Izvajalec: True
Založba: Geenger Records
Izid: year
Trajanje: 38:20
Ocena: 3.5/5
True – samoborski metalci z zanimivim elementom uporabe tamburice – avtohtonega zvoka podedovanega iz Hrvaškega otoka Brač, so s tretjim albumom poslali na tržišče svoj najambicioznejši izdelek. Do tega dne seveda. Na njem so fantje dosegli najbolj jasno profilacijo svoje glasbene usmeritve in v njej prepričljivo postregli tisto kar je najbolj iskano. Glasbeno avanturo, ki deluje sveže, zanimivo in prepoznavno.
Fantje so glasniki glasbene smeri, ki uživa v bivanju znotraj sveta, v katerega ne posije niti žarek svetlobe ali upanja. Od Boga pozabljeni zadnji kraj na Zemlji. Satanovo klasično “pribežališče”, kjer si nepridiprav izposoja najbolj nore ideje, iz katerih se cedi seme zla.
Lahko bi rekli da so True uspeli doseči stvarno in jasno definirano kolizijo najbolj ekstremnih elementov, ki izvirajo iz osnov grinda, black metala (blast beati, vodilni melos tamburice), death metala (vokal, zvok kitarskih riffov) in folk glasbe (uvodna skladba Intro ob kateri se ti niti sanja ne, kaj te bo doletelo v nadaljevanju) in razvili sebi lastno glasbeno špuro. Skladbe so spravljene skupaj na razgiban način, kjer nizajo fantje svoje vodilne motive z nepredvidljivim razvojem dogodkov. Da. Uganili ste. Skladbe so združene iz spreminjajočih se ritemskih tekstur, ki ohranjajo pridih spontanega. Tekoče in slikovito dovolj, je tudi združevanje pasaž, da ohranjajo skladbe vseskozi rdečo nit, prepoznavnost unikata in s svojo razgibano vsebino ohranjajo poslušalca vseskozi budnega in pri stvari. Ritmi so mnogokrat obilno prestreljeni z blast beati. V produkciji se sekanju blast beatom mnogokrat v ospredju pridružijo motivi tamburice. Zanimivo je spektra zvočne slike skupina ne gradi tako da bi v zvoku izpostavila in navila riffe kitar. Te ostajajo v ozadju nekoliko prikrite, a “zamaščenega” zvoka, s svojim hrustanjem “iz drugega plana”, ki ga preglasi strojni ropot bobnov, kar deluje grindovsko. Morda je ravno v tej izbiri nekaj smole, saj deluje poudarjen snare v zvoku na trenutke precej “škatlasto”. Človek bi v metalu pričakoval obratno. Riffovsko struženje kitar preko vse mere, tudi integracijo druge kitare. V primeru True, pa je skupina dala pomembno vlogo tamburici, ki je porinjena povsem v ospredje produkcije. Rušilno “odgrowlani” vokal je nekaj kar se ne bi sramovali vsi resni death metal bendi.
Človek ob tem pristopu niti ne more vleči objektivnih zaključkov kaj bilo treba dograditi. Vsekakor skupina očitno ni želela black metalske produkcije, zato so kitare potisnjene nekoliko v ozadje in niso podložene z dodatnimi hitro trzajočimi riffi. Je pa obilna integracija blast beatov in nadomestilo trzanja kitare s tamburico, zelo dobrodošlo atmosferično nadomestilo v tem primeru. Nasploh ob dejstvu, da tambura “kroži” po značilnih napevih, ki oživljajo britje vetra in tuljenje volkov, (melos black metala) v svoji najbolj pogubni črnini. Who Am I? je v svojem izražanju glasbenega eksperimenta in esktremnega krvavenja v doseganju edinstvenega vzdušja, ena najbolj zanimivih avtorskih vragolij, ki jih skupina ušpiči na albumu.
Album “Still Life” je namenjen strogo najožjemu krogu poslušalstva. Značilna atmosfera, ki jo ustvarja skupina, je najprepričljivejša utež, na katero se prilepijo ušesa poslušalca in ji sledijo. Organski zvok tamburice deluje v kontrastu z growl vokalskim “mletjem”, kot nekakšen razbremenilnik neznosnega bruhanja krvi vokalne gošče albuma in zato True niti ne moremo prišteti v branžo ortodoksno ekstremnih skupin. Zanimivi bodo fantje ne le za ljubitelje grinda in black metala, pač pa tudi za vse tiste, ki iščete atmosfero, ki se rodi iz najbolj skritih delov črne plati človeške duše. Obenem vam mora biti tudi blizu občutek svobodnega in neobremenjenega avtorskega izražanja, ki ga ponuja pogumno preizkušanje in eksperimentiranje zasedbe. True so s “Still Life” uspeli ponuditi izredno kolizijo rušilne moči, jedrnatosti, nepredvidljivosti in resničnosti. Skupina ne skriva talentov in v kolikor bo vztrajala na začrtani poti, lahko izlušči iz svoje ustvarjalne vizije še marsikaj vznemirljivega. Izraz “avantgardnega”, bi bil že malo prehud. Vsekakor ostaja še ogromno neizkoriščenega prostora v aranžiranju struktur, kot tudi v delu na produkciji zvoka.
Ob vztrajanju v tako začrtani usmeritvi, kakršna definira album “Still Life”, nam bo skupina v prihodnje dostavila z gotovostjo še kakšno zelo lepo glasbeno presenečenje. A pozor! To je glasba za tiste, ki uživate že celo življenje v lizanju svojih večno krvavečih ran in verjamete, da lahko le popolno uničenje, rodi novo življenje.
Zasedba
Rtz666 – vokal
Nikola Radovanić – tambura
Mitja Greifhoner – kitara, vokal
Filip Fabek – bas kitara
Luka Kovač – bobni
Produkcija
Ivan Jakić
Seznam skladb
1. Intro
2. Once
3. Massacre
4. The End
5. Okus Crnila
6. Who Am I?
7. I Kill For Nothing
