Steven Wilson : Grace For Drowning

0 42

“Grace for Drowning” ni album progresivnega rocka. “Grace for Drowning” sploh ni glasbeni album per se. “Grace for Drowning” je preprosto umetnost. Umetnost zvokov, črk in nenazadnje podob.

Založba: K-Scope Records
Leto izida: 2011
Produkcija: Steven Wilson
Dolžina albuma: 83.03
Zvrst: Progressive Rock / Art Rock


Steven Wilson se v zadnjih letih pojavlja kot eno najbolj prominentnih imen v malem morju žanrov, skozi katere ustvarja, predvsem pa je znan kot frontman modernih progresivcev Porcupine Tree. Britanci so se kot eden redkih bendov progresivnorockovskega kova uspeli prebiti med “autotunane” najstniške zvezdnice in generični elektronsko kreiran beat ter zbudili iz sna že kakih 30 let spečo upanje glasbenih đankijev na aktivno priljubljeno (progresivno) glasbeno sceno, kjer je kvaliteta samoumevna. Vendar je Stevena Wilsona predstavljati le skozi Porcupine Tree skrajno podcenjevalno – genialni kitarski in inženirski samouk nujno presega ozkogledno enačenje s Porcupine Tree. S svojimi neštetimi projekti kaže neizmerno znanje skozi kitaro, vokal ali pa prek manipuliranja z zvokom, masteringa in miksanja, saj nikoli in nikdar ne ostane le v mejah tistega retro zvoka sedemdesetih, vendar vleče vplive iz drona, post-punka, psihedelike, trših zvrsti metala, shoegaza, seveda pa tudi jazza in nenazadnje celo popa. Temu potrjevalno sledijo tudi njegovi projekti – Porcupine Tree z moderno interpretacijo progresivnega rocka, Blackfield z melanholičnim pop pridihom in triminutnimi “hiti”, No-Man se bliža Wilsonovi psihedelični in kozmični ideji glasbe, Bass Communion je prežet s težkimi basi in repeticijo enotnega distorziranega in razmazanega tona, kar je celoten smisel drone zvokov, v nekaterih ostalih projektih pa se kaže tudi Wilsonova naklonjenost do bendov kot sta The Cure in My Bloody Valentine (v Wilsonovih Cover projektih namreč Wilson reinterpretira “A Forest” post-punkerjev The Cure, shoegaze pa ima veliko vlogo v Stevovem prvencu “Insurgentes”). Posredno, kot samonaučen producent, se Wilsonovo ime pojavi v še več albumih kot v njegovih primarnih projektih, saj je zadnja leta eden krepko najbolj zaželjenih manipulatorjev zvoka v vodah progresivne scene. Prav zato je šele solistični album tisto, prek česar lahko popolnoma spoznamo njegov genij, z docela svojimi vplivi, s svojo produkcijo, s svojimi čutenji in (glasbenimi) hotenji.

Prav to je v zadnjih intervjujih govoril tudi Steven Wilson, ko so ga spraševali, kako gleda na svoj drugi solo album “Grace for Drowning”. Prvi, “Insurgentes”, je doživel relativen uspeh pri ljubiteljih progresivne glasbe kot tudi pri ostalih glasbenih nadebudnežih, saj ima sam album veliko manj vplivov progresivnega rocka, kot gre pričakovati. Wilson trdi, da je bil v tem času največ pod vplivom shoegaza in post-punka, kar je skozi ambientalno podobo skladb na albumu brez težav jasno. V intervjujih enako trdi za “Grace for Drowning” – ker je v zadnjem času zvočno re-obdeloval diskografijo ene največjih progresivnorockovskih skupin King Crimson, se mu zdi logično, da je veliko navdiha za svoj novi album pobral prav pri njih (sicer je bil Wilson že od nekdaj primerjan s Frippom, predvsem zaradi nenavadnih akordov in solaž, ki gradijo na nekakšnih antimelodiji in disonanci), hkrati pa, kot je bilo omenjeno, govori o tem, kako je pri solo projektu končno neomejen, kar se tiče želja in idej, saj je v veliko njegovih bendih nastajanje skladb harmonija in simbioza članov (Wilson namigne, da nekdo pri Porcupine Tree ne mara jazza, pri Blackfield je Aviv mahnjen na triminutne pop strukture itd.); obenem pa je v svojem času udejstvovanja že tako zaslovel, da si hkrati brez težav poišče točno določenega glasbenika za točno določeno skladbo oziroma inštrument, s čimer se je Britanec razodel še kot velik vodja in vsesplošni dirigent, kar je bil pri “Grace for Drowning” najprvo, šele nato glasbenik.

“Grace for Drowning”, ki tako vključuje več kot 10 glasbenikov, je razdeljen na dva dela – “Deform to Form a Star” in “Like Dust I Have Cleared From My Eye”, bonus disk, ki je priložen le Deluxe ediciji, pa vsebuje še tretji del, imenovan “The Map” (z demo posnetki in komadi, ki jih je Wilson izključil iz koncepta prvih dveh delov). Prva zadeva, ki se jo opazi po prvem poslušanju, je zagotovo neka nekonstantnost, čudno nihajoča naraščanje in padanje napetosti, temačnosti, na videz nerodno poplesavanje distorzirane atonalnosti in prelepih melanholičnih harmonij ter končni učinek, ko zveni vse nekako narazen in deluje na gledalca izrazito psihofizično neugodno. Prehodi med skladbami nas zmedejo, vržejo s tira in spravijo iz poslušalskega razpoloženja; vsaj tako se zdi na prvi pogled. Če posežemo globlje, je prav tak pristop, ki genialno zamaskira izredno tanko rdečo nit, ki jo Steven Wilson šiva skozi naša ušesa in nas pri tem nenehno zbada z iglo v bobnič, tisto, ki deluje tako močno na našo nezavedno, nekognitivno, ki najde čustva in razpoloženja, za katere smo bili prepričani, da jih ni in jih pošlje po nevroloških poteh do naših okončnin – namreč ko se dokončno sprijaznimo, da ne gre za navaden album in zato zahteva nenavadnega poslušalca, šele uživamo v vsem Wilsonovem geniju. Obenem je takšen pristop povsem oseben, Stevenov, in kaže na tisto, o čemer sem pisal prej – o glasbenikovem osebnem nihanju med žanri, preferencami, glasbenimi fazami in trenutnimi vplivi. King Crimson je že en tak vpliv, ki je najbolj razviden na neverjetnem inštrumentalu, izredno moderni interpretaciji Crimsonov iz sedemdesetih, ki so bili že tako pred svojim časom, imenovani “Sectarian”. “Frippovski” kitarski riffi in pasaže, ustvarjanje nenadkriljivega vrhunca z orglami ter Elton Deanov (saksofonist legendarnih Canterburyjcev Soft Machine) naslednik Theo Travis s temačnim in na mestih free-jazzovsko orientiranim soprano saksofonom so osnovna formula za dosego ambientalno-shizofreničnih pokrajin eklektičnega King Crimson sveta. Pred “Sectarian” nas sicer v “Deform to Form a Star” popelje dveminutni naslovni komad, atmosferično prelep, melanholično popovsko naravnan duet med Rudessom na klavirju in Wilsonom s popevkarskim “lalala-jem” za mikrofonom. Tako imamo nasprotno od “Sectarian” pri “Grace for Drowning” osnovno formulo za radijsko popevko, vendar je rezultat nekaj čisto drugačnega, nekaj s popolnoma svojevrstno vlogo, ki tudi samo po sebi izpade grozljivo, napeto, kot napoved za prihajajočo apokaliptično nevihto. Resno – Wilson se še pri popevkarskih komadih ne heca. Ali zaigra dur akorda.

Včasih se nam tako zazdi, da se Wilson milo rečeno igra z nami. Pa ne tiste igre mačke z mišjo, bolj v stilu, da preizkuša poslušalca, če bo celotno igro poštekal in se mu pridružil, na koncu pa iskreno nasmehnil in mu udaril v roko. Kajti če je bila “Grace for Drowning” zatišje pred apokaliptično nevihto z masko popevke, potem je “Deform to Form a Star” še ena, vsaj stilsko, enaka Wilsonova maškarada. Tokrat namreč vzame vse znane progresivne forme glasbene celote, nepravilne ritme, izvenčasovne breake, epsko dolžino, “kingcrimsonovske” prijeme (nenazadnje v skladbi igra bas kitaro Tony Levin) in naredi popevko. S free-jazzovskim Travisovim klarinetom, s prog-metalskim kitarskih riffom in solom, z drone šumi eksperimentalnih razsežnosti. Kdaj ste nazadnje lahko odžvižgali eksperimentalno progresivnorockovsko skladbo?

Žanrski sinesteziji tako ni videti ne konca ne kraja. Čeprav v manjši meri, se v sledečih skladbah prvega dela zvrstijo zgoraj omenjeni vplivi – recimo post-punk v peti “Postcard”, pa temačne gregorijanske arije v “Raider Prelude”, uvodu v kar dobrih 23 minut dolgo skladbo “Raider”, ki je sicer predzadnji komad drugega dela albuma itd. Omeniti gre še “Remainder the Black Dog”, prvi promo komad, objavljen pred izdajo “Grace for Drowning”, še en unikaten zmnožek kopice žanrov, nenavadnih prehodov posameznih inštrumentov (koder prednjači Nick Beggs na Chapman stick bas kitari) in kitarskim solom Genesisovega kitarskega heroja Steva Hacketta.

“Like Dust I Have Cleared From My Eye” se začne v drugačnem slogu kot prvi del – tokrat shizofrenija primarno teče skozi črnilo Wilsonovega lirskega peresa, ne skozi zvočne zavese kitarskih efektov in (anti)melodij (čeprav tudi tokrat slednje ne zaostaja dosti) ter splošnih glasbenih kakofonij. “Index” je zgodba serijskega morilca z obsesivno-kompulzivno motnjo, zbiralca ljudi in njihovih preteklosti, motiv katerega se ne pojavi prvič v Wilsonovi glasbi. Sam pravi, da je obseden z njimi in požira knjige z zgodbami in profili le-teh. Inštrumentalno podkrepi svoje besedilo z najrazličnejšimi post-rockovskimi vzorci, ki se nasnamejo v dotičnih žanrskih komadih nekako na inštrumental – čudni šumi, nedoločljivi zvoki in podobni drobci in delci, narejeni z matriko, ki sicer bivajo izven glasbenega konteksta. Istoimenski skladbi drugega dela sicer sledi “Track One”, vendar je “Raider II” tisti komad, ne komad, cela odisejada po Delfijskem “Spoznaj samega sebe”, po pajčevinah človeškega uma, ki je bistvo morda ne samo drugega dela, ampak celotnega “Grace for Drowning” – povzame namreč celotno plato, s čimer povzame tudi celotno Wilsonovo ustvarjanje in namen njegovega hotenja vplivati na psihofiziko nezavedne plati človeške desne polovice možganov in kognitivne leve polovice (vprašanje je seveda, če je to dejansko njegov namen, vendar ne moremo kaj, kot da se ne izgubimo v magičnosti številk v konstrukciji Wilsonovih komadov). Tudi tokrat imamo motiv serijskega morilca, tako da je shizofreničnost glasbe, ki jo Wilson tako fenomenalno definira, jo sploh personificira in doda takšen pridevnik, vsaj delno zagotovljena, upraviči pa tudi vso tisto nekonstantnost in nihanje, ki sta prisotni na albumu. Tokrat se prej kot na dejanja, ki delajo serijskega morilca takšnega, kot je, osredotoči na njegov “zakaj” pri teh dejanjih in skuša njegovo zavest predstaviti inštrumentalno – to mu večidel nenadkriljivo uspe z njegovim vplivom drone glasbe, ki pomaga tudi pri epskosti komada. To podpre tudi dejstvo, da je Wilson med ustvarjanjem drugega dela albuma pripravljal tudi novi Bass Communion album “Cenotaph”, vendar je to prej kot naključje, saj skozi drone glasbo Wilson lažje razišče in prepričljivo prikaže notranji labirint neštetih nevroloških pajkovih mrež, samosvojih, samostojnih in ločenih od realnosti, ki biva v razsutem umu serijskega morilca. Posledično tudi komad zgleda prav takšen – v razsulu, ne zmeden, temveč namerno odsekan od realne percepcije prostora in časa, ki pripadata glasbi, brez očitnega začetka in konca, kaotičen red, urejen kaos, kakor pač hočete. Prav zato ima “Raider II” tako močan vpliv na poslušalca. Nastal je direktno kot zvočni model možganov, kot nekakšno glasovno zrcalo uma, kot da bi Wilson v rentgenskem posnetku možganov videl note in jih odigral, s čimer ustvari direktno povezavo med umom in glasbo še v samem začetku. In ta povezava med umom in glasbo nikoli ne razpade, se nikoli ne strga, kar čuti tudi poslušalec in še več, se sam skozi glasbo, ki deluje kot medij, poveže z umom serijskega morilca. In nikoli ne pričakuje, da lahko uvid v tako temačen in empatičen um prinese takšno ekstazo.

Album konča istoimenska skladba drugega dela “Like Dust I Have Cleared From My Eye”. Wilson izstopi iz shizofrenične psihedelije razpadajočega in uničujočega uma ter se vrne v svet navadnih smrtnikov, čeprav ne stopi na “realna” tla, temveč nekako lebdi nad njimi, z eteričnimi vokali in nežnim orgelskim zvokom, počasnimi, utripajočimi bobni in enkrat za spremembo kitarsko melodijo, ki ne zveni temačno, le prelepo žalostno in melanholično, “blackfieldovsko”. Če slučajno dobite Deluxe verzijo albuma, boste ekstazo lahko še nekoliko podaljšali, saj poleg treh komadov, ki so izpadli iz koncepta albuma, dobite še tri demo posnetke, tri “pre-mikse”, zamisli (pre-Raider, pre-Raider II in pre-Remainder The Black Dog), ki vam omogočijo še vpogled v Wilsonov um in proces nastajanja glasbe pri njem. Prve tri skladbe vsekakor nadaljujejo kvaliteto prvih dveh delov primarnega albuma, osnutek dveh izmed najboljših skladb pa zvenita še bolj prvinsko in bližje pravemu Wilsonu, saj so ustvarjeni pred produkcijo, ki je narejena tako, da zvenijo skladbe bolj progresivnorockovsko, sicer še vedno unikatno Wilsonu, vendar zato kažejo, da se njegova ljubezen prej kot v progu skriva v dronu, post-punku in podobnih žanrih in šele fuzija vseh teh prinese progresivni rock, kot ga razume in ga ima vseskozi v mislih Steven Wilson.

“Grace for Drowning” ni album progresivnega rocka. “Grace for Drowning” sploh ni glasbeni album per se. “Grace for Drowning” je preprosto umetnost. Umetnost zvokov, črk in nenazadnje podob. In če so Grki po božje častili umetnike in (naj) bi bil Eric Clapton bog, bi bil Pozejdon; Zeus je namreč Steven Wilson.

avtor: Tine Kolenik
ocena: 10 / 10

Seznam skladb:
Disk 1: Deform to Form a Star
1. “Grace for Drowning” 2:06
2. “Sectarian” 7:41
3. “Deform to Form a Star” 7:51
4. “No Part of Me” 5:45
5. “Postcard” 4:29
6. “Raider Prelude” 2:23
7. “Remainder the Black Dog” 9:27

Disk 2: Like Dust I Have Cleared from My Eye
1. “Belle de Jour” 2:59
2. “Index” 4:49
3. “Track One” 4:16
4. “Raider II” 23:21
5. “Like Dust I Have Cleared from My Eye” 8:01

Disk 3: The Map (Deluxe Edition)
1. “Home in Negative” 3:00
2. “Fluid Tap” 5:45
3. “The Map” 3:30
4. “Raider Acceleration” 6:15
5. “Black Dog Throwbacks” 2:30
6. “Raider II (Demo Version)” 21:15

Zasedba:
Steven Wilson – klavir, električna kitara, bas kitara, klaviature, tolkala
Jordan Rudess – klavir
Steve Hackett – električna kitara
Sand Snowman – akustična kitara
Tony Levin – bas kitara, stick bas kitara
Trey Gunn – bas kitara, Warr kitara
Nick Beggs – bas kitara, stick bas kitara
Markus Reuter – U8 kitara
Nic France – bobni
Pat Mastelotto – bobni
Theo Travis – saksofon, klarinet, flavta
Ben Castle – klarinet
London Session Orchestra – godala
Dave Stewart – godala

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X