Nepozabni večer glasbene perfekcije s Stevenom Wilsonom (2019)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 308

Mojster Wilson nas je med dunajskim nastopom vnovič opozoril zakaj je kot gonilna sila sodobnega progresivnega rocka brez prave konkurence in zakaj je ogled njegovega koncerta obvezen za vse glasbene ljubitelje z eklektičnim okusom ter podpornike različnih obdobij eksperimentalne glasbe. Predvsem pa nam je Steven za vloženi denar zares ponudil glasbeni maksimum z dobre tri ure dolgim nastopom, ki je zavzemal številna poglavja njegove bogate glasbene kariere.

Lokacija: Dunaj (Wien) / Museumsquartier Halle E / Avstrija
Datum: ponedeljek, 11.02.2019


Angleški glasbeni ‘doktor’ Steven Wilson, za mnoge najpomembnejši glasbenik sodobnega progresivnega rocka, je s svojim imenitnim bandom, sestavljenim iz kitarkega virtuoza Alexa Hutchingsa, kultnega basista Nicka Beggsa, klaviaturskega čarodeja Adama Holzmana ter bobnarskega šampiona Craiga Blundella, nastopil v dunajski dvorani MuseumsQuartier. Tam si je ekipa Rocklinea 1. decembra 2016 ogledala legendarne King Crimson s katerimi ima Wilson, ki je nedavno zvočno ‘osvežil’ vse njihove klasične albume, kar nekaj povezav, a o tem več besed kdaj drugič. Publika je bila poleg domačinov večinoma sestavljena iz prebivalcev vzhodnoevropskih držav, medtem ko smo na naše veselje naleteli tudi na nekaj rojakov, ki so se prav tako odločili, da se Stevenovega nastopa nikakor ne sme zamuditi, četudi je bil organiziran v začetku tedna, ko večino pestijo različne delovne obveze.

Po kratkem uvodu, katerega je zaznamovala posneta zvočna kulisa z družbenokritičnim video posnetkom »Truth«, ki je vseboval številne bolj ali manj pretresljive zgodovinske in aktualne podobe z vsega sveta, so glasbeni umetniki raznovrstnih vrlin prikorakali na oder. Tudi tokrat so se namestili za prozorno zaveso, ki pa jih ni prav nič zakrivala, temveč je bila namenjena skorajda hologramskim video projekcijam, ki so se pred našimi očmi pojavljale med izvedbo posameznih Stevenovih del ter so skrbele za dodatno poživitev atmosfere.

Odkar smo ga nazadnje videli na koncertnem prizorišču je Steven nekoliko spremenil svoj imidž, saj si je omislil krajšo, asimetrično pričesko zaradi katere zdaj deluje celo bolj mladostniško kot prej. Zaradi njegovega videza ‘računalniškega piflarja’ krhke konstitucije mu prav nihče brez ogleda osebne izkaznice ne bi pripisal enainpetdeset let. Seveda so bila odrska tla pred Stevenovim prihodom skrbno posesana, da bosonogi multiinštrumentalist slučajno ne bi naletel na kakšno neprijetno presenečenje med svojimi večinoma energčičnimi sprehodi po prizorišču. Steven je bil skozi celoten večer, celo bolj kot ponavadi, razpoložen za številne navihane nagovore, predvsem na račun ‘depresivne’ narave svoje glasbe ob čemer ni varčeval s klasičnim angleškim sarkazmom.

Nabor izvedb je bil na moč posrečen in je vseboval nekoliko več Porcupine Tree standardov kot je to običajno pri Stevenovih solo nastopih, presenetil pa nas je tudi z eno ‘pozabljeno’ izvedbo skupine Blackfield. Nekateri so bili prepričani, da Steven zgolj poskuša pihati na dušo zvestih privržencev, ko je napovedal tri ure dolg koncert, vendar je svoje ambiciozne napovedi tudi uresničil ter poskrbel za nepozaben glasbeni večer med katerim smo uživali v številnih raznolikih poglavij njegove pestre samostojne kariere. Za otvoritveni skladbi sta bili izbrani dve »To the Bone« (2017) stvaritvi; »Nowhere Now« ter »Pariah«. Pri izvedbi slednje se je prek video posnetka na glavnem vokalu vključila Stevenova prijateljica, izraelska pevka Ninet Tayeb.

Za izvedbo skladbe »Home Invasion« je Wilson uporabil kitaro tipa Fender Telecaster, letnik 1963, ki je svojim letom ustrezno pošteno izrabljena in na katero je upravičeno ponosen. Po izvedbi še enega »Hand. Cannot. Erase« (2015) standarda »Regret#9« je Porcupine Tree magija prvič v tem večeru zaživela na pretresljivem »Don’t Hate Me«, katerega so na video posnetku pospremile depresivne podobe deževnega in sivega londonskega vsakdanjika, medtem ko je Steven poskrbel za eno izmed boljših pevskih predstav v tem večeru. »The Same Asylum As Before« je bil zagotovo eden izmed vrhuncev celotnega koncerta, ne samo zaradi odlične izvedbe, kjer so nas vsi glasbeniki navdušili s svojimi zavidanja vrednimi, eklektičnimi glasbenimi veščinami, temveč tudi zaradi izjemnega, psihadeličnega videa s paranoičnim ‘obloglavcem’, ki je izgledal kot, da je pobegnil iz cerkniškega-butalskega pustnega karnevala, ter njegovo nočno moro v podobi hodečega debla. Z izvedbo »Insurgentes« (2008) standarda »Get All That You Deserve« se je Steven spomnil začetkov svoje samostojne poti, medtem ko je z »Ancestral« poskrbel za zmagoslavni zaključek prvega dela nastopa.

Sledil je petnajstminutni odmor, katerega je skupina izkoristila za regeneracijo, medtem ko smo v publiki ugibali kakšno presenečenje bo možakar številnih glasbenih talentov s svojim bandom pripravil v nadaljevanju svojega nastopa. Najprej nas je presenetil s kratkim uvodnim posnetkom, ki je vseboval posneto skladbo »Cenotaph«, ki pripada Wilsonovemu stranskemu, ambientalnemu projektu Bass Communion. Potem je sledilo eno izmed večjih presenečenj prek izvedbe psihadeličnega »Insurgentes« eksperimenta »No Twilight Within the Courts of the Sun«, kjer se je Steven v slogu Petra Gabriela iz obdobja z Genesis za kratek čas zamaskiral v pojavo, ki je še najbolj spominjala na enega izmed protagonistov znane zgodovinsko-igričarske serije »Assassin’s Creed«, medtem ko so video projekcijo zaznamovale psihadelične podobe dveh prikupnih deklin.

Izvrstni album »Grace for Drowning« (2011) je prišel v ospredje z izvedbo skladbe »Index«, medtem ko smo se se s »Song of I« vnovič vrnili na »To the Bone«, ki velja za Stevenov najbolj dostopen oziroma, za njegove običajne glasbene poteze, že skorajda pop dosežek. Prevladujoče melanholično in mračno vzdušje Stevenovega glasbenega opusa je pošteno razbil pozitivistični pop rocker »Permanenting« s svojim veselim refrenom, ki je eden izmed najbolj zabavnih in unikatnih eksperimentov Stevenove dosedanje kariere, medtem ko prog puriste spravlja tako rekoč na rob njihovih živcev. Stevenov poklon disko eri sedemdesetih, katero zaznamuje tudi uporaba falseta v refrenu, je na noge dvignila ‘stare in mlade’ privržence enega izmed najbolj eklektičnih glasbenikov naše dobe.

Steven je nekatere največje glasbene poslastice svoje kariere prebrisano prihranil za zaključni del svojega nastopa. »Lazarus«, verjetno najbolj priljubljena balada iz Porcupine Tree ere, je bila vnovič odlično odpeta, medtem ko je publika, kot pri večini izvedb, zavzeto pomagala pri petju melanholičnega in nostalgičnega refrena. Pri kitarskih solažah je seveda dominiral Hutchings, ki je, kljub temu, da ga večina pozna slabše kot oba njegova predhodnika, se pravi Guthrieja Govana in Davea Kilminstra, še eden sapo jemajoči mojster raznovrstnega ubiranja strun in odlična izbira za Wilsonov band.

Sanjska ritem naveza Beggs in Blundell je že tako dobro ‘naoljena’, da si brez nje skorajda ni mogoče predstavljati Stevenovih koncertov, medtem ko je Holzman, ki je tudi zaradi svojega sodelovanja z legendarnim Milesom Davsom veliko ime med jazzovskimi klaviaturisti, navduševal predvsem s svojimi eklektičnimi potezami. Po izvedbah še dveh »To the Bone« favoritov, »Detonation« ter »Song of Unborn«, nas je Steven presenetil z izvedbo jazz rock fusion poslastice »Vermillioncore«, ki se nahaja na EP-ju »4 ½« (2016). Tu sta se vnovič razživela predvsem Holzman in Hutchings, ki sta poskrbela tudi za nekaj krajših jazzovskih improvizacij. Nato je nastopil še en radikalni slogovni preskop z izvedbo metalsko usmerjenega Porcupine Tree zimzelena »Sleep Together«, katerega je Steven upravičeno napovedal kot eno izmed najtrših del svoje kariere.

V dodatku nas je Steven, kateremu je družbo na odru za nekaj časa delal samo Holzman na klavirju, presenetil z dvema akustičnima izvedbama. Prva akustična izvedba je bila prej omenjena Blackfield sladba z istoimenskim naslovom, ki je bila res svojevrstno presenečenje. Enako bi se lahko reklo za akustično verzijo Porcupine Tree klasike »Sentimental«, še ene izvedbe z odličnega albuma »Fear of a Blank Planet« (2007)«. Wilsonov nastop je dosegel klimaks z izvedbo Porcupine Tree mojstrovine »The Sound of Muzak«, njegove jedke kritike sodobne glasbene industrije, ki je za številne privržence celo Wilsonovo najboljše delo iz obdobja s Porcupine Tree.

Zaključek in obenem vrhunec celotega večera pa je vnovič predstavljala izvedba srhljivo temačnega vendar optimistično zaključenega progrockovskega epa »The Raven That Refused to Sing« z istoimenske studijske mojstrovine, ki za zdaj ostaja magnum opus Stevenove samostojne kariere. Ponovno smo se vrnili v mračni, zasneženi gozd po katerem se plazijo temne sence bližajoče se smrti ter se pridružili osamljenemu, depresivnemu starcu med lovljenjem krokarja ter iskanjem duše ljubljene, pokojne sestre. To je bila tista Wilsonova skladba na katero so številni privrženci med koncertom najbolj nestrpno čakali in katera je poskrbela za zaključno katarzo ter nadvse uspešen zaključek tega večera.

Mojster Wilson nas je med dunajskim nastopom vnovič opozoril zakaj je kot gonilna sila sodobnega progresivnega rocka brez prave konkurence in zakaj je ogled njegovega koncerta obvezen za vse glasbene ljubitelje z eklektičnim okusom ter podpornike različnih obdobij eksperimentalne glasbe. Predvsem pa nam je Steven za vloženi denar zares ponudil glasbeni maksimum z dobre tri ure dolgim nastopom, ki je zavzemal številna poglavja njegove bogate glasbene kariere. Obenem je več kot enkrat demonstriral svojo človeško, zmotljivo plat zaradi česar se razlikuje od marsikaterega spoštovanega glasbenika svoje generacije. Nekajkrat je malce ‘ponagajal’ tudi svojim tovarišem v bandu, predvsem Beggsu, ki je zaradi svoje preteklosti s Kajagoogoo med njimi prav gotovo največji ‘zvezdnik’, vendar mu to ni pomagalo, da Wilson ne bi publike ob pogledu na nasmejanega basista vprašal ‘kdo neki je ta mična gospodična s čudovitimi belimi lasmi’. Nekajkrat si je pošteno privoščil tudi Blundella, katerega je kasneje razglasil za ‘heroja’, saj je bil prav on tisti, ki je po dramatičnem iskanju uspel najti Wilsonovo izgubljeno slušalko brez katere je bilo celo ogroženo nadaljevanje nastopa v primeru, da nobeden izmed oskrbovalcev glasbene opreme ne bi poskrbel za rezervo.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
Set 1
1. Truth (uvodni film)
2. Nowhere Now
3. Pariah
4. Home Invasion
5. Regret #9
6. Don’t Hate Me
7. The Same Asylum as Before
8. Get All You Deserve
9. Ancestral
Set 2
10. Cenotaph (uvodni film)
11. No Twilight Within the Courts of the Sun
12. Index
13. Permanating
14. Song of I
15. Lazarus
16. Detonation
17. Song of Unborn
18. Vermillioncore
19. Sleep Together
—dodatek—
20. Blackfield
21. Sentimental
22. The Sound of Muzak
23. The Raven That Refused to Sing

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X