanje vseh življenjskih situacij na šaljivo plat medalje. Baladna Tender Surrender je nadomesitla sprva napovedano Whispering A Prayer, to pa je bila tudi pomembnejša substitucija na sicer ustaljeni set listi aktualne turneje.

Glavnina je čakala na vrhunec večera. Izvedbo celotnega »Passion And Warfare« albuma v živo. Pred pričetkom tega dejanja je Vai vzel nekaj časa, da spretno opraviči njegov namen, češ da je končno dozorel čas, da se znajde v njem tukaj in zdaj, s pravo spremljevalno ekipo, ki lahko zaigra v živo, tako zahteven album, do katerega goji Vai vseskozi izredno strahospoštovanje. Predstavo je krasilo tudi projekcijsko platno z nekaj nastalgičnimi trenutki vzetimi iz časov izdaje albuma, torej smo se premaknili v drugo polovico osemdesetih in začetek devetdesetih let, vključno z uvodnim videom, kjer je Vai v družbi Briana Maya izvaja otvoritveni Liberty. V nadaljevanju so se zvrstili tudi posnetki s pozdravi Joem Satrianijem in Johnom Petruccijem, po vzoru režije, kot da gre za prenos v živo (nekaj podobnega se na svojih predstavah poslužuje tudi Vaijev nerazdružljivi kolega Devin Townsend), seveda pa je ob tem prav vse zasukano v znameniti ameriški humor, ki od nekdaj obvezno spremlja rockovsko zabavljaštvo celega planeta. Vai je s tovarišijo raztegnil nekaj skladb v izhodne podljšane jamme, kjer sta se zlati razmahnila neuničljivo podivjani Jeremy Colson na bobnih in mojstrski Bynoe, ki je osupnil z občitkm za slap-anje po bas kitari.

Vai je po ustaljeni maniri uročil s svojo izjemno karizmo, ki spremlja njegovo neulovljivo in edinstveno virtuoznost avotrske art kulture. Ob tem je izvajal vse mogoče gibe, ki ne sodijo v standardni običaj igranja kitare, solaže pospremil z  zabavnim pokanjem mnogoterih obraznih grimas, obenem pa je vse te telovadniške obrate mojstrsko artikuliral s svojimi izredno dolgimi in gibljivimi prsti. Vitkostasi petinpetdeset letnik deluje v vseh zririh izjemno. Očarljivo, osupljivo. Kot povedano. Unikatno in edinstveno. Ob izvedbi albuma »Passion And Warfare« je znova prevzel edinstveni ep For the Love of God s sapojemajočim izhodnm podaljšanim jammom, ki mu ni bilo videti konca ter odlično videoprojekcijo, ki v eni sapi razkaže človeštvo oziroma človeka ustvarjenega po božji podobi, njegovo lepoto in vse grozote, katere so za nas postale v vseh letih »grabežljivega hlepenja po nadvladi« žal samoumevne. Srce parajoči prikaz našega stanja.

Tretji, to je zaključni del koncerta, je uvodoma odprla točka, ki jo je Steve Vai napisal s Frankom Zappo, pri katerem se je kalil v prvi polovici osemdesetih, pri čemer se je na platnu znova odvrtel arhivski posnetek takrat enaindvajsetletnega Vaia v družbi npozabenga genialca Zappe. Kot je že nekaj let običaj na koncertih Stevea Vaia, pokliče možakar na oder dva kandidata iz publike, vsakemu med njima naroči, da si izmislita v glavi motiv, ki ga bend kot celota memorira in iz taistih motivov ustvari nov instrumental.  Stvar, ki je po eni strani skrajno zabavna  točka, ob kateri se sprosti zlasti Vai s tovarišijo na odru, deluje lahko po nekaj letih tudi že nekoliko izživeto, saj bi marsikateri ljubitelj Vai-ejeve glasbe raje videl da zapolni glasbenik ta del repertoarja s kakšno dodatno avtorsko skladbo.

Regularni del koncerta se je odvrtel v hipu. Vai je na oder prišel še enkrat po obvezni dodatek ter »skromno« vprašal publiko: »Ali lahko zaigramo še eno pesem?«. Bend je tako udaril v pogrešano Firegarden Suite oziroma osrednji moment te suite imenovan Taurus Bulba ter tako sklenil novo vrhunsko predstavo, ki je tako v celokupni časovni izmeri trajala dve uri in dvajset minut. 

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik


Setlista:
1. Bad Horsie
2. The Crying Machine
3. Gravity Storm
4. Tender Surrender
—“Passion And Warfare” (1990) full album—
5. Liberty
6. Erotic Nightmares
7. The Animal (virtual duel with Joe Satriani)
8. Answers
9. The Riddle
10. Ballerina 12/24
11. For the Love of God
12. The Audience Is Listening (virtual duel with John Petrucci)
13. I Would Love To
14. Blue Powder
15. Greasy Kid’s Stuff
16. Alien Water Kiss
17. Sisters
18. Love Secrets
—————————
19. Stevie’s Spanking (orig. Frank Zappa)
20. Build me a song
21. Racing the World
—dodatek—
22. Fire Garden Suite IV – Taurus Bulba

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki